Jedro

Adaptacija oziroma gradnja nove hiše predstavlja pridobivanje skupnega premoženja, zato v razmerju do tretjih oseb za obveznosti, nastale v zvezi s tem premoženjem, odgovarjata oba zakonca nerazdelno, kar jasno izhaja iz drugega odstavka 56. člena ZZZDR. Če je prvotoženec prekoračil dogovor z drugo toženko, ker se je zavezal k plačilu še 30.000 DEM, je to stvar njunega notranjega razmerja. Zato se v razmerju do tožnika toženca ne moreta uspešno sklicevati na drugi odstavek 52. člena ZZZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom razveljavilo plačilni nalog z dne 5.1.1993 pod opr. št. I Pl 20/93, s sodbo pa je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku 29.000 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi od 21.12.1992 dalje po obrestni meri, kot jih imajo v kraju izpolnitve banke za devizne vloge v DEM na vpogled. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je s sklepom zavrglo pritožbo obeh tožencev proti sklepu sodišča prve stopnje, pritožbi obeh pravdnih strank proti sodbi sodišča prve stopnje pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo.

Toženca v pravočasni reviziji proti sodbi in sklepu sodišča prve stopnje uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katere je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlagata razveljavitev odločb sodišč druge in prve stopnje ter zavrženje tožbe oziroma spremembo odločb z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ter podrejeno razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nekatere okoliščine toženca uveljavljata kot kršitev procesnega in hkrati materialnega prava, v pretežni meri povzemata svoje pritožbene ugovore, čeprav je nanje sodišče druge stopnje odgovorilo, uveljavljata pa tudi nekaj novih ugovorov. Zato bo revizijsko sodišče njune revizijske trditve podrobneje povzelo in hkrati nanje odgovorilo v nadaljevanju te obrazložitve.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče glede na označeni revizijski obseg izpodbijanja in revizijski predlog šteje, da toženca izpodbijata tudi odločbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila zavržena njuna pritožba proti sklepu sodišča prve stopnje o razveljavitvi plačilnega naloga. Po določbi tretjega odstavka 400. člena ZPP/77 je revizija vselej dovoljena tudi proti sklepu, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo. V tem delu toženca svoje revizije nista posebej obrazložila. Ob uradnem preizkusu tega dela revizije revizijsko sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep sodišča druge stopnje pravilen. Revidenta sta bila v tej pravdni zadevi toženi stranki, odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi izdanega plačilnega naloga je bila sprejeta na podlagi njunega ugovora, da mandatni tožbi priložena listina nima lastnosti listine iz 446. člena ZPP/77 in da zato niso podani pogoji za izdajo plačilnega naloga. Taka odločitev sodišča prve stopnje je bila torej zanju ugodna. Zato nista imela pravnega interesa za pritožbo proti sklepu sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje o zavrženju pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje je skladna s 367. členom v zvezi s tretjim odstavkom 358. člena ZPP/77. Toženca v reviziji nekatere razloge uveljavljata istočasno kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kot zmotno uporabo materialnega prava, slednja pa naj bi imela za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz obširnih revizijskih izvajanj pa izhaja, da toženca želita doseči, da naj bi se v tej zadevi štela kot podlaga za odločanje ustno sklenjena in realizirana gradbena pogodba (katere natančnejše vsebine glede obsega dogovorjenih del in točne cene sodišče prve stopnje res ni ugotavljalo), ne pa po opravljenih gradbenih delih sestavljeno potrdilo z dne 26.11.1992, ki ga je po končanem razgovoru s tožnikom napisal in podpisal prvotoženec. Revizijsko sodišče poudarja, da glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 v reviziji ni mogoče uveljavljati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izjema je določena le v 387. členu ZPP/77, vendar takih okoliščin toženca ne uveljavljata.

Ne glede na doslej povedano pa revizijsko sodišče v celoti pritrjuje stališču obeh sodišč, da je podlaga za odločanje v tem sporu le potrdilo z dne 26.11.1992, v katerem je zapisano, da je tožnik dokončal delo na hiši in da mu mora prvotoženec čimprej plačati še 30.000 DEM. Tako potrdilo je prvotoženec sestavil, napisal in podpisal po skoraj dvournih pogajanjih s tožnikom po končanih gradbenih delih. Veljavnost tega potrdila sta oba toženca sicer izpodbijala s posebno tožbo, vendar je bil njun tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Šele proti koncu tega pravdnega postopka sta v pripravljalnem spisu z dne 20.2.1998 pričela zatrjevati, da naj potrdilo ne bi imelo dopustne podlage, ker naj bi tožnik izkoristil toženca in ga napeljal k podpisu potrdila. Ob takem zatrjevanju so pravilni razlogi sodišča prve stopnje na koncu 6. strani sodbe, da ne gre za razloge iz drugega odstavka 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR). Res iz skope vsebine potrdila podlaga ni razvidna, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar hkrati pravilno poudarja, da se po tretjem odstavku 51. člena ZOR domneva, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Ker pa je sodišče prve stopnje o vsebini dogovarjanja pred sestavo potrdila zaslišalo obe pravdni stranki, je lahko utemeljeno zaključilo, da gre za še preostali dolg po opravljenih gradbenih delih (razlogi na 4. strani sodbe).

Okoliščine iz pripravljalnega spisa z dne 20.2.1998 sta toženca v pritožbi opredelila še kot nedopusten nagib v smislu drugega odstavka 53. člena ZOR, vendar je sodišče druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbena in revizijska opredelitev nedopustnosti nagiba pri zapisu potrdila predstavlja le prepis zakonskega besedila brez ustrezne konkretizacije. Če sta toženca pri pritožbeno na novo zatrjevanem ugovoru o nedopustnosti nagiba mislila na iste razloge kot pri v postopku na prvi stopnji uveljavljanih razlogih za nedopustnost podlage, veljajo tudi za zatrjevane razloge o nedopustnosti nagiba enaki odgovori. Revizijsko sodišče poleg pritrjevanja stališču, da uveljavljane okoliščine sestave zapisa ne predstavljajo razlogov nedopustnosti, še dodaja, da gre le za razloge izpodbojnosti, s katerimi pa toženca v posebni pravdi pod opr. št. II P 1164/95 nista uspela. Revizijsko stališče, da niti sodišče druge stopnje niti sodišče prve stopnje nimata razlogov o podlagi potrdila in o nagibu, kar naj bi predstavljalo tako bistveno kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek na 3. strani revizije), kot tudi zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (četrti in peti odstavek na 5. strani revizije), je po vsem obrazloženem nepravilno.

Revizija uveljavlja dejstvo, da drugotoženka ni podpisala potrdila z dne 26.11.1992, kot zmotno uporabo materialnopravne določbe prvega odstavka 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89 p.b.; v nadaljevanju: ZZZDR) in kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 82. člena ZPP/77, ker naj iz tega razloga drugotoženka ne bi mogla biti stranka v tej pravdi. Taka opredelitev procesne kršitve je zmotna, vsebinsko pa te revizijske trditve pomenijo uveljavljanje napačne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje razlogom obeh nižjih sodišč, zakaj prvotoženčeva zaveza iz potrdila z dne 26.11.1992 zavezuje tudi drugotoženko kot njegovo ženo. Adaptacija oziroma gradnja nove hiše predstavlja pridobivanje njunega skupnega premoženja, zato v razmerju do tretjih oseb za obveznosti, nastale v zvezi s tem premoženjem, odgovarjata oba zakonca nerazdelno, kar jasno izhaja iz drugega odstavka 56. člena ZZZDR. Če je prvotoženec prekoračil dogovor z drugo toženko, ker se je zavezal k plačilu še 30.000 DEM, je to stvar njunega notranjega razmerja. Zato se v razmerju do tožnika toženca ne moreta uspešno sklicevati na drugi odstavek 52. člena ZZZDR. Na revizijsko poudarjanje o višini dolga in strogosti stališča obeh nižjih sodišč je odgovoriti, da je tudi vrednost pridobljenega premoženja velika.

Ker sta obe sodišči pravilno ugotovili, da je podlaga vtoževane terjatve potrdilo z dne 26.11.1992 in ker je sodišče prve stopnje dodatno ugotovilo tudi, da toženca ob prevzemu del nista pravočasno grajala zatrjevanih napak, nekaterih pa sploh nista grajala, je bilo glede na drugi odstavek 616. člena ZOR nepotrebno nadaljnje ukvarjanje z zatrjevanimi napakami. Kljub temu revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč o neutemeljenosti zahteve tožencev za znižanje plačila v zvezi z zatrjevanimi napakami. Zaradi revizijskega zatrjevanja obeh tožencev pa še opozarja na navedbe samih tožencev na 4. strani njunega ugovora proti izdani začasni odredbi, da je prvotoženec zaposlen pri ZRMK v Ljubljani, kateremu je z zakonom poverjena izdelava izvedeniških mnenj gradbene stroke, da prvotoženec taka mnenja po opisu svojih del in nalog izdeljuje in da je tako mnenje izdelal tudi za ta primer in ga priložil svojemu ugovoru. Ob takih trditvah, ki sta jih obe sodišči sprejeli, se sedaj toženca ne moreta sklicevati na dejstvo, da naj bi se prvotoženec spoznal le na druge vrste gradnje.

Toženca še v reviziji vztrajata pri bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki jo vidita v dejstvu, da je v tožbi pri imenu in priimku tožnika dodana oznaka "zidarsko - fasaderska radnja, S. M., N.". Zato se sprašujeta, ali ta tožeča stranka sploh še obstaja. Odgovor sodišča druge stopnje je po presoji revizijskega sodišča pravilen. Prvotoženec se je v potrdilu z dne 26.11.1992 zavezal dolg plačati tožniku kot fizični osebi. Zato ne more biti dvoma, da je tožeča stranka V. R. kot fizična oseba, pripis naziva obrtne delavnice poleg tožnikovega imena in priimka pa ne pomeni procesne kršitve. Stališče tožencev o potrebnem zavrženju tožbe je zato nepravilno. K tem razlogom revizijsko sodišče glede na razširjene revizijske trditve odgovarja, da se toženca ne moreta uspešno sklicevati na Zakon o gospodarskih družbah (Ul. RS št. 30/93 in sledeči), ki je pričel veljati po vložitvi tožbe v tej pravdni zadevi in ki tudi ne ureja razmerij, v katerih so udeležene le fizične osebe.

Nadaljnje trditve, po katerih predpisih in kako naj bi moral tožnik opravljati posle, toženca uveljavljata zaradi zahtevanega znižanja svojega plačila. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da je vprašanje izterjave davkov v pristojnosti davčne uprave, da pa ne glede na to toženca svoje obveznosti plačila dolga tožniku ne moreta znižati za (zatrjevano) neplačane tožnikove davčne obveznosti. Davčna terjatev ni njuna terjatev proti tožniku, ampak terjatev države.

Revizijsko nov ugovor predstavlja trditev, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, ker žiro račun (prejšnje) tožnikove obrtne dejavnosti pri SKB ne obstoji več. Kako se bo opravila izvršba, je stvar izvršilnega postopka in zato ne more biti predmet revizijskega preizkusa, predvsem pa je to vprašanje v interesu tožnika, ne pa tožencev.

Podrobnejši odgovor na ta revizijski ugovor zato ni potreben, sta pa toženca sama eno od prošenj za čimprejšnjo rešitev njune revizije utemeljila s trditvijo, da izvršilni postopek že teče. Zato tudi ne bosta imela težav z uveljavljanjem davčnih olajšav pri dohodnini, kar je tudi eden od njunih na novo uveljavljanih revizijskih ugovorov, ki ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev.

Toženca kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka opredeljujeta trditev, da je sodba oprta na nično pravno podlago, ker se glasi na plačilo v tuji valuti. Enak pritožbeni ugovor je z materialnopravno pravilnimi in zadostnimi razlogi zavrnilo že sodišče druge stopnje na koncu 4. in na začetku 5. strani svoje odločbe.

Revizija meni, da sodišče s priznanjem računa, ki sta ga toženca plačala namesto tožnika, samo priznava, da zaveza v potrdilu ni pravilna in da je potrdilo neverodostojno. Iz istih razlogov bi po mnenju revizije sodišče moralo priznati tudi druge stroške, ki izhajajo iz dokumentacije v spisu, od vnaprejšnjega plačila (dela) cene pa pri končnem obračunu priznati ustrezne obresti. Pravkar povzeto revizijsko stališče je zmotno, saj je bil znesek iz potrdila znižan za tolarsko vrednost 1.000 DEM zaradi tožnikove izjave, da se čuti dolžnega ta znesek povrniti tožencema. Zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka pa ne glede na pojasnjeno ne bi mogla pomeniti ocene o neverodostojnosti potrdila, saj sta toženca omenjeni račun namesto tožnika plačala šele 15.12.1992, torej po sestavi potrdila, kar jasno izhaja iz blagajniškega prejemka, ki sta ga sama predložila in se nahaja v prilogi B1 spisa. V pritožbi in v reviziji so ostale nekonkretizirane njune trditve, da je potrebno zavezo iz potrdila znižati še za stroške, ki naj bi izhajali iz dokumentacije, zato teh trditev ni bilo potrebno obravnavati. Revizijsko nov ugovor predstavlja zahteva za znižanje dolga za obresti od vnaprejšnjega plačila dela cene, ki pa bi ga toženca morala uveljavljati v času dogovarjanja pred sestavo in podpisom potrdila o višini dolga po končanih gradbenih delih.

Po vsem obrazloženem toženca nista uspela s trditvami, da je potrebno kot podlago njune obveznosti upoštevati gradbeno pogodbo. Podlaga njune obveznosti je po pravilnih ugotovitvah obeh sodišč potrdilo z dne 26.11.1992 o končanju gradbenih del in višini dolga. Ker nista uspela niti z ugovori za znižanje te obveznosti (z izjemo že omenjene tolarske vrednosti 1.000 DEM), sta jo na podlagi določbe prvega odstavka 262. člena ZOR dolžna izpolniti. Odločitev sodišča prve stopnje o pretežni ugoditvi tožbenemu zahtevku in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe obeh tožencev sta bili materialnopravno pravilni.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena in četrtega odstavka 400. člena ZPP/77 zavrnilo neutemeljeno revizijo obeh tožencev. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov.