Jedro

Toženec, ki je kot porok prevzel obveznost plačila telekomunikacijskih storitev iz pogodbe o sklenitvi naročniškega razmerja, odgovarja tudi za obveznosti iz obdobja po sklenitvi aneksa k tej pogodbi. Gre za isto naročniško razmerje in za isto telefonsko številko. Da bi dolžnica s spremembo paketa naročila druge storitve oz. prevzela drugačne obveznosti, ali obstoj drugih okoliščin, ki bi kazale na spremembo dolžničinih obveznosti iz naročniškega razmerja, toženec v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v veljavi vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 195213/2013 z dne 6. 12. 2013 tako, da je toženi stranki naložena obveznost plačila 799,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2013 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 dalje. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 69,30 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistvene kršitve pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov postopka. Opozarja, da se učinek poroštvene izjave z dne 26. 5. 2005 nanaša na obveznosti, ki bodo nastale iz naročniškega razmerja po Pogodbi o sklenitvi naročniškega razmerja z dne 26 .5. 2005 (storitev Mobitel prosti čas). Toženec ne more odgovarjati za obveznosti, ki jih je dolžnica prevzela s sklenitvijo Aneksa UMTS, št. 17/2010 z dne 18. 1. 2012, s katerim se je naročniško razmerje dopolnilo. Dolžnica je prevzela dodatne obveznosti, saj se je zavezala najmanj 24 mesecev plačevati storitev Najnaj v višini 19,00 EUR. Za to obveznost toženec poroštvene izjave ni dal. Aneks ga ne zavezuje, ker je prišlo do nove, dodatne obveznosti, s katero ni bil seznanjen. Predpostavka poroštvene izjave je jasen zapis obveznosti, ki bo nastala. Z aneksom prevzeta obveznost ni identificirana v poroštveni izjavi, saj ne izvira iz pogodbe, ampak iz aneksa. Smisel pisnosti poroštvene izjave je v tem, da se porok seznani z obveznostjo, ki jo prevzema. Z vsebino aneksa toženec ni bil seznanjen. Opozarja, da gre za subsidiarno poroštvo. Tožeča stranka je dolžna plačilo zahtevati od glavne dolžnice, šele potem od poroka. Poziv tožencu z dne 18. 6. 2013 ne zadostuje, ker je bil poslan tožencu in ne dolžnici. Izdani računi ne predstavljajo pisne zahteve. Predlog za izvršbo ni ustrezna pisna zahteva, saj se nanaša na oba, na glavno dolžnico in poroka. Tožeča stranka je zgolj navedla, da je tožnico večkrat opominjala in opozarjala na posledice neplačila, ni pa teh trditev dokazala. Napačna je ugotovitev o tem, da je prepozen v drugi vlogi podan ugovor subsidiarnosti terjatve. Toženec je že v prvi pripravljalni vlogi tožbeni zahtevek prerekal po temelju in po višini.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženec je kot porok K. prevzel obveznost plačila telekomunikacijskih storitev, izhajajočih iz naročniškega razmerja, sklenjenega dne 26. 5. 2005 med tožečo stranko kot ponudnikom storitev in K. kot naročnico (dokaz A 8). V pritožbeni fazi postopka je sporno, ali je toženec dolžan izpolniti tudi obveznosti, nastale po tem, ko je K. dne 18. 1. 2012 sklenila aneks (dokaz A 9) k tej pogodbi.

5. Sodišče prve stopnje je na to vprašanje odgovorilo pozitivno in argumentiralo, da gre za isto naročniško razmerje in da gre za isto telefonsko številko. Opozorilo je, da je poroštvo mogoče prevzeti tudi za bodoče obveznosti. S tem argumentom je zavrnilo tudi ugovor tožene stranke, da mora biti terjatev oz. obveznost fiksno (z denarnim zneskom) določena. S temi razlogi je ustrezno utemeljeno, da so predmet zahtevka obveznosti, ki se jih je s poroštveno pogodbo zavezal plačati toženec. Da bi dolžnica s spremembo paketa naročila druge storitve oz. prevzela drugačne obveznosti (npr. poleg vzpostavljanja telefonskih zvez še prenos podatkov in podobno) ali naročila večji obseg storitev (npr. znatno višja naročnina), toženec v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Tudi nobena druga okoliščina, ki bi kazala na spremembo dolžničinih obveznosti iz naročniškega razmerja, ni bila zatrjevana. Nedoločna trditev, naj bi dolžnica z aneksom prevzela nove, dodatne obveznosti, pri čemer le-te, ter tudi tiste iz prejšnjega paketa storitev, niso izpostavljene (specificirane), od sodišča prve stopnje ni terjala oz. mu ni niti omogočala primerjave obeh paketov oz. storitev.

6. Tudi v pritožbi toženec citira zgolj spremenjeno ime storitve (Najnaj) in mesečno višino naročnine (19,00 EUR). Konkretnih trditev o tem, katere nove oz. drugačne obveznosti ima dolžnica po podpisu aneksa oz. za katere obveznosti jamstva ni prevzel, tudi v pritožbi ni podal. Naročnino je bila dolžnica dolžna plačevati pred sklenitvijo aneksa in po sklenitvi aneksa. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da že podpis aneksa k pogodbi (ob tem, da gre za isto številko in isto naročniško razmerje) predstavlja spremembo, zaradi katere porok za plačilo obveznosti iz naročniškega razmerja ne odgovarja več. Z aneksom je sklop telekomunikacijskih storitev poimenovan z novim imenom in za čas 24 mesecev omejena možnost prenehanja naročniškega razmerja. Dejstvo, da so storitve v okviru naročniškega razmerja drugače poimenovane, še ne pomeni nujno novih ali drugačnih, s strani naročnice prevzetih obveznosti. S prevzemom plačila bodočih obveznosti iz naročniškega razmerja je toženec res sprejel plačilo takih obveznosti, kot so v času podpisa poroštvene pogodbe izhajale iz naročniškega razmerja oz. paketa storitev, ki je bil tedaj dogovorjen. Da bi bile s podpisom aneksa in spremembo paketa te obveznosti spremenjene oz. povečane, toženec argumentirano ni zatrdil. Pravilna je zato prvostopenjska odločitev, da je dolžan plačati tudi obveznosti, nastale po podpisu aneksa k pogodbi o sklenitvi naročniškega razmerja.

7. Da gre za subsidiarno poroštvo ni sporno. Toženec je obveznost dolžan poravnati šele, če dolžnica po pisni zahtevi obveznosti ne izpolni. Da je bila dolžnica k plačilu pozvana, je tožeča stranka zatrdila v prvi pripravljalni vlogi (tretja stran vloge), tožena stranka pa je to dejstvo prerekala šele v drugi vlogi, kar je prepozno. Vsa dejstva je bila dolžna zatrditi v prvi vlogi (451. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Trditev, da pisni poziv, ki je bil dne 8. 6. 2013 poslan zgolj tožencu, ne zadošča, zato tudi v pritožbenem postopku ne more biti upoštevana. Sicer pa se je sodišče prve stopnje izreklo, da že pisno vložen predlog za izvršbo šteje za ustrezen poziv dolžnici, da obveznost plača. Pritožnik, ki s tako dokazno oceno ne soglaša, graja ugotovljeno dejansko stanje. Ker gre za nedovoljen pritožbeni razlog, se pritožbeno sodišče o njem ne izreka. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se namreč lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi. Takó je bil pritožnik s pravnim poukom tudi poučen.

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).