Jedro

Ker tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost prve toženke, ker je padec povzročil poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, ki je bilo že prej okvarjeno zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno presojalo po v sodni praksi sprejeti teoriji jajčne lupine. S pritegnitvijo izvedencev nevrokirurga in nevrologa je ugotavljalo, ali je z nadpolovično verjetnostjo izkazano, da so konkretne težave, ki jih trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s poškodbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točki I izreka, razen glede odločitve v 1. alineji o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2014 dalje do plačila, ter v točki II in III izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni tožeči stranki v 15 dneh nerazdelno plačati znesek 56.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2014 dalje do plačila (1. alineja točke I izreka) in znesek 19.800,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od vsakokratnega mesečnega zneska 440,00 EUR, ki je zapadel v plačilo 18. v mesecu, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 18. 4. 2013, zadnji pa 18. 12. 2016 (2. alineja točke I izreka) ter ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi stranki stroške postopka v znesku 5.274,98 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila (točka II izreka), drugo toženi stranki pa stroške postopka v znesku 108,80 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Navaja, da je sodišče prve stopnje kljub jasnim napotkom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu tudi v novem postopku odločilo enako. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete v B., izvedenski organ, ki je bil postavljen v novem sojenju, je prišla do drugačnih zaključkov kot izvedenec C. C., dr. med., ki je podal mnenje v prvem sojenju. Bistvo njegovega mnenja je bilo v tem, da vse tožnikove težave izvirajo iz degenerativnih sprememb in da poškodbe z dne 4. 3. 2013 niso pustile nobenih trajnih posledic. V svojem zaslišanju je podal neprepričljive odgovore, tožnikove poškodbe je opredelil kot zgolj površinske, dolg bolniški stalež pa kot posledico socialne stiske, čeprav tožnik pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav. Iz mnenja komisije, ki so jo sestavljali prof. dr. D. D., prof. dr. E. E. in prof. dr. F. F., izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel hiperekstenzijsko poškodbo vratu z zvinom in nategom vratne hrbtenice, površinsko poškodbo glave, udarec v levo zapestje in desni kolk. Komisija ugotavlja, da je hiperekstenzijska poškodba vratne hrbtenice potencialno nevarna in težja poškodba telesa ob že prej obstoječih degenerativnih okvarah in obrabah vratne hrbtenice, kot je bilo to pri tožniku. Ambulantno zdravljenje telesnih bolečin se je zaključilo s pregledom 7. 5. 2013, pomembnejših sprememb stanja pa ni bilo pričakovati od ambulantnega nevrokirurškega pregleda 30. 6. 2014, ko je poškodba oblikovala trajne občutke mravljinčenja v desnici, kronične stalne cervikobrahialgije, hitrejšo utrujenost v mišicah zgornjih in spodnjih udov, nekoliko širokotirno hojo in težave pri odvajanju seča ter blata. Iz mnenja tudi izhaja, da se udarec v glavo in vratno hrbtenico pri tako degenerativno okvarjeni vratni hrbtenici in hrbtenjači (kot pri tožniku) z lahkoto prenese na že okvarjeno hrbtenjačo, kar lahko povzroči hudo nevrološko motnjo motorike in senzorike zgornjih in spodnjih udov v obliki parapareze ali tetrapareze, lahko tudi z motnjami odvajanja vode in blata. Pri dveh tožnikovih predhodnih poškodbah (leta 2002 in 2004) so bile težave samo kratkotrajne, zato je verjeti, da so klinične stalne težave po padcu leta 2013 nastale samo zaradi tega padca. Če škodnega dogodka ne bi bilo, bi se pri tožniku podobne klinične težave verjetno razvijale počasi, slabo opazno in postopno v obdobju 5 do 10 let. Izvedenca sta v svojem zaslišanju pojasnila, da se pri takšnem padcu, kot se je pripetil tožniku, pričakujejo težave. Izvedenec prof. dr. E. E. je izpovedal, da se je pri tožniku zdravljenje poškodb zaradi samega padca res zaključilo že v letu 2013, vendar so se pri njem pričele pojavljati težave kot posledica kombinacije padca in degenerativnih sprememb, posledice obojega so bile po mnenju izvedencev ustaljene v juniju 2014, izvedenec prof. dr. F. F. pa je zaključil, da so bile tožnikove težave tudi kasneje (ne zgolj v letu 2013) posledica škodnega dogodka, saj je pričakovati, da takšna poškodba pospeši degenerativne procese. Od leta 2013 do 30. 6. 2014 se je tožniku stanje slabšalo. Napačen je torej zaključek sodišča, da ni dokazano, da se je tožniku degenerativna bolezen vratne hrbtenice poslabšala zaradi padca na delovnem mestu 4. 3. 2013 in da tožnikove težave v letu 2014 niso v vzročni zvezi s padcem leta 2013. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da je terjatev zastarala.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, razen glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 3.000,00 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2014 dalje do plačila.

5. Tožnik je bil zaposlen pri prvi toženki. Dne 4. 3. 2013 se je poškodoval na delovnem mestu, ko mu je spodrsnilo na oljnem madežu, zaradi česar je padel in z glavo udaril ob tla. Utrpel je udarnine ter izvin in nateg vratne hrbtenice. Navajal je, da je to, glede na že degenerativno okvarjeno vratno hrbtenico, povzročilo hudo nevrološko motnjo motorike in senzorike zgornjih in spodnjih udov v obliki parapareze ali tetrapareze. Prva toženka je imela v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti pri drugo toženki. Tožnik vztraja pri plačilu odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju v znesku 15.000,00 EUR, strahu v znesku 2.000,00 EUR, duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v znesku 25.000,00 EUR in skaženosti v znesku 5.000,00 EUR, iz naslova tuje pomoči v znesku 6.660,00 EUR in izgubljenega zaslužka v znesku 19.800,00 EUR. Toženki sta navajali, da domnevna škoda ni nastala zaradi opustitve varnostnih ukrepov, ampak zaradi tožnikove nepazljivosti. Pri tožniku so bile že 2004 ugotovljene degenerativne spremembe hrbtenice, poleg tega je utrpel padec na smučanju v letu 2013. Ugovarjali sta zastaranju tožbenega zahtevka in sicer tako za premoženjsko kot za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so nevrološke motnje motorike in senzorike zgornjih in spodnjih udov posledica tožnikove degenerativne okvare hrbtenice, ter da padec na delovnem mestu ni prispeval k nastanku zdravstvenih težav. Glede premoženjske in nepremoženjske škode, ki je posledica samega padca, je zaključilo, da je tožbeni zahtevek zastaral, ker je bilo zdravljenje teh lažjih telesnih poškodb zaključeno že 7. 5. 2013, ko je imel tožnik zadnji pregled v travmatološki ambulanti, tožbo pa je vložil 19. 1. 2017. 6. Sodišče prve stopnje je odločalo drugič. V prvem sojenju je tožbeni zahtevek zavrnilo s sodbo I Pd 51/2017 z dne 30. 4. 2019. Upoštevalo je izvid in mnenje sodnega izvedenca C. C., dr. med. spec. nevrokirurije, da tožnikove zdravstvene težave niso v vzročni zvezi s padcem na delovnem mestu, temveč so izključno posledica predhodnih izrazitih degenerativnih sprememb vratne hrbtenice, ki so pri tožniku prisotne že od leta 2004 dalje. Menil je, da številne subjektivne težave, ki jih ima tožnik, klinično niso objektivizirane, ter so posledica tožnikove socialne in eksistenčne stiske, predvsem psihične stiske zaradi izgube zaposlitve. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika ugodilo s sklepom Pdp 553/2019 z dne 22. 1. 2020 ter sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Štelo je, da je zaključek sodišča o neobstoju vzročne zveze najmanj preuranjen, posebej glede na to, da je tožnik v spis predložil tudi izvedensko mnenje prof. dr. E. E., ki je bilo izdelano za potrebe socialnega spora zaradi bolniškega staleža, in iz katerega je izhajalo, da je lahko padec tožnika, glede na že obstoječe degenerativne spremembe hrbtenice, povzročil tudi dolgotrajnejše nevrološke posledice.

7. V novem sojenju je sodišče prve stopnje postavilo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. Komisijo sta poleg predsednika komisije prof. dr. D. D. sestavljala tudi sodna izvedenca prof. dr. E. E., dr. med., spec. nevrokirurgije in prof. dr. F. F., dr. med., spec. nevrlologije, ki sta bila tudi zaslišana. Tudi v novem sojenju je sprejelo enak zaključek, in sicer da vzročna zveza med tožnikovo poškodbo pri padcu in nevrološkimi posledicami ni podana.

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. OZ v prvem odstavku 131. člena določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost). Drugi odstavek 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za obstoj civilnega odškodninskega delikta po 131. členu OZ morajo biti vsi elementi podani kumulativno (protipravno ravnanje ali opustitev, škoda, vzročna zveza med protipravnostjo in škodo ter krivda).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvo toženke, saj delovni prostor prvo toženke v konkretnih okoliščinah, ko ni bil ustrezno zavarovan pred iztekanjem olja izpod stroja, zaradi česar se je na tleh nahajal oljni madež, ni predstavljal nevarne stvari v smislu 149. člena OZ, niti ni šlo za nevarno dejavnost. Zato je odškodninsko odgovornost prve toženke pravilno presojalo po pravilih o krivdni odgovornosti. Glede na to, da tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost prve toženke, ker je padec povzročil poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, ki je bilo že prej okvarjeno zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno presojalo po v sodni praksi sprejeti teoriji jajčne lupine. S pritegnitvijo izvedencev nevrokirurga in nevrologa je ugotavljalo, ali je z nadpolovično verjetnostjo izkazano, da so konkretne težave, ki jih trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s poškodbo. Pritožba utemeljeno navaja, da je zaključek sodišča o neobstoju vzročne zveze nepravilen. Možnost, da bi se padec in udarec v glavo in posledično tudi v vratno hrbtenico pri tako hudo degenerativno okvarjeni vratni hrbtenici prenesel na že okvarjeno hrbtenjačo, je bila potrjena, sicer na teoretični oziroma hipotetični ravni, že v pisnem izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. V svojem zaslišanju pa je prof. dr. E. E., ko je bil vprašan glede verjetnosti za konkretni primer, izpovedal, da se v povezavi s takim padcem, ki ga je imel tožnik, pričakujejo težave, torej da je verjetnost sto procentna. Izvedenec prof. dr. F. F. sicer ni mogel v odstotkih oceniti te verjetnosti, vendar pa je izpovedal, da lahko oceni, da so se težave pri tožniku pojavile bistveno prej, kot bi se pojavile, če ne bi bilo padca. S tem je posredno tudi on potrdil, da je podana zadostna (nadpovprečna) verjetnost, da so tožnikove težave posledica padca, saj bi se sicer posledice degenerativne okvare hrbtenice pri tožniku pojavile bistveno kasneje (oba izvedenca govorita o obdobju od 5 do 10 let, ko bi se takšne posledice pri tožniku pojavile, tudi če padca ne bi bilo).

10. Ker sta v novem sojenju tako izvedenec nevrokirurg kot tudi izvedenec nevrolog potrdila, da so se tožnikove zdravstvene težave pojavile bistveno prej, kot če padca ne bi bilo, se ni mogoče strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da vzročna zveza ni podana glede na ugotovitve izvedenca C. C., dr. med., spec. nevrokirurga, ter da so tožnikove zdravstvene težave posledica izključno degenerativnih sprememb, dolgotrajni bolniški stalež pa posledica socialne stiske. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje, da ni podana vzročna zveza med tožnikovim padcem in njegovimi zdravstvenimi težavami po letu 2013, ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninskega delikta, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, sodbo razveljavilo (razen glede zavrnitve tožbenega zahtevka v višini 3.000,00 EUR, kar je obrazloženo v nadaljevanju) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je mogoče predvsem na podlagi izpovedi prof. dr. E. E. kot datum, ko je bilo tožnikovo zdravstveno stanje glede nevroloških posledic stabilizirano in ni bilo več mogoče predvidevati izboljšanja, določiti kot pregled dne 30. 6. 2014 (temu tudi ne nasprotuje izpoved prof. dr. F. F. niti pisno izvedensko mnenje obeh izvedencev), je potrebno ta datum upoštevati kot trenutek začetka teka zastaralnega roka za uveljavljanje terjatve za nastalo škodo. Zato je tožnik tožbo vložil znotraj triletnega zastaralnega roka po 352. členu OZ upoštevajoč zaključek zdravljenja. Ker zdravljenje nevroloških težav ni bilo zaključeno že 7. 5. 2013, ko so se pozdravile (le) lažje posledice padca, škode, ki je posledica le lažjih telesnih poškodb tožnika, glede teka zastaralnega roka ni mogoče ločeno obravnavati od škode, ki je posledica težjih nevroloških posledic padca.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da seštevek vtoževanih zneskov znaša 53.660,00 EUR, ne pa 56.660,00 EUR, je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2014. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo ta nerazveljavljeni del sodbe iz 1. alineje 1. točke izreka (353. člen ZPP).

13. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v nakazani smeri, pri čemer naj upošteva ugotovitve izvedencev, da bi se pri tožniku posledice pojavile v obdobju od 5 do 10 let tudi, če padca ne bi bilo. To obdobje je torej mogoče upoštevati v okviru teorije jajčne lupine, glede kasnejšega obdobja pa škoda po zdaj znanih podatkih ni več posledica padca oziroma ni v vzročni zvezi s padcem.

14. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje, da ni podana vzročna zveza, ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninskega delikta, je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje v celoti neugotovljeno, pritožbeno sodišče pa ne more samo dopolniti večjega dela dokaznega postopka. To bo hitrejše in bolj ekonomično izvedeno na prvi stopnji, strankam pa tudi ne bo odvzeta pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.