22. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe M.S.S. A. S.A.M., A. A. and A., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cpg 62/2004 z dne 4. 11. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice (v gospodarskem sporu tožnice). Zoper sodbo je pritožnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-505/01 z dne 12. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 19/04) sodbo Višjega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Pri ponovnem odločanju je Višje sodišče pritožbo spet zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica izpodbijanima sodnima odločbama očita kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Z njima naj bi bil bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravo pa uporabljeno tako očitno napačno in brez pravne podlage, da naj bi bili arbitrarni. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo presenetljivo drugače, kot to izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, in da taka odločitev pomeni odstop od dosedanje prakse tega sodišča. Poleg tega naj prvostopenjsko sodišče ne bi upoštevalo pravila o dokazni vrednosti verodostojne listine, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča št. III Ips 2/98 z dne 27. 8. 1998. Pritožnica tudi zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče med pravdnim postopkom kršilo načelo kontradiktornosti, ker ji ni dalo možnosti, da se izjavi o dejstvih, ki jih je na glavni obravnavi 7. 2. 2001 navajala nasprotna stranka, saj ni upoštevalo njene pripravljalne vloge z dne 8. 3. 2001. Višjemu sodišču pa očita, da je njegova obrazložitev, da gre pri predlaganem dokazu zaslišanja priče za prepovedano pritožbeno novoto, pravni konstrukt. Višje sodišče naj bi namreč napačno uporabilo 286. in 337. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) in povsem spregledalo, da pritožnica ni mogla pridobiti dokazov v zvezi z dejstvi, ki jih je toženka navedla šele na naroku 7. 2. 2001. Pritožnica še navaja, da je zaradi sprememb ZPP izgubila pravico do revizije, saj naj bi zakon posegel v pravice stranke "za nazaj".

B.

3.Ustavno sodišče je o obravnavani zadevi že odločalo. Z odločbo št. Up-505/01 je razveljavilo sodbo Višjega sodišča št. I Cpg 184/2001 z dne 30. 8. 2001, ker je ugotovilo, da je Višje sodišče pritožnici kršilo 25. člen Ustave s tem, ko v izpodbijani sodbi ni navedlo konkretnih razlogov za svojo odločitev, da gre pri predlogu izvedbe novega dokaza (zaslišanje priče) za pritožbeno novoto. Pri ponovnem odločanju je Višje sodišče ponovno zavrnilo pritožbo, vendar je v obrazložitvi razumno pojasnilo, zakaj šteje predlagani dokaz za pritožbeno novoto. Pritožničina navedba, da je obrazložitev Višjega sodišča pravni konstrukt, je povsem splošna in je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Prav tako ni preizkusilo navedb, da je Višje sodišče napačno uporabilo določbe ZPP. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe prava, ki ne posega na raven človekovih pravic.

4.Z zatrjevanjem, da sta izpodbijani sodni odločbi arbitrarni, ker sta brez pravne podlage, in da je očitno napačno uporabljeno materialno pravo, pritožnica uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Arbitrarnost ravnanja bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Sodišče je razumno obrazložilo, zakaj šteje, da pritožnica ni upravičena do plačila provizije za popravilo ladje. Zgolj dejstvo, da se pritožnica ne strinja z odločitvijo sodišča, pa ne zadošča za sklep, da je bila kršena (katerakoli) človekova pravica.

5.Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Vendar pritožnica s splošno trditvijo, da je sodišče ravnalo v nasprotju s svojo prakso, kršitve te pravice ne izkaže. Kolikor pritožnica to kršitev utemeljuje s sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi št. III Ips 2/98, je očitek neutemeljen. Pritožnica napačno primerja svoj položaj s položajem, kot izhaja iz sklepa št. III Ips 2/98. V slednjem tožena stranka ni zanikala obstoja dolga, temveč je ugovarjala le njegovi višini, v obravnavani zadevi pa že iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka obstoj dolga zanikala.

6.V zvezi s pritožničinim očitkom, da ZPP ne more učinkovati za nazaj, Ustavno sodišče pojasnjuje, da je že zavrnilo očitek, da je 498. člen ZPP v neskladju z Ustavo, ker določa, da se novi ZPP glede dopustnosti revizije uporablja tudi glede postopkov, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo, če je bila prvostopenjska sodba izdana po njegovi uveljavitvi (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002, Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI, 166). V tem sklepu je tudi pojasnilo, da pravica do revizije ne nastane že z vložitvijo tožbe, temveč šele po pravnomočnosti sodbe sodišča druge stopnje.

7.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 23. in 25. člena Ustave, vendar teh trditev ne utemelji. Zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić