Jedro

Tožeča stranka odsotnosti z dela zaradi bolezni toženke ni mogla upoštevati pri obračunu in izplačilu plače za november 2013, zato je nastal pravni položaj, ko je toženka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke. Zato tožeča stranka od toženke utemeljeno zahteva vrnitev spornega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - v prvem odstavku I. točke izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni na račun št. ..., sklic št. ..., plačati znesek 225,34 EUR (namesto 306,89 EUR) od 4. 1. 2014 dalje do plačila, višji zahtevek (za plačilo 81,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila) pa se zavrne ter - v II. točki izreka (odločitev o stroških postopka) tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki na račun Državnega pravobranilstva v A. št. ... v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 30,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 14,00 EUR v 8 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 306,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 225,34 EUR od 4. 1. 2014 do plačila ter od zneska 81,55 EUR od poteka paricijskega roka dalje do plačila; višji ali drugačen zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti 76,50 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ji je tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izplačala polno plačo za mesec december 2013 v znesku 2.032,31 EUR, pri čemer ni upoštevala po stališču tožeče stranke dolgovanega zneska. Meni, da je bil pisni obračun plače z dne 5. 12. 2013 nezakonit. S terminskim načrtom obračunavanja plač toženka ni bila nikoli seznanjena. Glede na to, da je toženki službeno razmerje prenehalo šele dne 27. 12. 2013, bi ji morala tožeča stranka obračunati plačo, kot ji je pripadala, ne pa izvesti poračuna. Tožeča stranka bi morala pravočasno izvesti poračun boleznine, pri čemer ni dopusten obračun v naslednjem mesecu. Terminski načrt po stališču toženke ne dokazuje trditev tožeče stranke, da je bil končni obračun narejen že 26. 11. 2013 in da je tak obračun pravilen. Prav tako obračun plače ni jasen glede števila normiranih ur. Boleznino bi tožeča stranka lahko kvečjemu upoštevala pri obračunu plače za mesec december 2015. Glede obračuna plače bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke. Zavrnitve tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Ker je plačo za dan 29. 11. 2013 tožeča stranka izplačala toženki dvakrat, tega zneska ne more zahtevati nazaj. Toženka vztraja, da je tožeča stranka plačala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna. Nasprotuje tudi odločitvi o obrestnem delu zahtevka, saj z dnem 4. 1. 2014 ni bila v zamudi z vračilom dolgovanega zneska. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, kjer je zmotno presodilo, da je tožeča stranka upravičena do vračila (nadomestila) plače za dne 29. 11. 2013. 6. V izpodbijani sodbi ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi bila kršena pravila pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, hkrati pa zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v drugem odstavku 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo razloge, zaradi katerih je zavrnilo dokazni predlog z izvedencem. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo tako z izvedenimi dokazi pravilno in popolno ugotovljeno, zato je bil navedeni dokazni predlog utemeljeno zavrnjen in ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganega dokaza kršilo določbe pravdnega postopka.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je toženka dolžna tožeči stranki povrniti 306,89 EUR iz naslova preplačila plače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v času od 18. 11. 2013 do vključno 28. 11. 2013, ko je bila toženka v bolniškem staležu, za izplačevanje plače ni bilo pravne podlage, zato je odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti del neupravičeno prejete plače. V skladu z določbo 53. člena Zakona o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl. - ZSS) delodajalec sodnici za zadržanost z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, izplačuje nadomestilo plače v višini 80% plače sodnice v preteklem mesecu. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na navedeno ureditev pravilno zaključilo, da toženka v času, ko je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, ni upravičena do celotne plače in do povračila regresa za prehrano med delom, ker tega ni opravljala, temveč le do nadomestila plače. Zmotno pa se je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbe 3. in 3. a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS). Vprašanje uporabe določbe 3.a člena ZSPJS (ki ureja le način uveljavljanja vrnitve napačno določene in izplačane plače in ni podlaga za obveznost javnega uslužbenca oziroma funkcionarja) sploh ne more biti relevantno, saj ne gre za primer, ko bi bila toženki v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, in kolektivnimi pogodbami plača napačno določena in izplačana. Prav tako ne pridejo v poštev pravila o ničnosti pogodbe o zaposlitvi (86. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), v primeru če je plača s pogodbo o zaposlitvi, odločbo ali sklepom določena v skladu z zakonom (konkretno s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS) ter je le obračunana in izplačana v previsokem znesku. V takšnem primeru pridejo v poštev določbe OZ o neupravičeni pridobitvi oziroma pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega (190. člen OZ).

8. V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Vendar pa po 191. členu OZ tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal to pravico ali če je plačal, da bi se izognil sili. Sodna praksa (prim. sodbo VS RS III Ips 84/2007 z dne 10. 3. 2009, sklep VS RS III Ips 137/2008 z dne 17. 5. 2011 in sklep VS RS VIII Ips 185/2016 z dne 21. 2. 2017) je že zavzela stališče, da le v primeru, če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi terminskega načrta obdelave plač za leto 2013, ki ima podlago v 40. členu ZSPJS, in izpovedbe B.B. ugotovilo, da je bil prvi vnos podatkov izveden že 17. 11. 2013 in končni obračun plače narejen 26. 11. 2013. Torej še pred koncem meseca novembra 2013, ko podatki o dejanski prisotnosti toženke na delu še niso bili dokončno znani. Plače se namreč pri proračunskih uporabnikih oziroma državnih organih obračunavajo s pomočjo aplikacije C., ki omogoča obračun odsotnosti z dela le z enomesečnim zamikom. Enako kot pri plači se odsotnost za prejšnji mesec upošteva tudi pri izplačilu regresa za prehrano med delom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znesek, ki ga je tožeča stranka preveč obračunala in ga za mesec november 2013 izplačala dne 5. 12. 2013, znaša 225,34 EUR. Ta znesek predstavlja preplačilo iz naslova plače v znesku 190,14 EUR in iz naslova regresa za prehrano med delom v znesku 35,20 EUR, torej skupno 225,34 EUR, ki ga tožeča stranka ni vedoma plačala toženki. Ker torej tožeča stranka odsotnosti z dela zaradi bolezni toženke ni mogla upoštevati pri obračunu in izplačilu plače za november 2013, je nastal pravni položaj, ko je toženka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke.

