Jedro

Izplačilo pokojnine je pogojeno s prenehanjem zavarovanja. V kolikor zavarovanec na dan izpolnitve pogoja za pridobitev pravice ni zavarovan, se glede na sistemsko ureditev v 2. odstavku 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje največ za 6 mesecev nazaj od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Čeprav po 2. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo, to ne pomeni, da ne bi moglo priti do izgube izplačil posameznih mesečnih zneskov. Po ustaljeni sodni praksi pritožbenega in revizijskega sodišča je potrebno ločiti priznanje pravice do invalidske pokojnine od njenega izplačevanja. Zmotno in zato nesprejemljivo je stališče pritožnice, da ni podlage za različno obravnavanje pridobitve in realizacijo pravic. Ob razlagi, za katero se zavzema pritožba bi lahko imel posameznik hkrati dva statusa, bil sočasno prejemnik dveh dajatev iz socialnega zavarovanja, ali bil v določenem obdobju brez obveznega zavarovanja in brez pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 9. 2020 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 5. 2020 ter izplačilo invalidske pokojnine tudi od 12. 6. 2017 dalje oz. podredno od 1. 7. 2017 dalje (I. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da tožnica krije sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Presodilo je, da je v predsodnem postopku zakonito priznano izplačevanje invalidske pokojnine od 1. 2. 2019 dalje.

2. Pritožuje se tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku. Zatrjuje kršitev 22. in 50. člena Ustave Republike Slovenije1 (Ustava) ter 6., 13., in 14. člena EKČP o pravici do učinkovitega pravnega sredstva ter prepovedi diskriminacije. Meni, da je 2. odstavek 111. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) protiustaven, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču3 (ZustS) vloži zahtevo za ustavno sodno presojo. Navedena določba brez podlage in v škodo oseb, ki niso zavarovane določa, da se pokojnina izplačuje največ za 6 mesecev nazaj od vložitve zahteve, ne glede na dolgotrajno ugotavljanje invalidnosti. Tako je urejeno izplačilo invalidske pokojnine tudi, ko se v sodnem ali upravnem postopku ugotovi I. kategorija invalidnosti za nazaj kot v njenem primeru, ko je ta nastala 12. 6. 2017. Čeprav je bila invalidnost ugotovljena v socialnem sporu, je bil zahtevek zavrnjen. Napotena je bila v nov postopek, v katerem je bila ugotovljena z istim datumom. Drugi odstavek 111. člena ni v skladu z 108. členom ZPIZ-2, saj krati upravičenje zavarovancev do realizacije pravice, ki izhaja iz priznane I. kategorije invalidnosti. Že v zadevi XII Ps 779/2017, v kateri je tožbo vložila 24. 4. 2017 je bila 100 % invalid in nezmožna za delo. Mnenje o I. kategoriji invalidnosti od 12. 6. 2017 dalje je podal izvedenec dr. A. A. 5. 7. 2018, ki ga je tožena stranka sprejela brez pripomb. V vmesnem času je minilo dodatno leto. Sodišču je predlagala, da meritorno odloči o kategoriji invalidnosti že v tistem sodnem postopku od 12. 6. 2017 dalje. Sklicujoč se na zakonodajo, podzakonske akte ter sodno prakso je zahtevek zavrnilo in jo napotilo, da pri toženi stranki poda nov predlog za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja sklicujoč se na sodno izvedensko mnenje z dne 5. 7. 2018 in 5. 2. 201 (verjetno mišljeno 2019).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Ugotovilo je, da pritožba ni utemeljena iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

**Dejanske okoliščine predsodnega in sodnega postopka**

5. V obravnavani zadevi gre za presojo drugostopenjske odločbe z dne 9. 9. 2020, s katero je odpravljena prvostopenjska odločba z dne 12. 5. 2020, zavarovanki (v sodnem postopku tožnici) od 1. 2. 2019 dalje odmerjena invalidska pokojnina v znesku 491,46 EUR mesečno ter izrečeno, da se že izplačani zneski poračunajo. Odmerna odločba je izdana v zvezi z odločbo z dne 24. 1. 2020 o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti od 12. 6. 2017 dalje zaradi bolezni na podlagi zahteve, vložene 18. 7. 2019. Pred tem postopkom je bil s sodbo XII Ps 779/2017 z dne 20. 3. 2019 zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb z dne 24. 3. 2017 in 16. 12. 2016 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, saj je bila z dnem 12. 6. 2017 ugotovljena invalidnost lahko le podlaga za vložitev nove zahteve v predsodnem postopku. Navedena zavrnilna sodba je postala pravnomočna ne da bi bilo redno pravno sredstvo sploh uveljavljano. Pritožničina izvajanja, da bi v pravnomočno razsojeni zadevi morala biti priznana I. kategorija invalidnosti, pravno niso relevantna, niso upoštevna in v obravnavani zadevi ne pogojujejo drugačne sodbe od izpodbijane.

6. Sicer sodišče prepričljivo ugotavlja, da je tožnici obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje prenehalo 30. 6. 2016, da je pri njej od 12. 6. 2017 podana I. kategorija invalidnosti zaradi bolezni in da je bila zahteva za priznanje invalidske pokojnine vložena dne 18. 7. 2019. Navedena dejstva, ki niti niso sporna so odločilna tudi za pritožbeno rešitev zadeve.

**Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve**

7. Pravno podlago za presojo spornega datuma izplačevanja invalidske pokojnine v okoliščinah obravnavanega primera predstavlja 111. člen ZPIZ-2, umeščen v II. poglavje zakona, poimenovanim „Izplačevanje pokojnine, izguba ter ponovna pridobitev pravice do pokojnine“. Po ZPIZ-2 načeloma velja, da se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (1. odst. 111. člena), osebi ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana pa od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj (2. odst. 111. člena). To velja za izplačevanje vseh vrst pokojninskih dajatev. Tudi invalidske pokojnine v obravnavani zadevi!

8. V 108. členu ZPIZ-2 je sicer določeno, da zavarovanec pravico iz obveznega zavarovanja pridobi z dnem, ko so izpolnjeni pogoji (1. odst.). Eden od pogojev za pridobitev pravice do pokojnine je tudi prenehanje zavarovanja (2. odst.). Čeprav glede na 3. odst. 108. člena ZPIZ-2 pravico iz invalidskega zavarovanja pridobi z dnem nastanka invalidnosti, to ne pomeni, da so z navedenim dnem izpolnjeni tudi pogoji za izplačevanje denarne dajatve.

Izplačilo pokojnine je pogojeno s prenehanjem zavarovanja. V kolikor zavarovanec na dan izpolnitve pogoja za pridobitev pravice ni zavarovan, se glede na sistemsko ureditev v 2. odstavku 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje največ za 6 mesecev nazaj od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Čeprav po 2. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo, to ne pomeni, da ne bi moglo priti do izgube izplačil posameznih mesečnih zneskov.

9. Po ustaljeni sodni praksi pritožbenega in revizijskega sodišča je potrebno ločiti priznanje pravice do invalidske pokojnine od njenega izplačevanja5. Zmotno in zato nesprejemljivo je stališče pritožnice, da ni podlage za različno obravnavanje pridobitve in realizacijo pravic. Ob razlagi, za katero se zavzema pritožba bi lahko imel posameznik hkrati dva statusa, bil sočasno prejemnik dveh dajatev iz socialnega zavarovanja, ali bil v določenem obdobju brez obveznega zavarovanja in brez pravic.

Zaradi nepriznanega izplačevanja invalidske pokojnine od dneva nastanka invalidnosti 12. 6. 2017, temveč od 1. 2. 2019 dalje, 111. člen ZPIZ-2 ni protiustaven. Z 2. odstavkom 111. člena ZPIZ-2 ni kršeno enako varstvo pravic iz 22. člena, niti pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Ustavno sodišče RS je pri presojanju ustavne skladnosti sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom Ustave že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju pravic iz tega obveznega zavarovanja6. Pritožbeno sodišče zato enako kot prvostopenjsko ni postopalo po 23. členu ZUstS, postopka ni prekinilo in ni vložilo zahteve za ustavno sodno presojo 111. člena ZPIZ-2 saj ocenjuje, da z ustavnopravnega vidika ni sporen.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

10. Glede na to, da je prvostopenjska sodba izdana ob pravilni uporabi materialnega prava, vključno s 111. členom ZPIZ-2, ki ni protiustaven in z njo ni prišlo niti moglo priti do očitanih kršitev 6. člena o pravici do poštenega sojenja, 13. člena o pravici do učinkovitega pravnega sredstva ali 14. člena o prepovedi diskriminacije Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin7 (EKČP) pritožba ne more biti uspešna. Tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb ter priznanje pravice do izplačila invalidske pokojnine od 12. 6. 2017 oz. od 1. 7. 2017 namesto zakonito priznanega izplačila od 1. 2. 2019 dalje je po 1. odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih8 (ZDSS-1) stroškovno utemeljeno zavrnjen. Posledično je na podlagi 353. člena ZPP potrebno tudi pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS št. 15/1994 s spremembami 4 Ur. l. RS št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017 5 Sodbe VIII Ips 224/2008, VIII Ips 135/2009, VIII Ips 138/2009, VIII Ips 162/2010 ali sodbe VDSS Psp 231/2020, Psp 288/2019, itd. 6 Tako npr. v odločbi U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016; sodbi opr. št. Psp 378/2019 z dne 30. 1. 2020 itd. 7 Uradni list RS (13. 6. 1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/1994). 8 Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami.