Jedro

Ne glede na določbo 7. odstavka 82. člena ZUP-1, po kateri je mogoče vložiti pritožbo v upravnem postopku tudi zoper ustni sklep o nedovolitvi vpogleda v upravne spise, zoper tak ustni sklep, ki ga izda organ, zoper katerega odločitev je pritožba v upravnem postopku izključena, ni mogoč upravni spor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1027/2003-34 z dne 17.3.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločitev tožene stranke, da tožeči stranki ne dovoli vpogleda v nekatere listine v upravnih spisih.

Kot razlog za svojo odločitev je prvostopno sodišče navedlo, da gre v obravnavanem primeru za ustni sklep na podlagi 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002), zoper katerega pa upravni spor ni dopusten. Po 1. členu ZUS v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZUS je namreč upravni spor dopusten le zoper dokončni posamični akt, kar pa izpodbijani sklep ni.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava, in sicer določb 1. odstavka 43. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK, Uradni list RS, št. 56/99), 82. člena ZUP-1 v zvezi z 2. in 3. odstavkom 18. člena ZPOmK. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek. Meni, da je prvostopno sodišče narobe uporabilo določbo 43. člena ZPOmK in tudi ni razložilo, zakaj se specialna določba 1. odstavka 43. člena ZPOmK nanaša le na tiste sklepe tožene stranke, ki jih ta izda na podlagi specialnih določb ZPOmK. Ker o tem ni podalo podrobnejše obrazložitve, je kršilo 67. člen ZUS, odločba pa je samovoljna. S tem pa je tudi poseglo v pravico tožeče stranke do pritožbe, saj ji ni omogočilo soočenja njenih argumentov proti argumentom prvostopnega sodišča. Glede na določbe 2. in 3. odstavka 18. in 1. odstavka 43. člena ZPOmK v zvezi z 82. členom ZUP-1 je edina logična razlaga, da je tudi zoper procesne sklepe urada, tudi o nedovolitvi vpogleda v upravne spise, izključena pritožba, ni pa izključen samostojni upravni spor. Če bi ga zakonodajalec želel izključiti, bi to navedel v 3. odstavku 18. člena ZPOmK. Glede tega stališča se sklicuje tudi na stališče dr. Galiča v komentarju k ZPOmK. Ob logični razlagi določb ZPOmK in ZUP-1 je mogoče skleniti, da je dopusten upravni spor zoper vse tiste sklepe urada v zadevah po ZPOmK, zoper katere je sicer po ZUP-1 dovoljena pritožba, ki pa jo ZPOmK izključuje in zagotavlja sodno varstvo v upravnem sporu. Z onemogočanjem vpogleda v upravne spise je tožeči stranki onemogočeno enakopravno sodelovanje v postopku. Zavrnitev vpogleda v zaupne listine predstavlja izjemo, ki mora biti utemeljena z javno koristjo ali z upravičeno koristjo kakšne stranke ali koga drugega. Ravno zato je ZUP-1 predvidel možnost posebne pritožbe. Opozarja tudi na to, da določba 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS stranki ne zagotavlja enakega varstva in pravic kot določba 82. člena ZUP-1. Stranka pred vpogledom v upravne spise ne more vedeti, ali so v njih podatki, ki so pomembni za odločitev. Iz vsega tega izhaja, da varstvo tožeče stranke, kakršnega nudi 3. odstavek 25. člena ZUS, ni zadostno. Zato tudi ni pravilna ocena prvostopnega sodišča, da ni razlogov za posebno sodno varstvo te procesne pravice. S tem pa je prvostopno sodišče poseglo tudi v z ustavo varovane pravice do pritožbe, do poštenega in nepristranskega sojenja ter do enakega varstva pravic.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila tožbo zoper ustni sklep tožene stranke, s katerim tožeči stranki ni bil dovoljen vpogled v nekatere listine v upravnih spisih.

V upravnih stvareh (2. člen ZUP-1) se sklepi o dovolitvi oziroma nedovolitvi vpogleda v upravne spise izdajajo v upravnem postopku na podlagi 82. člena ZUP-1, če v posebnih predpisih glede tega niso določene posebnosti upravnega postopka (3. člen ZUP-1). Posebnosti upravnega postopka v upravnih stvareh po ZPOmK določa ZPOmK, ki pa glede samega sklepa glede dovolitve vpogleda v upravne spise nima posebnih določb. Pač pa ZPOmK določa posebnosti upravnega postopka v teh upravnih stvareh, ki so pravno pomembne tudi za odločitev v obravnavanem primeru, v 18. členu in v 1. odstavku 43. člena.

Po določbi 1. odstavka 18. člena ZPOmK odloča urad (za varstvo konkurence) o posamičnih zadevah iz svoje pristojnosti po postopku, določenim z ZPOmK. Če ni v ZPOmK drugače določeno, se za postopek odločanja uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek (2. odstavek 18. člena). Po določbi 3. odstavka 18. člena ZPOmK zoper akte urada ("izdane po prejšnjem odstavku" - ta del določbe je bil z ZPOmK-A, Uradni list RS, št. 37/2004, črtan), ni pritožbe. Po določbi 1. odstavka 43. člena ZPOmK pa je zoper sklepe urada dopusten upravni spor, če ni izrecno izključen.

Po določbi 2. odstavka 1. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 3. člena ZUS je upravni spor dopusten le zoper dokončni upravni akt. Ker je v obravnavanem primeru izdan upravni akt le v ustni obliki (kar sicer izjemoma dopušča 7. odstavek 82. člena ZUP-1, ki dovoljuje tudi zoper tak ustni sklep pritožbo), zoper njega tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dopusten upravni spor po 2. odstavku 1. člena v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZUS. Določbe ZUS in Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena, namreč ne dovoljujejo izjeme, da bi bil upravni spor dopusten tudi zoper ustni upravni akt. Ustnega upravnega akta pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za dokončni upravni akt v smislu določbe 1. odstavka 3. člena ZUS.

Glede na navedeno bi si morala tožeča stranka do vložitve tožbe pridobiti izpodbijani sklep urada v pisni obliki. To izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 26. člena ZUS, po kateri je treba tožbo v upravnem sporu vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, ki se z njo izpodbija; in iz določbe 1. odstavka 28. člena ZUS, po kateri je treba tožbi priložiti izpodbijani akt v izvirniku, prepisu ali kopiji.

Sklepi urada (v pisni obliki), ki so po določbah ZUP-1 upravni akti, zoper katere je sicer po ZUP-1 možna pritožba, ki pa je po presoji pritožbenega sodišča po določbi 3. odstavka 18. člena ZPOmK izključena (glej tudi komentar k 18. in 43. členu ZPOmK, knjiga založbe Gospodarski vestnik, leto izdaje 2000), so po presoji pritožbenega sodišča glede na določbe 2. in 3. odstavka 18. člena ter 1. odstavka 43. člena ZPOmK, čeprav niso izdani po posebnih postopkovnih določbah ZPOmK, temveč na podlagi ZUP-1, dokončni upravni akti. Torej je zoper take sklepe (v pisni obliki) glede na navedene določbe ZPOmK po presoji pritožbenega sodišča dopusten neposreden upravni spor.

Iz razlogov, navedenih v tem sklepu, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče v obravnavanem primeru odločilo pravilno in zakonito, ko je tožbo tožeče stranke zavrglo po določbi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, saj akt, ki se s to tožbo izpodbija, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno in ta sklep prvostopnega sodišča potrdilo.