Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba I U 70/2016

ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.70.2016 Upravni oddelek

celovita presoja vplivov na okolje stranka v postopku stranski udeleženec v javnem interesu delujoča nevladna organizacija
Upravno sodišče
8. december 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Da bi šlo v obravnavani zadevi za postopek, v katerem in mogoče zastopati interesov ohranjanja narave, oziroma zakaj, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 35409-116/2012/156 z dne 8. 1. 2016 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tem upravnem sporu najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ko pa je toženka po tem, ko ji je sodišče to tožbo vročilo, izdala izpodbijani sklep, je vložil samostojno tožbo tudi zoper ta sklep, ki jo je sodišče obravnavalo pod opr. št. I U 277/2016. Sodišče je s sklepom I U 70/2016 z dne 22. 8. 2016 spora združilo v skupno obravnavo in odločanje.

2. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo vlogo za priznanje stranskega udeleženca v postopku celovite presoje vplivov na okolje za plan– Državni prostorski načrt za HE Hrastje – Mota na Muri. V obrazložitvi povzema tožnikove navedbe in zakonsko ureditev pravnega interesa oziroma ureditev statusa nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na podlagi zakonov, ki urejajo ohranjanje narave ali varstvo ali rabo naravnih dobrin ali varstvo kulturne dediščine po 53. členu Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ter ugotavlja, da ta zakon v določbah, ki urejajo postopek celovite presoje vplivov na okolje (členi 40 do 48), nevladnim organizacijam ne daje druge pravice udeležbe v postopkih, kot jo daje splošni javnosti.

3. Tožnik v tožbi navaja, da toženka z izpodbijanim sklepom ni odločila o njegovi zahtevi za vključitev v prej navedeni postopek. Sklicuje se na tretji odstavek 137. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), ki mu kot društvu, ki deluje v javnem interesu, daje pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. Navaja, zakaj postopek, v katerega se želi vključiti, spada na področje njenega delovanja, in razloge, iz katerih se želi vanj vključiti. Dodaja tudi, da se celovita presoja vplivov na okolje v obravnavani zadevi izvaja na podlagi 33.a člena ZON, kar prek uporabe drugega odstavka 40. člena ZVO-1 pripelje do podobnega zaključka kot neposredna uporaba tretjega odstavka 137. člena istega zakona. Meni, da toženko k njegovi vključitvi v postopek zavezuje tudi Aarhuška konvencija, sodišču pa predlaga, naj odloči o njegovi zahtevi za vključitev v postopek po vsebini, ker so zato izpolnjeni vsi pogoji, oziroma podredno, naj naloži toženki, naj o tem odloči ter ji za to določi navodila o vsebini izdane odločitve ter o roku izdaje oziroma naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v novo odločitev. Poleg tega predlaga še, naj sodišče toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da toženka meni, da tožnik kot nevladna organizacija na področju ohranjanja narave, ki deluje v javnem interesu, v zvezi s predmetnim postopkom ne izkazuje na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi, temveč želi zastopati javni interes oziroma javno korist. Ker ZVO-1 takim organizacijam daje le pravico udeležbe v postopkih odločanja „po tem zakonu“, določbe, ki urejajo postopek celovite presoje vplivov na okolje, pa nevladnim organizacijam take pravice ne dajejo, je tožnikovo zahtevo v skladu z drugo točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

7. Vendar pa tožnik po presoji sodišča utemeljeno opozarja na določbo tretjega odstavka 137. člena ZON, po katerem ima društvo, ki pridobi status društva, ki deluje v javnem interesu, pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. Da bi šlo v obravnavani zadevi za postopek, v katerem ni mogoče zastopati interesov ohranjanja narave, oziroma zakaj, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja.

8. Prav tako tožnik utemeljeno opozarja na drugi odstavek 40. člena ZVO-1, po katerem se celovita presoja vplivov na okolje izvede za plan, ki ga na podlagi zakona sprejme pristojni organ države ali občine za tam navedena področja urejanja, če se z njim določa ali načrtuje poseg v okolje, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje, skladno z določbami 51. člena ZVO-1, ali če je zanj zahtevana presoja sprejemljivosti po predpisih o ohranjanju narave. Ali gre za presojo po predpisih o ohranjanju narave, kot navaja tožnik, in kar bi že po najosnovnejšem jezikovnem pomenu te zakonske določbe v zvezi s prej navedeno določbo tretjega odstavka 137. člena ZON pripeljalo do tožnikove pravice do vključitve v postopek (če seveda gre za „upravni postopek“ iz 137. člena ZON; prim. prejšnjo točko obrazložitve), iz obrazložitve izpodbijanega sklepa prav tako ne izhaja.

9. Sodišče se sicer načeloma strinja s temeljnim stališčem toženke iz „dodatne utemeljitve“, ki jo je priložila odgovoru na tožbo, da je namreč z določbami 43. člena ZVO-1 v postopku celovite presoje vplivov na okolje omogočeno (zgolj) sodelovanje celotne javnosti. Vendar je to sodelovanje omejeno na „dajanje mnenj in pripomb“ (tretji odstavek 43. člena) po odločitvi, ali je celovita presoja sploh potrebna in o ustreznosti poročila (prvi odstavek 43. člena), tožnikova „zahteva za vključitev stranskega udeleženca“ pa smiselno oz. jezikovno utegne pomeniti več kot le zahtevo po posvetovalni vlogi iz tretjega odstavka 43. člena, na kar se izključno (in še to zgolj posredno) nanaša obrazložitev izpodbijanega sklepa. Predvsem pa sodišče opozarja, da je odgovor na tožbo namenjen morebitni podrobnejši obrazložitvi (pravnih) stališč toženke in ne more nadomestiti ustrezne obrazložitve upravnega akta v smislu 214. člena v zvezi z 228. členom ZUP.

10. Vse navedeno pomeni, da je izpodbijani sklep ostal neobrazložen do take mere, da se ga ne da preizkusiti, kar po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP vedno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odpravljeni akt izdal, v ponoven postopek. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan, pristojni organ pa je po četrtem odstavku istega člena dolžen izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Sodišče v tem pogledu dodaja še, da prav zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki je niso mogle nadomestiti listine iz upravnega spisa, ki jih je posredovala toženke, niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih ZUS-1 v prvem odstavku 65. člena predpisuje za to, da bi sodišče s sodbo samo odločilo o stvari.

11. Glede na sklicevanje toženke na vsebino evropskih direktiv v odgovoru na tožbo sodišče pripominja še, da se bo toženka glede na pravno naravo direktiv morala pri odločanju v prvi vrsti opreti na veljavne slovenske pravne norme, s katerimi so bile te direktive prenesene v nacionalni pravni red, in pri tem upoštevati možnost, da te norme lahko dajejo tožniku širše pravice, kot izhajajo neposredno iz direktiv.

12. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

13. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikom v upravnem sporu.

14. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena navedenega Pravilnika v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia