Jedro

Upravni organ tožeči stranki pred izdajo izpodbijane odločbe ni omogočil, da bi se seznanila in izjasnila glede izjave - strokovnega mnenja izvajalca javne gospodarske službe glede možnosti priklopa projekta, s čimer ji je bila kršena pravica do izjave.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba Medobčinskega inšpektorata številka 06102-189/2018-8 z dne 10. 10. 2018 v zvezi z odločbo župana Občine Miklavž na Dravskem polju številka 0215-0009/2018 z dne 24. 4. 2019, nezakonita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

_Iz izpodbijane odločbe_

1. Medobčinski inšpektorat je tožeči stranki, kot inšpekcijski zavezanki, z odločbo št. 06102-189/2018-8 z dne 10. 10. 2018 odredil, da mora najkasneje do 31. 5. 2019 priključiti na javno kanalizacijsko omrežje stanovanjsko stavbo na naslovu ..., stavba ..., k.o. ... v skladu s pogoji soglasja izvajalca obvezne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske odpadne vode A., d.d. V kolikor zavezanka ne bo izvršila naloženega v izreku te odločbe v odrejenem roku, bo inšpektor ukrepal dalje v skladu s predpisi. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (2. točka izreka). O morebitnih stroških postopka bo izdan poseben sklep (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Medobčinski inšpektorat na podlagi prijave komunalnega podjetja A., d.d. z dne 24. 5. 2018 ugotovil, da stanovanjska stavba na naslovu ... zgrajena na območju poselitve, ki je opremljeno z javno kanalizacijo, ni priključena na javno kanalizacijsko omrežje. Tožeča stranka je dne 10. 9. 2018 podala pisno izjavo, da se zaveda obveznosti priključitve objekta na javno kanalizacijo, ne strinja pa se z možnostjo priklopa na izgrajeno javno kanalizacijo zaradi višinske razlike in potrebe po namestitvi pretočne črpalke. Inšpektorat je nato s strani izvajalca javne službe A., d.d. pridobil strokovno mnenje, da je kanalizacija izgrajena skladno s projektom, in da je priključek nanjo možen z uporabo črpalke, katere nakup in vgradnjo po sprejetem pravilniku subvencionira Občina Miklavž na Dravskem polju.

3. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in določbo 21. člena Odloka o lokalni gospodarski javni službi odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode v občini Miklavž na Dravskem polju (v nadaljevanju: Odlok), je inšpektorat ugotovil, da na območju, kjer je izgrajena javna kanalizacija, odvajanje komunalne odpadne vode v greznice in male čistilne naprave ni dovoljeno. V javno kanalizacijo se mora odvajati tudi komunalna odpadna voda, ki nastane pod nivojem javne kanalizacije. Za ta način odvajanja si mora stranka sama zagotoviti odvajanje preko ustreznega sistema. V odločbi je inšpektorat tožeči stranki tudi pojasnil, kako se izvede priključitev na javno kanalizacijo.

4. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je župan Občine Miklavž na Dravskem Polju, z odločbo št. 0215-0009/2018 z dne 24. 4. 2019, kot neutemeljeno, zavrnil. _Tožbene navedbe_

5. Tožeča stranka je dne 10. 6. 2019 vložila tožbo v upravnem sporu, ki jo je po pozivu sodišča dopolnila dne 24. 6. 2019. Navaja, da se ne strinja s samim načinom izgradnje kanalizacijskega sistema, ki ni upošteval nižjega reliefnega terena, pri čemer je bilo črpališče izgrajeno samo za en objekt občinske funkcionarke B. B., ostali krajani pa so bili neenakopravno obravnavani. Ne strinja se tudi z neodzivnostjo Občine Miklavž na Dravskem polju in Ministrstva za okolje in prostor, Sektorja za kohezijo, na pobude krajanov Civilne iniciative Dobrovce/Skoke, kakor tudi ne z izbiro izvajalca javne službe A., d.d. in tako zahteva, da občina dopolni Odlok za prevzem internih črpališč v javno kanalizacijo in redno vzdrževanje.

_Navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo_

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja, da je tožba vložena prepozno, in da je nesklepčna, v nadaljevanju pa, da je nezmožnost gravitacijskega priklopa posledica reliefa terena in ne diskriminacije občine. Poudarja, da je za obravnavano kanalizacijo pridobila tako gradbeno kot veljavno uporabno dovoljenje. Projekt gradnje je bil večkrat obravnavan na delovnih telesih občine, ta tema pa je bila tudi velikokrat predstavljena v vseh sredstvih javnega obveščanja občine in na zborih občanov. Sklicuje se tudi na mnenje Računskega sodišča RS, iz katerega izhaja, da občina ni obvezana zagotavljati naprav za prečrpavanje v okviru javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda za objekte, ki se ne morejo gravitacijsko priključiti na kanalizacijsko omrežje, temveč je načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje naprave za prečrpavanje komunalne odpadne vode dolžan zagotoviti lastnik priključka.

7. Tožena stranka še navaja, da je tožeča stranka s podajo vloge na občino za subvencioniranje priključitve na kanalizacijo z napravami za prečrpavanje, konkludentno pripoznala svojo obveznost izgradnje hišnega priključka na kanalizacijsko omrežje, ki vključuje tudi hišno prečrpališče. Ker ji je bila subvencija že dodeljena, meni, da tožeča stranka za tožbo več nima pravnega interesa. Sodišču tako predlaga, da tožbo kot prepozno zavrže ali kot neutemeljeno zavrne.

_Dodatne navedbe_

8. Tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi dodatno navaja, da kot krajanka in uporabnica novozgrajene kanalizacije ni imela možnosti za pritožbo ali ugovora na izvedbo projekta, ki se je umeščal v že predhodno pozidano naselje, s čimer je bilo kršeno načelo javnosti iz 5. in 50. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju: ZPNačrt). Po njenem mnenju je bila kršena tudi določba 74. člena ZPNačrt, saj je občina gradila novo komunalno opremo brez programa opremljanja, ki ga je sprejela šele dne 20. 10. 2015, torej po uradni otvoritvi in predaji kanalizacijskega sistema Skoke/Dobrovce v uporabo. Poudarja, da bi morala izgradnja kanalizacijskega omrežja, ki se umešča v že pozidano naselje, omogočati gravitacijsko priključitev vsem uporabnikom. Predlaga zaslišanje prič in prilaga še dodatno dokumentacijo.

9. Tožena stranka v pripravljalni vlogi poudarja, da je bila kanalizacija zgrajena v skladu s projektom, in da se je izvedba ter gradnja morala prilagajati reliefu terena ter obstoječim prostorskim omejitvam, zato so se določeni objekti morali nanjo priključiti z napravami za prečrpavanje. Navaja, da je imela sprejet program opremljanja po 74. členu ZPNačrt že v letu 2008 in še dodatno pojasnjuje, da prečrpališč osrednjega sistema kanalizacije, ki so namenjena tudi odvodnjavanju meteornih vod z javnih cest in površin, ne gre enačiti s hišnimi prečrpališči, ki so del hišnih priključkov. Pojasnjuje tudi, da občina ni imela pristojnosti prilagajati projekta, kar dokazuje s priloženo odločbo organa upravljanja št. 303-4/2008 z dne 28. 7. 2011. Zavzema se za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič, saj so dejstva, ki naj bi se ugotavljala s pričami, že ugotovljena z listinskimi dokazi oziroma niso relevantna.

10. Tožeča stranka je dne 24. 1. 2020 po pooblaščenki podala še drugo pripravljalno vlogo, v kateri ponovno izpostavlja, da tožena stranka v postopku izgradnje kanalizacije in priključitve krajanov nanjo ni ravnala tako, da bi imeli vsi krajani enako obravnavo pod istimi pogoji, torej, da ne bodo nosili finančnega bremena.

_Odločanje po sodnici posameznici_

11. Sodišče je dne 19. 4. 2022 sprejelo sklep opr. št. II U 350/2019-25, na podlagi katerega odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Senat je namreč presodil, da relevantno dejansko stanje (sama obveznost in postopek priključitve na javno kanalizacijsko omrežje) v zadevi ni sporno, in da so posledično izpolnjeni pogoji za odločanje po sodnici posameznici, na kar pa tudi ni bilo pripomb s strani strank na glavni obravnavi, izvedeni dne 31. 5. 2022. 12. Sodišče je, skladno s prvim odstavkom 51. člena ZUS-1 in določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v postopku upravnega spora uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožečo stranko. Stranke se namreč šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju in tako izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah.

13. V okviru dokaznega postopka je sodišče vpogledalo v vse listine upravnega in sodnega spisa, zlasti v inšpekcijsko odločbo, št. 06102-189/2018 z dne 10. 10. 2018 (priloga A2), pritožbo na odločbo z dne 25. 10. 2018 (priloga A3), v idejni projekt IEI iz januarja 2018, v dopis župana z dne 24. 12. 2015 (priloga A7), v odločbo druge stopnje št. 0215-0009/2018 z dne 24. 4. 2019, v dopis Medobčinskega inšpektorata A. in odgovor A., oboje z dne 2. 10. 2018 (elektronsko sporočilo) ter zaslišalo tožečo stranko.

14. Kot nepotrebno je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F, G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P., B. B., R., R., ki jih je predlagala tožeča stranka. Sodišče ugotavlja, da je izvedba predlaganih dokazov nepotrebna, ker je dejansko stanje obveze tožeče stranke za priklop zaradi gradnje priključka nesporno. Poleg tega so ti dokazni predlogi prepozni, saj jih je tožeča stranka navedla šele v pripravljalni vlogi in ob tem ni pojasnila, zakaj jih ni predlagala že v upravnem postopku (52. člen ZUS-1).

15. Tožeča stranka je na glavni obravnavi vztrajala pri tožbenih navedbah in ponovila, da je po njenem mnenju šlo za neenakopravno obravnavo občanov ter neracionalno porabo občinskih sredstev pri izgradnji kanalizacije. Pojasnila pa je tudi, da se je na kanalizacijo priključila v roku, ki ga je določil upravni organ, torej do konca maja 2019. _Glede datuma odločitve_

16. Sodišče je na glavni obravnavi snemalo zaslišanje tožeče stranke: prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa pooblaščenki tožeče stranke in toženi stranki vročen dne 2. 6. 2022. Ob upoštevanju roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa (5 dni), je tako sodišče sodbo izdalo z dnem dokončnosti zapisnika, to je dne 8. 6. 2022. K točki I izreka:

17. Tožba je utemeljena.

18. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost odločbe prvostopenjskega organa, izdane v postopku inšpekcijskega nadzora, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da se mora najkasneje do dne 31. 5. 2019 priključiti na javno kanalizacijsko omrežje, v skladu s pogoji izvajalca obvezne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadne in padavinske odpadne vode A., d.d. _Glede pravočasnosti tožbe_

19. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožba v upravnem sporu pravočasna. Iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu, je namreč razvidno, da je bila drugostopenjska odločba tožeči stranki vročena dne 9. 5. 2019. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe se je tako iztekel v soboto, dne 8. 6. 2019. Ker je bil zadnji dan roka sobota, se je rok, skladno četrtim odstavkom 111. člena ZPP, iztekel s pretekom prvega prihodnjega delovnika, t. j. v ponedeljek, dne 10. 6. 2019. Na navedeni datum je tožeča stranka s priporočeno pošto poslala vlogo, naslovljeno kot „neupoštevanje načela enakosti, ki izhaja iz 14. člena Ustave RS“, skupaj z izpodbijano odločbo. Po pozivu sodišča z dne 14. 6. 2019, naj v roku 8 dni od prejema tega poziva sporoči, ali vloga predstavlja tožbo v upravnem sporu, pa je tožeča stranka dne 24. 6. 2019, v postavljenem roku (dopis ji je bil vročen dne 18. 6. 2019), vlogo ustrezno dopolnila. Sodišče je tako, skladno s četrtim odstavkom 108. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, štelo, da je bila tožba vložena z dnem 10. 6. 2019, torej znotraj zakonskega 30-dnevnega roka za vložitev tožbe.

_Glede tožbenega zahtevka_

20. Po pregledu tožbe sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vložila laično tožbo, v kateri resda ni izrecno postavila tožbenega zahtevka, vendar pa sodišče spričo dejstva, da je bila obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva, ocenjuje, da tožeča stranka ni imela možnosti učinkovitega pravnega sredstva. Glede na nesporno ugotovljeno dejstvo, da je tožeča stranka obveznost priključitve na kanalizacijsko omrežje izvršila v roku za priključitev, ki je bil postavljen z izpodbijano odločbo, je zato sodišče tožbo obravnavalo kot t. i. ugotovitveno tožbo, v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1, torej, da je tožeča stranka zahtevala ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njene pravice ali pravne koristi.

_Glede odločanja o protiustavnosti Odloka_

21. Sodišče nadalje poudarja, da ni pristojno za odločanje glede morebitne neustavnosti Odloka, ki bi ga lahko tožeča stranka izpodbijala pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, tudi sicer pa ob odločanju ni zaznalo razlogov, zaradi kateri bi bil Odlok v nasprotju z Ustavo RS, na način, da bi uporabilo institut exceptio illegalis. Sodišče v upravnem sporu prav tako ne more odločati o neenakopravni obravnavi vseh (domnevno oškodovanih) krajanov Občine Miklavž na Dravskem polju v postopku izgradnje kanalizacije, kakor tudi ne o tehničnih rešitvah izvedbe same kanalizacije, niti o morebitni neracionalni porabi občinskih sredstev, saj to ni predmet obravnavanega postopka. Naslovno sodišče tudi nima pristojnosti toženi stranki nalagati, da bi hišni priključek oziroma pretočno črpalko v lasti tožeče stranke prevzela v upravljanje. Sodišče se zato do tožbenih navedb v tej smeri ni posebej opredeljevalo, saj za odločitev v predmetni zadevi niso upoštevne.

_Glede izpodbijane odločbe_

22. Pri presoji izpodbijane odločbe je sodišče dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

23. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, je upravni organ z obvestilom o vodenju inšpekcijskega postopka tožečo stranko pozval, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah tega primera. Tožeča stranka je dne 10. 9. 2018 podala pisno izjavo, da se zaveda obveznosti priključitve objekta na javno kanalizacijo, in da se ne strinja z možnostjo priklopa na izgrajeno javno kanalizacijo zaradi višinske razlike in potrebe po namestitvi pretočne črpalke. Vsled te izjave je upravni organ izvajalca obvezne javne službe A., d.d. dne 2. 10. 2018 pozval k strokovni oceni, ali je priklop objekta možen skladno s projektom izgrajene kanalizacije. Ta je še isti dan pisno odgovoril (l. št. 6 upravnega spisa), da je kanalizacija izgrajena skladno s projektom, in da je priključek nanjo možen z uporabo črpalke, katere nakup in vgradnjo po sprejetem pravilniku subvencionira občina Miklavž na Dravskem Polju.

24. Sodišče ugotavlja, da upravni organ tožeči stranki pred izdajo izpodbijane odločbe ni omogočil, da bi se seznanila in izjasnila glede izjave - strokovnega mnenja izvajalca javne gospodarske službe A., d.d. glede možnosti priklopa projekta. Na ta način je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, načelo kontradiktornosti pa je eno temeljnih načel upravnega postopka.

25. Sodišče izpostavlja, da iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (RS), ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi ali nosilci javnih pooblastil, med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistvo poštenega postopka in velja za vsak postopek, voden pred državnim organom. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor ima pravico do izjave, in da je v posledici akt v upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil ZUP. 9. člen ZUP jasno določa, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe _ne sme_ opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Načelo zaslišanja stranke tako temelji na 22. členu Ustave RS o enakem varstvu pravic, saj mora stranka imeti možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo organa in tako nadzirati delovanje organa v postopku, ki je odraz teh ustavnih načel. Enak standard izhaja tudi iz dokumentov Sveta Evrope in EU.

26. Načelo zaslišanja stranke daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa, nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Tako organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (146. člen ZUP). Ta možnost se lahko da stranki na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Bistvo tega načela torej ni zgolj v navzočnosti stranke v postopku izdajanja odločbe, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka.1 Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP).2 Pri navedenem je treba posebej izpostaviti, da ima stranka v postopku pred organom s pravico do lastnega zaslišanja in zaslišanja prič možnost braniti se, zavarovati in uveljaviti svoje pravice določene z zakonom in tudi zavarovati koristi, kar je bistveno pri izvedbi upravnega postopka, ki mora tako kot drugi postopki prav tako teči po pravilih poštenega postopka. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.3

27. Upravna odločba mora biti prav tako izdana v skladu z 214. členom ZUP. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za pravilno in zakonito odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva, zato so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.4

28. Iz obrazložitve upravnega akta morajo biti torej v posledici izvedenega postopka navedene okoliščine, razlogi in pravna podlaga za odločitev organa, konkretizirane na način in v takšni meri, da odločitev, ki je bila sprejeta, nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do navedb opredeli. Prav tako morajo biti te okoliščine navedene na način, da jih ob (morebitni) vložitvi pravnega sredstva lahko preveri tudi sodišče. V konkretnem primeru pa se upravni organ sploh ni vsebinsko opredelil do navedb tožeče stranke glede možnosti gravitacijskega priklopa na kanalizacijo, temveč se je le skliceval na pavšalne navedbe in mnenje izvajalca A., d.d., ki ga pred izdajo odločbe niti ni vročil tožeči stranki niti ji ni omogočil, da bi se lahko o njihovem mnenju izjasnila.

29. Na podlagi vsega navedenega tako sodišče ugotavlja, da je bila v predmetnem postopku storjena bistvena kršitev določb postopka, ki je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

30. Ob upoštevanju dejstva, da je bila izpodbijana odločba že izvršena, je tako sodišče na podlagi prvega odstavka 64.a člena ZUS-1 zaradi ugotovljenih kršitev ugotovilo zgolj njeno nezakonitost. 31. Ker je sodišče tožbi ugodilo in ugotovilo nezakonitost odločbe, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu četrtega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnica, ki jo v predmetni zadevi zastopa pooblaščena odvetnica, sodišče pa je odločilo po opravljeni glavni obravnavi, upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 385,00 EUR, kar znaša skupaj z 22% DDV (odvetnica je namreč zavezanka za plačilo DDV) 469,70 EUR. Navedeni znesek je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

1 Komentar ZUP, 2004, stran 86. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve. 3 Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89. 4 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10. 11. 2004.