Jedro

Ker toženca nista predložila ustreznih dokazil, s katerimi bi svoj izostanek iz naroka za glavno obravnavo opravičila, je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z zaslišanjem strank utemeljeno opustilo (drugi odstavek 258. člena ZPP), upoštevaje, da sta bila toženca opozorjena na posledice, če se vabilu na narok dne 23. 8. 2022 ne bi odzvala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I in III izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da predstavlja nepremičnina ID znak parcela ... in poslovni delež št. X v družbi A. d.o.o. skupno premoženje tožene stranke (v nadaljevanju toženca), da sta deleža tožencev na skupnem premoženju enaka, za vsakega do 1/2 ter da je toženec solastnik nepremičnine ID znak parcele ... do 1/2 celote, toženka solastnica nepremičnine ID znak parcele ... do 1/2 celote (točka I izreka). V preostalem delu glede zahtevka, da je toženec solastnik poslovnega deleža št. X v družbi A. d.o.o.. do 1/2 celote in toženka solastnica poslovnega deleža št. X v družbi A. d.o.o., da se v zemljiški knjigi pri nepremičnini ID znak parcela ... vknjiži lastninska pravica v korist toženca do 1/2 in toženke do 1/2 celote ter da se v sodnem registru kot družbenik družbe A. d.o.o. vpiše toženec kot 50% imetnik poslovnega deleža družbe v nominalni vrednosti osnovnega vložka 3.750,00 EUR in toženka kot 50% imetnica poslovnega deleža družbe v nominalni vrednosti osnovnega vložka 3.750,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) ter tožencema naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) nerazdelno povrneta stroške pravdnega postopka v znesku 3.332,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper obsodilni del citirane sodbe (točki I in III izreka) sta pritožbo po svojem pooblaščencu vložila toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzemata se za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh dokazov, ki sta jih predlagala toženca, zaradi česar je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tožencema z vnaprejšnjo dokazno oceno kršilo ustavne pravice (22. člen Ustave RS – v nadaljevanju URS). Dejstva dejanskega obstoja zakonske zveze ni mogoče dokazati drugače, kot z zaslišanjem zakoncev. Ker sodišče dokaza z zaslišanjem tožencev ni izvedlo, čeprav sta slednja svoj izostanek opravičila, in ni sprejelo dokaznega sklepa o neizvedbi dokaza, je zmotno zaključilo, da tožencema ni uspelo dokazati, da je zakonska zveza zgolj formalna in da je njuna življenjska skupnost prenehala leta 2014, ko se je toženec odselil. Pritožba meni, da je tožnica tista, na kateri je bilo dokazno breme, da dokaže obstoj zakonske zveze, česar pa zgolj z listinami ni mogoče dokazati. Toženec dokaza o obstoju opravičljivega razloga za izostanek z naroka ni mogel predložiti na samem naroku, saj je imel zdravniški pregled po naroku, zaradi česar poškodbeni list, iz katerega izhaja, da je šlo za nenadno in nepredvidljivo poškodbo, ki je tožencu onemogočila prihod na sodišče (kot opredeljuje 115. člen ZPP), prilaga šele v pritožbi. Toženka se naroka ni mogla udeležiti zaradi obvezne službene zadolžitve, ki jo je potrebno šteti kot opravičljiv razlog odsotnosti in tako tožencema s preložitvijo naroka omogočiti izvedbo dokaza z njunim zaslišanjem. Pritožba opozarja tudi na to, da sodišče prve stopnje tožencema ni omogočilo zaključne besede v skladu z 291. členom ZPP. Ker se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opredelilo do navedb tožencev, da je toženka premoženje pridobila sama, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve, ki jo sodiščem nalaga 6. člen Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), tožencema pa je kršena pravica do poštenega sojenja (22. člen URS). Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je nepravilna tudi stroškovna odločitev.

3. Tožnica odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih in v pritožbi izpostavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo je vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej pa tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov, v pritožbi citirane 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je podalo razloge o odločilnih dejstvih in se opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, pomembnih za odločitev. Podalo je razloge za zaključek, da sta toženca sporno premoženje pridobila v času trajanja zakonske zveze ter posledično šteje za skupno premoženje, deleža zakoncev na skupnem premoženju pa sta glede na zakonsko domnevo enaka, saj toženca nasprotnega nista izkazala. Čeprav sta navajala, da je njuna zakonska zveza le formalna in je toženka sporno premoženje pridobila sama oziroma, da višina deležev na skupnem premoženju ni enaka, ampak je v razmerju 90/10, za te svoje trditve nista predložila ali predlagala nobenih drugih dokazov, razen svojega zaslišanja, ki pa ni bilo izvedeno, ker toženca na narok za glavno obravnavo dne 23. 8. 2022 nista pristopila, čeprav sta bila pravilno vabljena in svojega izostanka nista ustrezno opravičila, zato ju sodišče prve stopnje ni moglo zaslišati.

8. Če stranka ne pride na narok in s tem ne omogoči svojega zaslišanja, izgubi priložnost za učinkovitejše varstvo svojih pravic, navedeno pa ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, kot zmotno meni pritožba, posledično pa sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je sprejelo "vnaprejšnjo dokazno oceno" in "tožencema kršilo ustavno pravico iz 22. člena URS". Obema pravdnima strankama je namreč bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku.

9. Čeprav sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo, kjer je postopek zaključilo, ni sprejelo sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem tožencev, je v izpodbijani sodbi jasno in natančno obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo ter se posledično toženca v pritožbi neutemeljeno sklicujeta na bistveno kršitev določb postopka.

10. Kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, mora za presojo, ali je stranka opravičila svoj izostanek, biti podano opravičilo stranke z navedbo opravičljivega razloga za izostanek, hkrati pa mora stranka predložiti tudi ustrezno dokazilo o obstoju tega razloga.

11. V konkretni zadevi je toženec prošnjo za preložitev naroka posredoval svojemu pooblaščencu na dan razpisanega naroka, ta pa je o tem obvestil sodišče na samem naroku. Čeprav je toženec po lastnih trditvah padel en dan pred narokom v popoldanskih urah (kar izhaja tudi iz k pritožbi priloženega poškodbenega lista), ni navedel razloga, zakaj zdravnika ni obiskal že na dan padca, ampak je to storil šele naslednji dan po uri, na katero je bil razpisan narok za glavno obravnavo. Prav tako pa sodišču prve stopnje (niti sedaj v pritožbi) ni predložil ustreznega zdravniškega potrdila na predpisanem obrazcu, kot to določa drugi odstavek 115. člena ZPP1, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec svojega izostanka ni ustrezno opravičil. 12. Toženka je en dan pred razpisanim narokom sporočila, da se naroka ne bo mogla udeležiti in pri tem ni konkretno navedla, zakaj predstavlja udeležba na študijski skupini OŠ nenaden, objektivno nepredvidljiv dogodek in zakaj je svojo odsotnost sporočila šele en dan pred narokom, čeprav je glede na lastne navedbe bila na dogodek prijavljena že nekaj mesecev prej (od konca maja 2022, narok pa se je izvedel 23. 8. 2022), zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi glede toženke pravilno štelo, da svojega izostanka ni ustrezno opravičila.

13. Ker toženca nista predložila ustreznih dokazil, s katerimi bi svoj izostanek iz naroka za glavno obravnavo opravičila, je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z zaslišanjem strank utemeljeno opustilo (drugi odstavek 258. člena ZPP), upoštevaje, da sta bila toženca opozorjena na posledice, če se vabilu na narok dne 23. 8. 2022 ne bi odzvala. S tem, ko nista omogočila svojega zaslišanja, sta toženca izgubila priložnost za učinkovitejše varstvo svojih pravic, upoštevaje, da je bilo dokazno breme, da zakonska zveza dejansko ne obstaja več, ampak le še formalno, na njiju.

14. V zvezi s tem je namreč zmotno pritožbeno stališče, da je bilo na tožnici dokazno breme, da dokaže obstoj zakonske zveze. Po mnenju pritožbe obstoja zakonske zveze "ni mogoče izkazati zgolj z listinami", kot je to storila tožnica, ampak je "dejanski (ne)obstoj zakonske zveze mogoče dokazati le z zaslišanjem zakoncev". Tožnica je izkazala obstoj zakonske zveze z javno listino, to je izpisom iz matičnega registra. Med pravdnima strankama niti ni sporno, da sta toženca zakonsko zvezo sklenila 27. 5. 2006 in da sta bila v času izdaje sodbe na prvi stopnji še vedno v zakonski zvezi. Da je torej zakonska zveza obstajala tudi v času nakupa sporne nepremičnine in poslovnega deleža sporne družbe v letih 2017 in 2018, je sodišče ugotovilo na podlagi predloženega izpiska matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi (priloga A10). Gre za listino, ki jo je v predpisani obliki izdal državni organ v mejah svoje pristojnosti in ki kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP).

15. Glede na dokazno moč javne listine je bilo posledično na tožencih dokazno breme, da dokažeta nasprotno. Ker svojega zaslišanja nista omogočila, drugih dokazov v tej smeri pa nista podala ali predložila, tega dokaznega bremena nista zmogla in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica dokazala obstoj zakonske zveze in da je bilo sporno premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze ter predstavlja skupno premoženje zakoncev.

16. Ko je ugotovilo, da predstavlja sporno premoženje skupno premoženje zakoncev, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z velikostjo deležev zakoncev na skupnem premoženju. Pri tem velja zakonska domneva iz 74. člena DZ, ki določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

17. Iz navedb tožencev izhaja, da je toženka tista, ki je sporno premoženje pridobila sama, saj v času pridobitve njuna ekonomska in življenjska skupnost ni več obstajala, podrejeno pa sta nasprotovala zakonski domnevi, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka in se sklicevala na to, da je toženka prispevala višji znesek k skupnem premoženju in je zato njen delež na skupnem premoženju 90%, delež toženca pa je zgolj 10%. Za takšne svoje navedbe pa toženca nista podala niti ustreznih podrobnejših navedb o tem, da bi lahko sodišče prve stopnje sploh presojalo, ali je toženka imela tako visoke dohodke v primerjavi s tožencem, da bi bil njen delež toliko višji od njegovega, niti nista predložila nobenih dokazov o tem. Kot izhaja iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, toženca nista niti zatrjevala, katere dohodke in v kakšni višini naj bi imela, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so njuni dohodki približno enaki, saj toženca zatrjevanega nista uspela izkazati, saj sta kot dokaz za te svoje navedbe ponudila le svoje zaslišanje, ki ga sodišče prve stopnje iz razlogov na njuni strani ni moglo izvesti.

18. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da toženca nista uspela izpodbiti zakonske domneve o enakih deležih iz 74. člena DZ in sta deleža tožencev na skupnem premoženju enaka. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Toženca ne moreta biti uspešna niti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, ker jima ni omogočilo zaključne besede v skladu z 291. členom ZPP. Pooblaščenec tožencev te kršitve ni uveljavljal takoj, ko je to bilo mogoče, zato se glede na določbo 286.b člena ZPP pozneje, v pritožbi nanjo ne more več sklicevati. Kljub temu pa sodišče druge stopnje dodaja, da iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo niti ne izhaja, da je katera izmed pravdnih strank priglasila zahtevo po zaključni besedi, zato je sodišče prve stopnje tožencema posledično tudi ni moglo onemogočiti. Iz določbe prvega odstavka 291. člena ZPP namreč izhaja, da sodišče strankama (le) omogoči zaključno besedo, ne pa da jo je dolžno od njiju dobiti. Zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je v konkretnem primeru ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 291. člena ZPP.2

20. Po obrazloženem je zaključiti, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker toženca nista podala izrecne pritožbene graje zoper stroškovno odločitev, je sodišče druge stopnje opravilo uradni pritožbeni preizkus, kjer ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (točki I in III izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Drugi odstavek 115. člena ZPP določa, da če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo, česar toženec, ki se je skliceval na poškodbo, ni izpolnil. 2 Tako tudi VSL v sodbi I Cpg 621/2020 z dne 27. 10. 2021.