Jedro

Zahteva, s katero zagovornik izpodbija pravnomočni sklep o odmeri stroškov postopka (potrebnih izdatkov obdolženca in potrebnih izdatkov ter nagrade zagovornika), je vložena v obdolženčevo korist ter je zato tudi dovoljena. Ugotovljeno situacijo pa je treba razlikovati od položaja, v katerem je zagovornik obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti ter v svojem imenu priglaša stroške kazenskega postopka.

Obvezne razlage Odvetniške tarife, ki jo sprejme le odvetniška zbornica brez soglasja ministra za pravosodje, ki ni objavljena v uradnem listu, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drug državni organ.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 30.5.2005, na podlagi določbe 2. odstavka 93. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da se zagovorniku obdolženega A.K., odvetniku B.G., prizna za opravljeno delo nagrada v višini 775 točk oziroma 85.250,00 SIT, stroški za plačilo fotokopij v znesku 8.265,00 SIT ter 20 % DDV od priznane nagrade v znesku 18.703,00 SIT, kar skupaj znaša 112.218,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2005 dalje do plačila. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 9.9.2005 zagovornikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijana sklepa spremeni tako, da vložniku zahteve prizna nagrado in stroške po vloženem stroškovniku, povišane za 312,50 tč. (pritožba) ter 375 tč. (zahteva za varstvo zakonitosti), vse zvišano za 100 % ter kasneje zvišano za vrednost DDV 20 % z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, oziroma izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljeno. Po njegovem stališču lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti samo v korist obdolženca oziroma obsojenca, ne more pa jo vložiti zoper tiste pravnomočne odločbe, ki posegajo izključno v zagovornikove pravice in interese, zato tudi ne zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o višini njegove nagrade. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna, ker je sodišče pravnomočno odločilo, da nagrada zagovornika bremeni proračun, takšna odločitev v ničemer ne prizadene obsojenca, temveč gre za odločitev, ki je izključno v interesu zagovornika. Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper odločitev sodišča, ki ne zadeva obsojenca, temveč le zagovornika, ni dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP vrhovno sodišče vselej preizkusi, ali je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena in vložena pravočasno. Navedeno izredno pravno sredstvo se ne more vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku iz razlogov, ki so navedeni v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Po 1. odstavku 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti Državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa v njegovo korist tudi osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Državni tožilec Republike Slovenije jo sme vložiti tako v škodo kakor tudi v korist obdolženca (2. odstavek 421. člena ZKP). Glede na te določbe sme zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le v korist obdolženca.

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je zagovornik obdolženca zagovarjal po pooblastilu. S sodbo z dne 8.3.2005 je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A.K. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ ter po 1. odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. V nastalem položaju je zagovornik v imenu obdolženca in v njegovo korist upravičen priglasiti in zahtevati povrnitev potrebnih izdatkov obdolženca in potrebnih izdatkov ter nagrade zagovornika (7. točka 2. odstavka 92. člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP), ki bi jih v primeru obsodilne sodbe moral plačati obdolženec sam. Zahteva, s katero zagovornik izpodbija pravnomočni sklep o odmeri navedenih stroškov, je vložena v obdolženčevo korist ter je zato tudi dovoljena. Ugotovljeno situacijo je namreč treba razlikovati od položaja, v katerem je zagovornik obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti ter v svojem imenu priglaša stroške kazenskega postopka.

Zahteva se sklicuje na 29. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ima vsakdo pravico braniti se sam ali s pomočjo zagovornika ter na določbe Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in 12. člen Zakona o kazenskem postopku, po katerih ima vsak pravico do svobodne izbire zagovornika.

Načeloma vložnik zahteve pravilno razloguje, da ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico do svobodne izbire zagovornika. Pravica do zagovornika po lastni izbiri je namreč uvrščena med minimalne pravice obdolženca v kazenskem postopku v 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (EKČP) in v 14. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Pakt). Tudi določba 1. odstavka 12. člena ZKP predpisuje, da ima obdolženec pravico braniti se sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov. V tem kazenskem postopku je obdolženec udejanil pravico do lastne izbire zagovornika, s katero mu je bila zagotovljena strokovna pomoč pri obrambi in zato niso bile kršene določbe navedenih konvencij in določbe ZKP. Glede na to sodišče tudi z odločitvijo, ki jo je sprejelo v zvezi z odmero potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika, obdolžencu ni omejilo navedene pravice.

S pravnomočnim sklepom je sodišče odmerilo nagrado in potrebne izdatke, ki jih je priglasil obdolženčev zagovornik, pri čemer je odločilo, da ni upravičen do stroškov za odsotnost iz pisarne v času potovanja iz Sežane v Ljubljano in nazaj in do stroškov, ki zadevajo kilometrino za potovanje na navedeni relaciji ter cestnino. Takšno odločitev je utemeljilo z okoliščinami, da obsojenec stanuje v Ljubljani, kjer je velika ponudba izbrane strokovne pravne pomoči, ki bi si jo lahko zagotovil z izbiro zagovornika v kraju sojenja. Ocenilo je, da ne gre za situacijo, v kateri je bila izbira zagovornika iz drugega kraja utemeljena in zato tudi ne gre za stroške, ki jih je mogoče opredeliti kot potrebne izdatke.

V primeru, ko sodišče izda sodbo, s katero obdolženca oprosti obtožbe, izreče v sodbi, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika proračun. Kaj in kateri so potrebni izdatki obdolženca in zagovornika, je dejansko vprašanje, ki ga rešuje in o njem odloči sodišče v vsakem posameznem primeru. V tej zadevi je presodilo, da del že navedenih stroškov, ki jih je priglasil zagovornik, niso potrebni izdatki, do povrnitve katerih bi bil upravičen. Taki odločitvi pritrjuje tudi razlaga določbe 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Pravica obdolženca, da najame zagovornika v katerem koli kraju države, ne pomeni, da so povečani izdatki zagovornika s prihodom na sodišče iz oddaljenega kraja vselej tudi potrebni izdatki (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2004). Zato je presoja, ki jo je sprejelo sodišče s pravnomočnim sklepom utemeljena. Ob tem je treba upoštevati, da se izdatki zagovornika, ki nastanejo v položaju, kot je obravnavani, povrnejo le, če je njegova pritegnitev bila za obrambo nujna. V glavnem je to potrebno tedaj, ko gre za zadeve, ki po zapletenosti dejanskega stanja in zahtevnosti pravne problematike odstopajo od običajnih kazenskih zadev ali zahtevajo celo posebna znanja, le-teh pa nimajo odvetniki (zagovorniki) na sedežu sodišča, ki vodi tak kazenski proces. Vprašanje, ali je zagovornik zunaj sedeža sodišča za obdolženca zagovornik njegovega zaupanja, je dejansko vprašanje, ki ga v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče razjasnjevati (2. odstavek 420. člena ZKP). Posebej še, ker za njegovo presojo ne zadostuje zgolj sklicevanje na zadeve, v katerih ga je pooblastil obdolženec.

Pri odmeri stroškov je sodišče tudi zavrnilo 100 % povišanje vrednosti odvetniških storitev po 2. odstavku 8. člena Odvetniške tarife. Zavzelo je stališče, da je v tem primeru podana konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja, ki se obravnava kot eno kaznivo dejanje. Pri odločanju o povišanju nagrade po 2. odstavku 8. člena Odvetniške tarife je obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje treba presojati z vidika zahtevnosti priprave obrambe. Ocenilo je, da gre za istovrstna časovno povezana dejanja, storjena na enak ali podoben način in da se ne odražajo te okoliščine toliko v zahtevnosti obrambe kot v daljšem dokaznem postopku in porabljenem času, za kar je zagovorniku priznana tekom postopka ustrezna nagrada.

Vložnik zahteve se sklicuje na obvezno razlago 2. odstavka 8. člena Odvetniške tarife, ki jo je sprejel upravni odbor odvetniške zbornice. Če bi bilo sprejeto naziranje, da lahko sodišče za vsak primer posebej ocenjuje, kolikšno nagrado bo priznalo odvetniku za zastopanje, bi pristali na stališče, da je dovoljeno arbitrarno odločanje, kar je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije.

Določbe, ki jih vsebuje procesni zakon, zavezujejo sodišče, da v vsaki sodbi in v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica, odloči o tem, kdo plača stroške postopka in kolikšni so (1. odstavek 93. člena ZKP). Nagrado zagovorniku (7. točka 2. odstavka 92. člena ZKP) odmeri po Odvetniški tarifi, ki jo je sprejela odvetniška zbornica v soglasju z ministrom za pravosodje. Po 1. odstavku 22. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67 in 70/2003) daje njen upravni odbor pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife. V 2. odstavku istega člena je predpisano, da so ta pojasnila in razlogi v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okvirih svojih pristojnosti o stroških odvetniškega zastopanja.

Glede na takšne določbe se zastavlja predvsem vprašanje, ali je sodišče vezano pri odmeri zagovornikovih stroškov na obvezno razlago, ki jo daje v zvezi s posameznimi določbami tarife odvetniška zbornica. Ob tem je treba opozoriti na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.9.2005, opr. št. I Up 996/2005, v kateri je zavzeto stališče, da je Odvetniška tarifa podzakonski akt, ki ga odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv) v soglasju s pravosodnim ministrom, veljati pa začne po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. ZOdv določa, da je taka Odvetniška tarifa obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti razlago Odvetniške tarife, ki jo sprejme odvetniška zbornica. Slednje sicer določa 22. člen tarife, vendar je s temi določbami presežen okvir javnega pooblastila. Zato obvezne razlage Odvetniške tarife, ki jo sprejme le odvetniška zbornica brez soglasja ministra za pravosodje, ki ni objavljena v uradnem listu, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drug državni organ. Navedeno razlago sprejema Vrhovno sodišče tudi za ta primer in zato zavrača nasprotno stališče zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče je, kot je že predstavljeno, navedlo kriterije oziroma merila, zaradi katerih je zavrnilo predlagano povišanje vrednosti odvetniških storitev. V takem položaju ni mogoče sprejeti nakazovanja zahteve, da gre za arbitrarno odločanje, ki je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega A.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).