Jedro

Pravna podlaga za prisojo odškodnine zaradi neupravičene obsodbe je v 538. členu ZKP. Po 30. členu Ustave RS ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Gre za posebno obliko odškodninske odgovornosti države za ravnanje svojih organov. Že iz Ustave RS izhaja odgovornost za tako nastalo škodo ne glede na krivdo, ZKP pa kot nedopustno škodljivo dejstvo, za katero odgovarja država, določa neupravičeno obsodbo.

Po utrjeni sodni praksi imajo oškodovanci pravico do povrnitve premoženjske škode (npr. zaradi izgubljenega dohodka) in pravico do povrnitve nepremoženjske škode (npr. zaradi izgube ali zmanjšanja ugleda, zaradi duševnih bolečin zaradi odvzema svobode in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Odgovornost države je objektivna, dokazno breme za nastalo škodo pa je na oškodovancu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 210,68 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek priznalo v višini 91,76 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2016 (I. točka izreka), v preostalem delu za 5.004,44 EUR in v obrestnem delu od zneska 91,76 EUR za čas pred 18. 7. 2016 pa ga je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 687,59 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje proti zavrnilnemu delu iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da je bil pravnomočno obsojen na pogojno kazen zapora, katero je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, kjer je bil tožnik obtožbe oproščen. Temelj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti je podan v 538. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), toženka pa je objektivno odgovorna za povzročeno škodo. V pritožbi ponovi, da sta bila prizadeta njegov ugled in čast ter povzame svojo izpoved ob zaslišanju. Navaja, da za ugotovitev višine škode ni potreben izvedenec, slednji bi bil potreben, če bi tožnik utrpel znatne duševne posledice, ki bi povzročile duševno bolezensko stanje.

3. V odgovoru na pritožbo toženka pritožbene navedbe prereka. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik vtoževal 5.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 96,20 EUR iz naslova premoženjske škode. Sodišče mu je iz naslova premoženjske škode priznalo 91,76 EUR, za 4,44 EUR je zahtevek zavrnilo. Tožnik vlaga pritožbo proti celotnemu zavrnilnemu delu (5.004,44 EUR), vendar glede zavrnjenega zneska iz naslova premoženjske škode zgolj pavšalno (brez kakršnihkoli navedb). Na pavšalne navedbe pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati in ker tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je v tem delu (za 4,44 EUR) pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

6. Bistveni del tožnikovega tožbenega zahtevka predstavlja odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki jih je utrpel v teku kazenskega postopka, čeprav je kasneje prišlo do oprostilne sodbe. Pritrditi gre pritožbi, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je pravna podlaga za prisojo odškodnine zaradi neupravičene obsodbe v 538. členu ZKP. Po 30. členu Ustave RS ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Gre za posebno obliko odškodninske odgovornosti države za ravnanje svojih organov. Že iz Ustave RS izhaja odgovornost za tako nastalo škodo ne glede na krivdo, ZKP pa kot nedopustno škodljivo dejstvo, za katero odgovarja država, določa neupravičeno obsodbo. Po definiciji iz prvega odstavka 538. člena ZKP je neupravičena obsodba pravnomočna obsodilna kazenska sodba, ki je bila v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena, novi postopek pa se je končal z ustavitvijo, s pravnomočno oprostilno ali zavrnilno sodbo ali z zavrženjem obtožnice. Za presojo o obstoju drugih predpostavk odškodninske odgovornosti se uporabljajo splošna pravila odškodninskega prava. Po utrjeni sodni praksi imajo oškodovanci pravico do povrnitve premoženjske škode (npr. zaradi izgubljenega dohodka) in pravico do povrnitve nepremoženjske škode (npr. zaradi izgube ali zmanjšanja ugleda, zaradi duševnih bolečin zaradi odvzema svobode in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).1 Odgovornost države je objektivna, dokazno breme za nastalo škodo (skladno z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine po 179. členu Obligacijskega zakonika - OZ) pa na oškodovancu. Glede na neenotno sodno prakso, ki jo izpostavljata toženka in sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz dikcije 538. člena ZKP ni videti, da bi zakon razlikoval med obsodbo in pogojno obsodbo, glede neupravičenega odvzema prostosti pa gre pojasniti, da je pravna podlaga določena v 542. členu in ne v 538. členu ZKP, ki je podlaga za neupravičeno obsodbo.

7. Tožnik, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, nastanka škode ni uspel dokazati, saj ni dokazal, da bi mu z dopisom CSD in vodenjem dveh pravdnih postopkov nastala kakršnakoli škoda, prav tako ni dokazal očitkov CSD in Zavoda za nenasilno komunikacijo ter ogroženosti delovnega mesta. Ker je tožnik v postopku o spornih dejstvih izpovedoval nasprotno, kot je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo sodišče, je to ravnalo pravilno, ko v zvezi z zatrjevano nastalo škodo ni upoštevalo zgolj njegove izpovedi. Za izkaz škode je tožnik ponudil dokaze z zaslišanjem prič, a po pozivu sodišča skladno s prvim odstavkom 236. a člena ZPP ni predložil njihovih pisnih izjav, zato jih sodišče na podlagi drugega odstavka tega člena ni bilo dolžno zasliševati, s tem pa svoje škode ni dokazal. Tožnik je zatrjeval, da mu je tek kazenskega postopka povzročil takšno psihično trpljenje, da se je porušilo njegovo duševno ravnovesje, in predlagal izvedenca ustrezne stroke, vendar predujma ni založil. Pravilen je zaključek, da je zatrjevano porušeno duševno ravnovesje ostalo nedokazano, saj sodišče ne razpolaga z znanjem, da bi samo ugotovilo ali je do tovrstne škode prišlo in v kakšnem obsegu. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi bil izvedenec potreben le, če bi tožnik utrpel znatne duševne posledice, ki bi povzročile duševno bolezensko stanje.

8. Ob povedanem je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora toženki povrniti njene pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP), ki predstavljajo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom v višini 450 točk, kar znaša 206,55 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 4,13 EUR, skupaj 210,68 EUR.

1 Sodba VS RS II Ips 165/2010.