Jedro

Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec, ki je torej že pravnomočno vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma 12. členu ZPIZ ob upokojitvi zavarovalne podlage ne more spreminjati v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. členu ZPIZ-1 oziroma 8. členu ZPIZ.

Ker je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 20. 4. 2017 in št. ... z dne 16. 12. 2016, priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 9. 2012 dalje ter odreditev izdaje odmerne odločbe tožencu. Sklenilo je, da tožnica krije svoje stroške postopka sama.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in novo sojenje ter povračilo stroškov.

Izpodbijana sodba je v nasprotju s pravico do socialne varnosti, načelom enakosti, zasebno lastnino in svobodno gospodarsko pobudo. Pravice iz pokojninskega zavarovanja temeljijo praviloma na plači in od nje plačanih prispevkov. Zavarovanec je na temelju plačevanja prispevkov upravičen do določene dajatve, ki je premoženjska pravica. Ustava RS na podlagi plačil prispevkov priznava pravice iz pokojninskega zavarovanja, ki lahko vplivajo le na višino dajatve, ne pa tudi na priznanje same pravice in na priznanje dobe. Po praksi evropskega sodišča dajatev iz sistema socialne varnosti na temelju plačila prispevkov uživa konvencijsko varstvo lastnine po 1. členu Protokola št. 1 k EKČP (Muller proti Avstriji, Gaygusuz proti Avstriji).

Sodišče prve stopnje je neplačilo prispevkov v spornih obdobjih ugotovilo zgolj na podlagi dopisa FURS z dne 12. 7. 2016, čeprav se evidenca podatkov o plačanih prispevkih za posamezno fizično osebo vodi šele od 1. 7. 2008 dalje. Prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so bili plačani za celotno pokojninsko dobo. Plačevali so jih delodajalci oziroma so bili plačani s strani družbe A. d. o. o. Predložila je dokazila o plačilu prispevkov, s katerimi še razpolaga. Čeprav bančne položnice in bančni izpiski dokazujejo plačilo za vsa sporna obdobja, je bila v reviziji toženca ugotovljena le višina plačil za leto 1999, za ostala obdobja pa niti revizor niti sodišče prve stopnje plačila prispevkov nista ugotavljala, zato je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno. Ker sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, bi moralo pridobiti predlagano izvedensko mnenje. V nasprotju z načelom materialne resnice in preiskovalnim načelom ni izvedlo niti drugih dokazov. Pridobiti bi namreč moralo tudi podatke o plačilu prispevkov za zdravstveno zavarovanje in odločbe o dohodnini za sporna obdobja. Zatrjevanega plačila prispevkov v spornih obdobjih sploh ni mogla drugače dokazati, dokazno breme pa je bilo neutemeljeno prevaljeno nanjo. Zavarovanec obveznost izpolni s plačilom prispevkov, država pa je dolžna o tem voditi ustrezne evidence.

Zmotno je obravnavana le kot družbenik in poslovodja zasebne družbe, saj je imela tudi status delavca v delovnem razmerju. Pogodba o zaposlitvi ji je bila redno odpovedana, pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti pa zavrnjene zaradi neupoštevanja obdobij in posledične kršitve pravic starejših delavcev. Zavarovanec, ki je hkrati družbenik in poslovodna oseba ter v delovnem razmerju, po sodbi VIII Ips 265/2015 ne more biti drugače obravnavan kot drugi zaposleni. Izhajati je potrebno iz statusa delavca. Čeprav se ni strinjala z zapisnikom toženca z dne 15. 12. 2016, da naj bi imela status lastnika podjetja od 6. 4. 1990 dalje, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo podlage zavarovanja. Neutemeljeno je sklicevanje na sodbi VIII Ips 21/2010 in VIII Ips 543/2006, saj ima plačane prispevke. Po ustavi, mednarodnih aktih in evropsko sodno prakso ji je treba pravico priznati, na kar kaže tudi novela ZPIZ-2E. V nasprotnem primeru so zavarovanci, ki so se prostovoljno vključili v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012 in plačevali relativno nizke prispevke, v boljšem položaju kot zavarovanec, ki je bil v delovnem razmerju in poslovodja ter plačeval višje prispevke, vendar njihove višine zaradi odsotnosti evidence ni mogoče ugotoviti. V spornem obdobju veljavni ZPIZ plačila prispevkov za delavce v delovnem razmerju sploh ni predpisoval kot pogoja za priznanje pokojninske dobe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Podane niso niti zatrjevane kršitve 14., 33., 50. in 74. člena Ustave RS2 niti 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)3 iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

5. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga, da se postavi sodnega izvedenca finančne stroke, v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve določb postopka in posledično ne do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Naveden dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva.

