Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča, ki je upoštevalo, da tožena stranka dolgu po računu 1 ni nikoli oporekala, pomeni dejstvo, da je z verižno kompenzacijo delno poravnala dolg iz spornega računa, njeno priznanje dolga v smislu 364. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v II. točki, spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati tudi znesek 462,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2012 dalje do plačila; v III. točki pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti 245,86 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v osmih dneh povrniti 204,40 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19.5.2015, v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka, tako da je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 530,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2012 dalje in izvršilne stroške v znesku 100,00 EUR (I. točka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče ugodilo zahtevku tožeče stranke na plačilo dveh računov (2 in 3), upoštevajoč pri tem dobropis (DBP 1), zavrnilo pa je zahtevek na plačilo preostalega zneska po računu 1, z dne 16.4.2012, v višini 462,13 EUR s pp, in sicer zato, ker naj bi terjatev tožeče stranke zastarala.

3. Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožeča stranka in v pritožbi navedla, da toženec ni nikoli trdil, da bi omejil pripoznavo dolga na takšen način, kot je to upoštevalo sodišče, pa tudi zneskov (na listini "predlog za verižno kompenzacijo", priloga A7) ni zapisal toženec v smislu, da bi s tem omejil pripoznavo dolga, ampak je bil zapisan s strani pobudnikov verižne kompenzacije in tožnice, ki je to listino tudi pripravila. Ker je bila verižna kompenzacija sklenjena za 251,30 EUR, je bil vanjo vključen dolg toženca do tožnice po računih 4 in DBP 2 v celoti, po računu 1 pa le v delu, tako da je skupna vsota vseh treh računov dala znesek, na katerega se je nanašala verižna kompenzacija. Toženec je torej brez kakršnekoli "rezervacije" pristopil k plačilu dolga po tem računu in mu ni nikoli nasprotoval. Zato so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zahteva sodna praksa, to je da je bila pripoznava jasna in določna, da je bil poplačan del terjatve, da ni bila ta terjatev nikoli pred njenim uveljavljanjem sporna, da pripoznava ni bila omejena na določen znesek, in da gre pri dolžniku za aktivno ravnanje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je sporno samo materialnopravno vprašanje, ali je bila terjatev tožeče stranke iz računa 1 na dan, ko jo je tožeča stranka sodno uveljavljala (13.5.2015), zastarana. Tožena stranka je namreč zahtevku tožeče stranke iz naslova tega računa ugovarjala zgolj z zastaralnim ugovorom.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da znaša zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb, kot je tudi obravnavana terjatev, tri leta. Ugotovilo je tudi, da je nesporno, da je obravnavana terjatev zapadla v plačilo 1.5.2012, in da je takrat začel teči navedeni triletni zastaralni rok. Odločanje o tem, ali je bilo zastaranje pretrgano, kot je to zatrjevala tožeča stranka, pa je temeljilo na ugotovitvi, da je tožena stranka priznala dolg po obravnavanem računu le v znesku 74,68 EUR, kar naj bi izhajalo iz listine "predlog za verižno kompenzacijo". Kot pravilno izpostavlja pritožba, ni tožena stranka nikoli zatrjevala, da naj bi po obravnavanem računu priznavala dolg le v višini 74,68 EUR, ampak se je le sklicevala na zapis na tej listini, iz katerega naj bi to "nedvomno" izhajalo. Navedla ni torej razlogov, da naj bi njen dolg znašal le 74,68 EUR, pa tudi ne razlogov, zaradi katerih naj bi bil dolg omejen na ta znesek. Po drugi strani pa je tožeča stranka v zvezi s tem zneskom že v prvi pripravljalni vlogi jasno zapisala razloge, zaradi katerih se je račun 1 z verižno kompenzacijo kril le do zneska 74,68 EUR, saj je bila kompenzacija dogovorjena za skupni znesek 251,30 EUR, dolg tožene stranke do tožnice pa se je pokrival prvenstveno po računu 4 in DBP 2 v celoti, v preostanku pa po spornem računu (le za znesek 74,68 EUR). S tem, ko prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo navedb tožeče stranke, je kršilo njeno pravico do izjavljanja (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), posledično pa je nato napačno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče je zgoraj navedeno kršitev določb pravdnega postopka odpravilo na takšen način, da je upoštevalo le trditve, ki sta jih v zvezi s spornim računom podali pravdni stranki. Kot je bilo zgoraj že navedeno, je tožena stranka ugovarjala zgolj zastaranje, ker naj bi ne bilo pretrgano v smislu 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), tožeča stranka, ki je zatrjevala, da terjatev ni zastarana, pa je obrazložila, zakaj je bil sporni račun poravnan le deloma.

8. Po presoji pritožbenega sodišča, ki je upoštevalo, da tožena stranka dolgu po računu 1 ni nikoli oporekala, pomeni dejstvo, da je z verižno kompenzacijo delno poravnala dolg iz spornega računa, njeno priznanje dolga v smislu 364. člena OZ. V skladu s to določbo se lahko zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, ampak tudi posredno, na primer da kaj plača na račun upnika, da plača obresti, ali da da zavarovanje. Tožena stranka je torej s konkludentnim dejanjem, to je z delnim plačilom spornega računa v višini 74,68 EUR (dejstvo, da je bila verižna kompenzacija realizirana, za stranki ni sporno), pripoznala dolg v smislu 364. člena OZ. Zato je ob pravilni uporabi navedene materialnopravne določbe pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zahtevku tožeče stranke ugodilo tudi za znesek 462,13 EUR, to je za preostanek zneska po računu 1. 9. Posledično je pritožbeno sodišče moralo poseči tudi v stroške pravdnega postopka, saj je tožeča stranka v prvostopenjskem postopku v celoti uspela. Zato je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP odmerilo stroške tožeče stranke v prvostopenjskem postopku, in sicer na 245,86 EUR. Ti stroški predstavljajo njene izdatke za dve pripravljalni vlogi (po 1. točki in po 2. točki tarifne št. 19 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in za materialne stroške po 11. členu OT, oboje povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT) ter za sodno takso za pravdni postopek v višini 82,00 EUR. Če tožena stranka stroškov ne bo plačala v roku 8 dni, bo nanje dolgovala še zakonske zamudne obresti.

10. O stroških pritožbenega postopka je sodišče prav tako odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in je tožeči stranki, ki je s pritožbo uspela, priznalo pravico do povrnitve njenih pritožbenih stroškov v višini 204,40 EUR, ki predstavljajo izdatke za sestavo pritožbe (po 1. točki tarifni št. 21 OT), materialne stroške po 11. členu OT, oboje povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT) ter za sodno takso za pritožbo v višini 78,00 EUR.