10. Glede na navedeno tožeča stranka od toženke utemeljeno zahteva nazaj vrnitev zneska 225,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Neutemeljen je pritožbeni očitek o pričetku teka zamudnih obresti. Po 193. členu OZ je pošteni pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, nepošteni pa od dneva pridobitve. Ker je tožeča stranka na toženko naslovila poziv z zahtevkom, ki vključuje tudi vračilo spornega zneska 225,34 EUR, in določila rok 15 dni, tožena stranka pa je omenjeni poziv prejela 19. 12. 2013, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 4. 1. 2014 dalje.

11. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na vračilo neto plače za dan 29. 11. 2013 v znesku 81,55 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka po pravnomočnosti sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 242/2015 z dne 17. 12. 2015 še enkrat izplačala plačo za dan 29. 11. 2013, čeprav je bila plača toženki za ta dan izplačana že 5. 12. 2013. Navedeno pomeni, da je toženka za dan 29. 11. 2013 dejansko prejela dvakratno plačilo plače. Na podlagi navedenih ugotovitev ni utemeljena presoja sodišča prve stopnje, da je bila toženka pri drugem izplačilu neupravičeno obogatena. Pravni temelj za izplačilo namreč še vedno obstaja v pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča - z vsemi učinki pravnomočne sodbe. S pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča je bilo namreč toženi stranki (tožeči stranki v tem sporu) naloženo, da je dolžna tožeči stranki (toženki v tem sporu) za čas od 28. 11. 2013 do vročitve odločbe Sodnega sveta, št. ... z dne 28. 11. 2013, obračunati plačo v višini, kot jo je prejemala do prenehanja sodniške funkcije, od bruto plače odvesti davke in prispevke, in ji izplačati neto znesek. Obveznost iz navedene sodbe pa je tožeča stranka izvršila dne 3. 2. 2016. 12. Pri presoji, ali ima tisti, ki je plačal (prostovoljno ali prisilno) na podlagi izvršilnega naslova, pravico zahtevati vračilo preveč (dvakrat) plačanega zneska po pravilih o neupravičeni pridobitvi, je treba ustrezno upoštevati pravila o pravnih učinkih pravnomočnosti. Pravnomočno razsojena zadeva je pravna ovira (negativna procesna predpostavka) za ponovno odločanje o isti zadevi (drugi odstavek 319. člena ZPP). Če je bilo npr. s pravnomočno sodbo stranki naloženo plačilo določene obveznosti, je s tem pravnomočno odločeno, da ta obveznost obstaja v obdobju, ki ga vključujejo časovne meje pravnomočnosti te sodbe. Slednje pa vključujejo vse okoliščine, ki so nastale do konca obravnave v zadevi, v kateri je bila izdana taka sodba.

13. Zato tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o dvojnem plačilu dolga v tem sporu ne more biti uspešna, dokler obstoji pravnomočna sodba pritožbenega sodišča z dne 17. 6. 2015, iz katere (opisno) izhaja, da je obveznost plačila plače za dan 29. 12. 2013 v trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost, še vedno obstajala. Tega kar izhaja iz nje, sodišče v tem sporu ne more prosto presojati, ampak mora šteti za resnično. Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočne sodne odločbe, nasprotni dokaz ni dopusten. Gre za ugovore, ki bi jih tožeča stranka morala uveljavljati v postopku pred delovnim sodiščem v zadevi I Pd 340/2014, ko je nastopala kot toženka. Če jih ni uveljavljala, jih ne more uspešno uveljavljati v tem postopku. Zato toženka ni dolžna vrniti zneska 81,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

14. Zaradi spremenjene odločitve o višini vračila se je spremenil uspeh strank v postopku (154. člen ZPP), zaradi česar je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (165. člen ZPP). Stroški tožeče stranke znašajo 76,50 EUR. Ker je zaradi spremenjene odločitve s strani pritožbenega sodišča uspeh tožeče stranke znižan na 73 %, se tudi njeni stroški postopka znižajo na 55,85 EUR s pp. Stroški postopka toženke so: nagrada za postopek 39,00 EUR in taksa za ugovor 54,00 EUR, kar v 27 % znese 25,10 EUR. To pomeni, da stroški, ki jih je toženka dolžna plačati tožeči stranki, znašajo 30,75 EUR.

15. V pritožbenem postopku je toženka glede glavne stvari uspela v višini 27 %. Zato je tožeča stranka dolžna toženki povrniti 27 % stroškov pritožbenega postopka, in sicer 14,00 EUR s pp (taksa za pritožbo znaša 52,00 EUR, 27 % od tega zneska pa znaša 14,00 EUR). Ker navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, tožeča stranka sama nosi svoje stroške v zvezi s tem (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).