Sodišče prve stopnje je obravnavani dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, kar je v izpodbijani sodbi tudi obrazložilo4. Čeprav zavrnitev dokaznega predloga, ker naj bi šlo za informativni dokaz, v socialnem sporu, v katerem velja načelo materialne resnice iz 61. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)5 in v katerem lahko sodišče dokaze skladno s preiskovalnim načelom iz 62. člena ZDSS-1 pod določenimi pogoji izvaja celo po uradni dolžnosti, ni sprejemljiva, je njegova zavrnitev v okoliščinah konkretnega primera utemeljena, ker ta dokazni predlog tudi po stališču pritožbenega sodišča ni dovolj substanciran. Tožnica je sicer zatrjevala, da so za sporna obdobja prispevki plačani, vendar pa razen za leto 1999, čeprav je dokazno breme, ker ima matična evidenca toženca značaj javne listine6, na njej, ni predložila nobenih listinskih oziroma drugih dokazov o plačilu prispevkov. Dejansko stanje je bilo torej dovolj razčiščeno, kar seveda pomeni, da ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti pridobivalo dohodninske odločbe oziroma poizvedovalo o zdravstvenem zavarovanju tožnice v spornem obdobju, kar tudi sicer za razsojo obravnavne zadeve ne more biti pravno relevantno.

Predmet spora

6. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih odločb o priznanju pravice do starostne pokojnine, izdanih v ponovljenem upravnem odločanju7. Za tožnico, rojeno 11. 1. 1955, je bilo sicer glede na predhodni upokojitveni postopek sorazmerno glede na višino plačanih prispevkov v obdobju od 1. 1. do 14. 12. 1999 dodatno ugotovljenih 9 mesecev in 12 dni zavarovalne dobe, vendar pa s skupno pokojninsko dobo 30 let, 6 mesecev in 25 dni (niti z dodano dobo za čas študija) ni izpolnila pogojev za starostno upokojitev. Obdobja od 14. 12. 1992 do 31. 12. 1993, od 1. 3. 1998 do 31. 5. 1998, od 1. 7. 1998 do 14. 12. 1999 v dejanskem trajanju in od 1. 10. 2001 do 31. 10. 2001, niso bila upoštevana v pokojninsko dobo, ker je bila tožnica obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana kot družbenica in poslovodja zasebne družbe, prispevki pa niso bili plačani.

7. Enako, torej da spornih obdobij ni mogoče šteti v pokojninsko dobo, ker je bila tožnica od 14. 12. 1992 do 31. 12. 1993, od 1. 3. 1998 do 31. 5. 1998, od 1. 7. 1998 do 14. 12. 1999, ko je bila družbenica in direktorica družbe B. d. o. o., C., in od 1. 10. 2001 do 31. 10. 2001, ko je bila družbenica in direktorica družbe D., d. o. o., C., po podatkih matične evidence v zavarovanje vključena kot družbenik in poslovodna oseba z zavarovalno podlago 40, torej kot družbenica in poslovodja zasebne družbe, prispevki pa niso bili plačani, je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1).8 Po 1. odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom tega zakona je lahko zavarovanka v letu 2012 pridobila pravico do starostne pokojnine ob dopolnitvi 57 let in 4 mesece starosti ter pokojninske dobe v trajanju 37 let in 9 mesecev. Pravico je lahko uveljavila tudi ob dopolnitvi najmanj 20 let pokojninske dobe in starosti 61 let. Pogoja pokojninske dobe in starosti sta določena kumulativno in morata biti izpolnjena sočasno.

9. Po 203. členu ZPIZ-1 se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja upoštevajo podatki iz matične evidence, tako glede pokojninske dobe kot plače in plačila prispevkov ter drugih dejstev, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic. Iz matične evidence izhaja tudi podlaga zavarovanja. Zavarovanec se v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključi s prijavo v zavarovanje.9 Samozaposleni zavarovanci so sami zavezanci za vložitev prijave. Zavarovanec je sicer lahko zavarovan po eni ali več zavarovalnih podlagah sočasno, vendar le do skupno polnega zavarovalnega časa. Če v sočasnih pravnih razmerjih izpolnjuje hkrati pogoje za zavarovanje po več podlagah, nastopi zavarovanje po prednostni podlagi. Sočasno polno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja in sočasno polno zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodenja tako ni dopustno. Ob spremenjenem temelju zavarovanja je potrebno spremeniti tudi podlago zavarovanja.10 Vendar pa zavarovanec v postopku priznanja pravice do starostne pokojnine zavarovalne podlage za nazaj seveda ne more več spreminjati niti je izbirati.11 Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec, ki je torej že pravnomočno vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma 12. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ)12 ob upokojitvi zavarovalne podlage ne more spreminjati v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. členu ZPIZ-1 oziroma 8. členu ZPIZ.

10. Po nacionalni ustavo sodni praksi13 je pravica do pokojnine res varovana ne le s 50. členom Ustave RS kot del pravice do socialne varnosti, temveč tudi s 33. členom Ustave RS, torej z zasebno lastnino. Vendar to varstvo, kot navaja že pritožnica sama, temelji na plačilu prispevkov. Bistvo ali jedro pravice do pokojnine pomeni pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih, razumno določenih pogojev (npr. pokojninska doba, starost) pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost.14

11. Sodišče prve stopnje povsem pravilno razloguje, da se po ZPIZ-1 in ustaljeni sodni praksi15 obdobja zavarovanja zavarovancu na temelju družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v pokojninsko dobo upoštevajo le, če so bili prispevki plačani.

Po eksplicitni določbi 1. odstavka 191. člena ZPIZ-1 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmeren del zavarovalne dobe (2. odstavek 191. člena ZPIZ-1). Enako velja za dobo, dopolnjeno pred 1. 1. 2000. Po 187. členu ZPIZ-1 se ta pokojninska doba všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancem na podlagi pokojninske dobe, za katero bi morali sami plačati prispevek, se upošteva le doba, za katero je bil plačan prispevek (2. odstavek 202. člena ZPIZ).

Načelo upoštevanja obdobja zavarovanja v zavarovalno dobo pod pogojem plačila prispevkov velja absolutno za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov. Torej med drugim tudi za samozaposlene in zavarovance, zavarovane na temelju lastništva in sočasnega poslovodenja gospodarskih družb16. Dejanske okoliščine konkretnega primera

12. Glede na podatke v matični evidenci je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v spornih obdobjih obvezno zavarovana kot družbenik in poslovodja zasebne družbe. Pritožbene navedbe v smeri zavarovanja na temelju delovnega razmerja so neutemeljene in celo protispisne ter morajo glede na vse predhodno navedeno ostati brezuspešne. Pritožbena izvajanja v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja z 31. 8. 2012 so za pritožbeno rešitev zadeve pravno irelevantna. Čeprav je revizijsko sodišče v zadevi III Ips 265/2015, na katero se sklicuje pritožnica, res zavzelo stališče, da zavarovanec, ki je hkrati družbenik in poslovodna oseba ter v delovnem razmerju, ne more biti drugače obravnavan v razmerju do drugih zaposlenih, ne gre za uporabljivo zadevo, saj tožnica v obvezno zavarovanje nedvomno ni bila vključena na temelju delovnega razmerja.

13. Ker je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov. Kaj takega pa v predsodnem niti v sodnem postopku, razen za leto 1999, pa še za to leto prispevki, ki jih je za tožnico plača družba A. d. o. o., C., niso bili plačani v predpisani višini, ni dokazano. V matični evidenci sploh ni podatkov o plačilu prispevkov, kljub temu da je bila tožnica kot poslovodna oseba in lastnica gospodarske družbe sama zadolžena za predložitev M-4 obrazcev. Iz odgovorov Finančne uprave Republike Slovenije17 določno izhaja, da družba B., d. o. o., C. niti družba D., d. o. o., C. v spornih obdobjih ni plačala predpisanih prispevkov. Čeprav FURS evidenco podatkov o plačanih prispevkih za posamezno fizično osebo vodi šele od 1. 7. 2008 dalje, to za pritožbeno rešitev zadeve ni pravno relevantno. Pravno povsem irelevantno pa je tudi tožničino sklicevanje na novelo ZPIZ-2E.18

14. Za sporni del obdobja tako ni nobene dejanske podlage oziroma pogojev, da bi se štela v pokojninsko dobo. To pa hkrati pomeni, da ni pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 9. 2012 dalje.19 Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in priznanje vtoževane pokojninske dajatve je zato utemeljeno zavrnjen.

Odločitev pritožbenega sodišča

15. Iz vseh predhodno navedenih pravnih in dejanskih razlogov je bilo potrebno tudi pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno skleniti še, da tožnica svoje stroške pritožbe krije sama (156. člen v zvezi z 154. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 3 Ur. l. RS MP, št. 7-41/1994 (RS, št. 33/1994) 4 3. in 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Ur. l. RS, št. 4/2002 s spremembami. 6 224. člen ZPP. 7 S sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 155/2016 z dne 4. 5. 2016, sta bila odpravljena sklep in odločba toženca o zavrženju zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine zaradi predhodne pravnomočne zavrnilne odločbe o obravnavani pravici. 8 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 9 Obrazec M-1. 10 Obrazec M-3. 11 Psp 521/205, VIII Ips 93/2016. 12 Ur. l. RS, št. 12/1992 s spremembami. 13 Na primer U-I-100/15-17. 14 Up-360/05-39. 15 Na primer Psp 103/2016. 16 Za zavarovance v delovnem razmerju. 17 V upravnem spisu toženca. 18 Ur. l. RS, št. 65/2017. 19 Po predhodni pisni informaciji bodo izpolnjeni 11. 7. 2019.