Up-806/03

13. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Mestne občine A., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 31. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba Mestne občine A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 553/2002 z dne 18. 9. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 996/2001 z dne 4. 6. 2002 ter s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 386/99 z dne 29. 6. 2001 in s popravnim sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. P 386/99 z dne 20. 9. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik (Rudnik C. C. C. v zapiranju) lastnik parcel, na katerih je njegov pravni prednik pred več desetletji zgradil počitniške objekte ter da mora ustavna pritožnica kot zemljiškoknjižna imetnica pravice uporabe na teh parcelah izstaviti ustrezno listino, ki bo omogočila vknjižbo lastninske pravice v korist tožnika. Pritožba in revizija ustavne pritožnice sta bili zavrnjeni.

2.Pritožnica izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča in navaja, da tožnik na navedenih nepremičninah ni mogel pridobiti lastninske pravice. Vrhovnemu sodišču očita, da je z izpodbijano sodbo kršilo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). To naj bi kršilo, ker je ob zavrnitvi revizije navedlo, da je pravico uporabe na spornih zemljiščih (kar ima za posledico tudi pridobitev lastninske pravice) tožnikov pravni prednik pridobil: z gradnjo na tujem svetu ob vednosti in izrecnem dovoljenju imetnika pravice uporabe; na podlagi izdanih odločb OLO Koper in Sklada za urejanje stavbnih zemljišč na območju Občine Koper o uporabi teh zemljišč za gradnjo ter zaradi namenske vezanosti zemljišč po Zakonu o združenem delu (Uradni list SFRJ, št.53/76 in nasl. – ZZD).

3.Pritožnica zatrjuje, da gradnja na tujem svetu, ob vedenju in soglasju lastnika (imetnika pravice uporabe) zemljišča, za graditelja ne more imeti stvarnopravnih učinkov. Izdane odločbe organov Občine Koper naj ne bi omogočale tožnikovemu pravnemu predniku pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe. Sporna pa se ji zdi tudi ugotovitev Vrhovnega sodišča, da imajo te odločbe, skupaj z namensko vezanostjo teh nepremičnin na pravnega prednika tožnika, ki je bil družbeno pravna oseba, konstitutivni pomen za pridobitev teh dveh pravic. Odločitev sodišča naj bi pomenila izigravanje lastninjenja družbenega premoženja in s tem kršitev načel pravne države (2. člen Ustave) in načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja teh pravic, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

5.Pritožnica izpodbijani sodbi očita, da krši pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Iz navedb, s katerimi utemeljuje ta očitek, izhaja, da pritožnica oporeka pravilnosti materialnopravne odločitve Vrhovnega sodišča. Zgolj s tem očitka o kršitvi pravice do zasebne lastnine ni mogoče utemeljiti. Pritožnica namreč očitno napačno razume pomen te pravice. Sodna odločba s posledicami na lastninskopravnem področju, tudi če je napačna, sama po sebi ne pomeni kršitve pravice iz 33. člena Ustave. Kršitev te ustavne pravice bi bila podana, če bi izpodbijana sodna odločba temeljila na kakšnem stališču, ki bi bilo z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

6.Pritožnica nadalje očita, da je z izpodbijano sodbo tožnik pridobil lastninsko pravico brez zakonsko določenega postopka lastninjenja. S tem naj bi bila kršena 2. člen in drugi odstavek 14. člena Ustave. Te trditve ne utemelji. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in nasl. – ZLNDL). Zakaj naj bi bila taka odločitev sporna, pritožnica ne pove. Zgolj pavšalna navedba, da je tožnik brez zakonsko določenega postopka lastninjenja pridobil lastninsko pravico na spornih parcelah, za utemeljitev navedb o kršitvi načela enakosti pred zakonom ne zadostuje.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Pri tem se ni spuščalo v vprašanje, ali je pritožnica sploh upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe na podlagi prvega odstavka 50. člena ZUstS.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić