Jedro

Obnova sodnega postopka se kot izredno pravno sredstvo po naravi stvari nanaša izključno na predmet in obseg zadeve, o kateri je bilo razsojeno s pravnomočno sodno odločbo z dne 8. 7. 2013. Ker je bila v predmetni zadevi obnova predlagana zoper pravnomočni zavrnilni izrek sodbe, s katerim je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 19. 5. 2013 do 8. 7. 2013, je ponovna presoja utemeljenosti bolniškega staleža mogoča največ do datuma izdaje pravnomočne sodbe, kot je z neizpodbijanim ugodilnim delom pravilno razsodilo sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 19. 5. 2013 do 8. 7. 2013.

Izrek

Pritožba se zavrne, in v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi sodna odločba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom razveljavilo III. točko izreka pravnomočne sodbe opr. št. III Ps 3600/2012 z dne 8. 7. 2013 o zavrnjenem zahtevku na ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 19. 5. 2013 do 8. 7. 2013 (I. točka izreka). V obnovitvenem postopku je ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 19. 5. 2013 do 8. 7. 2013 zaradi bolezni (II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, in sicer da je bil začasno nezmožen za delo tudi od 8. 7. 2013 dalje, je zavrnilo (III. točka izreka) in hkrati izreklo, da trpi sam svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodne odločbe je tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri stroškovne ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške za pritožbo.

Povzema pravnomočno sodbo opr. št. III Ps 3600/2012 z dne 8. 7. 2013, glede katere je za zavrnilni del predlagana obnova postopka in je sodišče prve stopnje predlogu z dne 11. 10. 2013 ugodilo. Vendar se je v obnovitvenem postopku postavilo na zmotno stališče, da je predmet odločanja le začasna nezmožnost za delo od 19. 5. 2013 do 8. 7. 2013, zaradi katerega se je začel in končal prejšnji postopek in posledično zahtevek za priznanje začasne nezmožnosti za delo tudi od 8. 7. 2013 dalje neutemeljeno zavrnilo.

Poudarja, da v obnovitvenem postopku ne razširja svojega prvotnega tožbenega zahtevka, saj je že v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku zahteval, da se mu začasna nezmožnost za delo prizna od 19. 10. 2012 dalje, in ne le do 8. 7. 2013, kot je bilo napačno razsojeno. Zahtevka v primerjavi postavljenim v pravnomočno končanem postopku ni razširjal, temveč želi zgolj ugotovitev, da še vedno ni zmožen za delo, ker zdravljenje še ni zaključeno. Sicer pa je prejšnja sodba temeljila na napačnem izvedenskem mnenju A.A., kar dokazuje izvedensko mnenje B.B. v obnovljenem postopku.

Meni, da so posledice obnove postopka takšne, da se šteje, da se v obnovljenem delu začne znova. To pa pomeni, da odločitev o nezmožnosti za delo tudi od 19. 5. 2013 dalje še ni bila izdana. Tudi če bi bilo potrebno slediti stališču sodišča, da je predmet odločanja v obnovitvenem postopku zahtevek, zaradi katerega se je začel in končal postopek, bi bilo potrebno upoštevati, da se je obravnava v obnovljenem postopku končala 3. 7. 2014 in je kvečjemu slednja okvir, ki ga je potrebno upoštevati. V kolikor se sodišče postavlja na stališče, da lahko samo omejuje zahtevek, čeprav za to nima podlage, je onemogočeno učinkovito pravno varstvo, pomeni poseg v pridobljene pravice, ki izvirajo iz istega bolezenskega stanja in s tem tudi kršitev ustavnih pravic.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenih določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) o uveljavljanem izrednem pravnem sredstvu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti katerih drugih bistvenih kršitev, ki jih posplošeno zatrjuje pritožba. Ker je sodba utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, je na pritožbene navedbe potrebno dodati predvsem naslednje.

Stališče tožeče stranke, da bi v obravnavanem obnovitvenem sodnem postopku sodišče moralo začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni priznati tudi od 8. 7. 2013 dalje oz. najmanj do zaključka obnovitvenega postopka na glavni obravnavi 3. 7. 2014, je zmotno in zato nesprejemljivo.

Obnova sodnega postopka se kot izredno pravno sredstvo že po naravi stvari izključno nanaša na predmet in obseg zadeve, o kateri je bilo razsojeno s pravnomočno sodno odločbo. Ker je bila v predmetni zadevi obnova predlagana zoper pravnomočni zavrnilni izrek sodbe opr. št. III Ps 3600/2012 z dne 8. 7. 2013, s katerim je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 19. 5. 2013 do 8. 7. 2013, je ponovna presoja utemeljenosti t. i. bolniškega staleža mogoča največ do datuma izdaje pravnomočne sodbe, kot je z neizpodbijanim ugoditvenim delom pravilno razsodilo sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 19. 5. 2013 do 8. 7. 2013. Res je sicer, da je z razveljavitvijo III. točke zavrnilnega izreka pravnomočne sodbe z dne 8. 7. 2013 bilo vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred pravnomočno razsojo. Vendar pa to ne pomeni, da je v obnovitvenem postopku mogoče odločati o utemeljenosti začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni za daljše časovno obdobje, kot je bilo z zavrnilnim delom razsojeno v pravnomočno končanem sodnem postopku. Tudi, če se je v obnovitvenem postopku dejansko izkazalo, da je zavrnilni izrek pravnomočno končanega sodnega postopka temeljil na nepravilni oceni izvedenca A.A., in če tudi iz izvedenskega mnenja, pridobljenega v obnovljenem sodnem postopku dejansko izhaja, da zdravljenje pri tožniku še ni zaključeno, to samo po sebi ne pomeni, da je mogoče bolniški stalež priznati tudi po 8. 7. 2013. Ni namreč mogoče obnavljati nečesa, o čemer še sploh ni bilo pravnomočno razsojeno. Tudi z vidika časovnih meja pravnomočnosti je upošteven le trenutek, ko je bila v pravnomočno končanem postopku sklenjena zadnja glavna obravnava, na kateri so stranke teoretično še imele možnost navajati dejstva ali predlagati dokaze za ugotovitev dejanskega stanja, v konkretnem primeru torej sporno začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo določbe ZPP o obnovi postopka (členi 398., 399. in 400. v zvezi s 394. členom) tudi glede izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe, pritožba tožnika ne more biti uspešna.

Kljub temu, da za pritožbeno rešitev zadeve pritožnikovo sklicevanje na tožbeni zahtevek iz pravnomočno končanega sodnega postopka, s katerim je dejansko uveljavljal začasno nezmožnost za delo od 19. 10. 2012 dalje, niti ni relevantno, je glede na 73. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDSS-1) potrebno posebej poudariti, da morajo tudi v sodno socialnih sporih tožbe vsebovati določno postavljen zahtevek. S tožbenim zahtevkom namreč ni dopustno uveljavljanje začasne nezmožnosti za delo ad infinitum. Torej od določenega dne dalje, brez zaključene časovne omejitve. V kolikor se takšni zahtevki v laičnih tožbah morebiti pojavljajo, zagotovo ni mogoče izdati ugoditvene sodbe, s katero bi bil bolniški stalež priznan tudi po datumu izdane sodbe na zaključeni zadnji glavni obravnavi. Za sodno odločbo s takšnim izrekom ni podlage v procesni, niti materialnopravni zakonodaji. Po naravi stvari gre namreč pri začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni za pravno dejstvo, o katerem so pristojni in pooblaščeni odločati izbrani osebni zdravniki do 30 dni, nad 30 dni pa imenovani zdravniki oz. zdravstvene komisije toženega zavoda.

Sodišče ni pooblaščeno izvirno priznavati bolniškega staleža, v kolikor zavarovanec tega v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/1992 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZVZZ) pred tem ni uveljavljal pri izbranem osebnem oz. imenovanem zdravniku ter zdravstveni komisiji. V postopku sodnega varstva pravic je namreč pristojno presojati pravilnost in zakonitost odločb, izdanih v predsodnem upravnem postopku.

Zaradi razmejitve pristojnosti za odločanje o bolniškem staležu med osebnimi, imenovanimi zdravniki ter zdravstveno komisijo na eni in sodiščem po drugi strani, pritožnik nadalje ne more uspešno zatrjevati posega v pridobljene pravice, kaj šele kršitve z ustavo zagotovljenih temeljnih človekovih pravic. Zavarovancem obveznega zdravstvenega zavarovanja, niti izbranim osebnim zdravnikom, ki so primarno pristojni za zdravljenje in priznavanje začasne nezmožnosti za delo, če zanjo obstajajo medicinske indikacije, niso niti jim ne morejo biti neznani postopki uveljavljanja bolniškega staleža. Nenazadnje gre za zavarovančevo upravičenje in je od njega utemeljeno pričakovati, da začasno nezmožnost za delo uveljavlja s primerno skrbnostjo, po postopku in na način, predpisanim z ZZVZZ. Torej pri svojem izbranem osebnem zdravniku oz. imenovanem zdravniku, v primeru spornosti pa še z uporabo rednega pravnega sredstva pred zdravstveno komisijo. Sodno varstvo lahko namreč uveljavlja šele zoper drugostopenjski, tj. v upravnem postopku dokončni posamični upravni akt, če z njim ni zadovoljen.

Ker je sodba sodišča prve stopnje iz spora o glavni stvari v zavrnilnem delu pravilna in zakonita, vključno z odločitvijo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka, saj je zaradi relativno majhnega uspeha, utemeljeno uprta na 2. odstavek 154. člena ZPP, je bilo potrebno ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi III. in IV. točko izreka izpodbijane sodne odločbe.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je potrebno ob uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.