Jedro

Pri presoji ponovitvene nevarnosti lahko sodišče upošteva ne le podatke o kaznivih dejanjih, za katera je bil obdolženec pravnomočno obsojen, ampak tudi o tistih, katerih storitve je šele utemeljeno osumljen. Prav tako lahko sodišče sklepa na obstoj ponovitvene nevarnosti na podlagi okoliščine, da je bil obdolženec obravnavan v postopku za mladoletnike, ki je bil pravnomočno zaključen z izrekom vzgojnega ukrepa.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 20.7.2005 zoper obt. A.P. po 2. odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 29.7.2005 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno. Zoper tega obtoženca in soobtožena E.Z. in A.D. je okrožna državna tožilka v Kranju vložila dne 19.7.2005 obtožnico zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena in 22. ter 25. člena KZ.

Zagovornik obs. A.P. je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijana sklepa spremeni ter pripor odpravi, podrejeno pa izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje v preizkusni dobi, ki mu je bila določena zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kar utemeljeno kaže na nevarnost, da bi na prostosti kaznivo dejanje ponovil. To še posebej, kot je obrazloženo v napadenem sklepu, ker je obdolženec skupaj s sostorilci izvršil kaznivo dejanje pod vplivom alkohola in mamil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je sicer konkretno ne opredeli, vendar iz njene obrazložitve sledi, da očita pravnomočnemu sklepu bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja namreč, da sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje obrazložitve o tem, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in zakaj je v skladu z načelom sorazmernosti. Sodišče druge stopnje pa se tudi ni opredelilo do navedb, s katerimi je na to pomanjkljivost opozoril vložnik zahteve že v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je v razlogih napadenega sklepa navedlo in ocenilo objektivne in subjektivne okoliščine, ki jih je ugotovilo na obtoženčevi strani ter zaključilo, da način storitve kaznivega dejanja in njegovo prejšnje življenje kažeta na veliko stopnjo ponovitvene nevarnosti. Nakazalo je tudi, da slednje potrjuje zlasti dejstvo, da je obtoženec dejanje storil pod vplivom alkohola in mamil ter da gre pri njem za odvisnost od alkohola in mamil. Na podlagi tega je presodilo, da je v danem primeru odreditev pripora tisto neogibno in sorazmerno sredstvo, ki je potrebno za zagotovitev varnosti ljudi oziroma njihovega življenja in da te nevarnosti ni mogoče odvrniti z nadomestitvijo pripora z milejšim ukrepom. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe, povezane z vprašanjem neogibnosti in sorazmernosti pripora. Izhajalo je iz povečane teže obtoženčevega dejanja, ki se kaže tudi v načinu njegove izvršitve in sicer v skupnem delovanju obtožencev in v posebnih okoliščinah, v katerih je bilo storjeno in ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Zato je iz razlogov prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju neogibnosti pripora za varnost ljudi in njegove sorazmernosti pravilno izhajalo iz vrste in teže obtoženčevega kaznivega dejanja ter iz povečane stopnje nevarnosti, da bo na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Glede na to ni mogoče pritrditi zahtevi, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih ter da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Zaključek sodišča v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora je namreč treba povezati s celotno obrazložitvijo, ki obsega navedbo vseh odločilnih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče utemeljeno sklepalo, da je pri obtožencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. V delu, v katerem zahteva navaja, da sodišče okoliščine storjenega dejanja in odnos obtoženca razlaga na način, ki je zanj najbolj neugoden, v bistvu ne soglaša z njihovo presojo ter s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po stališču zahteve se pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni dopustno sklicevati na kazenske postopke, ki niso pravnomočno končani. Po 27. členu Ustave Republike Slovenije in 3. členu ZKP velja za nedolžnega, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Trdi tudi, da je nedopustno in nezakonito sklicevanje sodišča na postopek, ki je tekel proti obtožencu kot mladoletniku, pri čemer navaja, da je od navedenega postopka preteklo že več kot šest let. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočnega sklepa, pri presoji ponovitvene nevarnosti poleg ostalih okoliščin upoštevalo tudi dejstvo, da je pred Okrožnim sodiščem v Kranju zoper obtoženca dne 25.5.2005 uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja velike tatvine in da je pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Sodišče druge stopnje je glede na pritožbene navedbe utemeljilo, da v sodni praksi ni sporno, da je dovoljeno upoštevati podatke o kaznivih dejanjih, katerih je obdolženec šele utemeljeno osumljen in ne le podatkov o kaznivih dejanjih, za katera je bil pravnomočno obsojen. Vrhovno sodišče je takšno razlago sprejelo že v večih odločbah (na primer v sodbi z dne 12.9.2001, opr. št. I Ips 281/2001 in z dne 10.8.1999, opr. št. I Ips 185/99). Zato sodišče lahko na podlagi kazenskih postopkov, ki še tečejo zoper obtoženca, sklepa na obstoj ponovitvene nevarnosti. Gre namreč za okoliščino, ki je upoštevna pri presoji obtoženčeve osebnosti. Izvršitev novega kaznivega dejanja v času, ko je zoper obtoženca že uvedena preiskava in vložen obtožni akt za istovrstni kaznivi dejanji, kaže na njegovo nagnjenost h kriminalnemu ravnanju. Ne glede na to, da postopka nista pravnomočno končana, s takim postopanjem sodišča ni kršena določba 3. člena ZKP, ki vsebuje načelo domneve nedolžnosti. Pri tem je treba opozoriti na odločitve, v katerih je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da domneva nedolžnosti nima absolutnih materialnopravnih učinkov in da sklepanje o tem, da obstaja nevarnost ponovitve kaznivih dejanj ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave). Sicer pa je to le ena od subjektivnih okoliščin, s katero sodišče utemeljuje ponovitveno nevarnost pri obtožencu. Odločilna je predvsem obtoženčeva kaznovanost za kaznivo dejanje tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, ki je postala pravnomočna 29.6.2004, kar pomeni, da je obravnavano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi.

V okviru ocene obtoženčevega prejšnjega življenja in v povezavi s presojo njegove osebnosti sme sodišče v zvezi z ugotavljanjem ponovitvene nevarnosti upoštevati tudi okoliščino, da je bil obravnavan v postopku za mladoletnike, ki je bil pravnomočno zaključen z izrekom vzgojnega ukrepa. Zato ni sprejemljiva trditev zahteve, da je nedopustno in nezakonito sklicevanje sodišča na navedeni postopek.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. A.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).