Jedro

Sodišče druge stopnje kot tudi sodišče prve stopnje sta ugotovili, da je tožnica izostala z dela zato, ker je želela izrabiti letni dopust, izrabe letnega dopusta pa ji delodajalec ni odobril. Sodbi pravilno ugotavljata, da delavec ne more sam odločati o tem, v katerih dneh bo izrabil svoj letni dopust. Če to stori, delodajalec pa s tem ne soglaša, je odsotnost delavca treba šteti kot neupravičeno.

Revidentka navaja kot motiv za svoj izostanek z dela tudi grdo ravnanje tožene stranke z njo ter spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Ta dejstva v sodnem postopku, v katerem tožnica izpodbija odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, niso bila ugotovljena, obenem pa po svoji naravi ne morejo odločilno vplivati na ugotovitev ali je bil njen izostanek z dela upravičen ali ne, saj tožnica niti ne zatrjuje in tudi ni dokazovala, da je izostala z dela zaradi teh dejstev, saj je v sodnem postopku zatrjevala ter dokazovala, da na delo ni prišla zato, ker je menila, da ima pravico do izrabe letnega dopusta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je ta izpodbijala sklepe organov toženke o prenehanju delovnega razmerja ter zahtevala, da sodišče ugotovi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, izplačati plačo z zamudnimi obrestmi. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 14.3.1998 na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni, s tem da je bil prvi dan odsotnosti 7.3.1994. Na delo se ni vrnila. Neopravičeno je bila odsotna z dela zato, ker ni soglašala z razporeditvijo na delo v trgovini A., ker so jo v tej trgovini nekateri nadlegovali. Čeprav je v zvezi z nadlegovanjem tožnica sprožila nekatere pravne postopke, po ugotovitvi sodišča prve stopnje kljub temu ni bila upravičena izostati z dela. Dne 7.3.1994 je tožnica sicer prišla na delo v A., nato pa je z dela odšla brez ustreznega dovoljenja in ne da bi ji bila odobrena izraba letnega dopusta na način, uveljavljen pri toženi stranki.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, da tožnici pri toženi stranki ni bil odobren letni dopust ter da je bilo zato njene odsotnosti treba šteti kot neupravičene izostanke z dela. Sodišče ni ugotovilo, da bi bile v postopku pred sodiščem prve stopnje storjene bistvene kršitve postopka ali da bi to sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo. Tožnica nasprotuje sodbi, s katero je postala pravnomočna odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih odsotnosti. Poudarja, da je bila upravičena do izrabe letnega dopusta. Navaja, da je tožena stranka z njo grdo ravnala, bila pa je tudi žrtev spolnega nadlegovanja v organizaciji, v katero je bila razporejena na delo. Poudarja, da je bila upravičena do letnega dopusta, ki bi ji moral biti priznan. V postopku bi moral biti zaslišan tudi M. V., ki ji je zagotovil, da bo v marcu 1994 lahko izrabila letni dopust. V. jo je tudi spolno nadlegoval, kar je bilo ugotovljeno v sodnem postopku, ki se je končal 8.10.1999. S temi navedbami tožnica izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - ZPP/77 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Delavec v delovnem razmerju je dolžan vestno izpolnjevati svoje delovne obveznosti in dolžnosti. V skladu z normami, s katerimi je urejen delovni proces in delovni pogoji pri delodajalcu, mora izvrševati obveznosti, ki so določene s pogodbo o zaposlitvi. Če teh obveznosti ne izpolnjuje, lahko delodajalec zoper njega uporabi ukrepe, ki jih določa zakon. V primeru petih zaporednih neupravičenih odsotnosti z dela lahko delodajalec na temelju 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR odloči, da delavcu delovno razmerje preneha s prvim dnem neupravičenega izostanka, če se delavec do dokončnosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja ne vrne na delo. Če obstaja med delavcem in delodajalcem spor o tem ali je delavec izostal z dela upravičeno ali neupravičeno, je treba ugotoviti razloge, zaradi katerih je delavec izostal z dela, nato pa oceniti ali so ti razlogi upravičeni ali ne.

Sodišče druge stopnje kot tudi sodišče prve stopnje sta ugotovili, da je tožnica izostala z dela zato, ker je želela izrabiti letni dopust, izrabe letnega dopusta pa ji delodajalec ni odobril. Sodbi pravilno ugotavljata, da delavec ne more sam odločati o tem, v katerih dneh bo izrabil svoj letni dopust. Če to stori, delodajalec pa s tem ne soglaša, je odsotnost delavca treba šteti kot neupravičeno.

Revidentka navaja kot motiv za svoj izostanek z dela tudi grdo ravnanje tožene stranke z njo ter spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Ta dejstva v sodnem postopku, v katerem tožnica izpodbija odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, niso bila ugotovljena, obenem pa po svoji naravi ne morejo odločilno vplivati na ugotovitev ali je bil njen izostanek z dela upravičen ali ne, saj tožnica niti ne zatrjuje in tudi ni dokazovala, da je izostala z dela zaradi teh dejstev, saj je v sodnem postopku zatrjevala ter dokazovala, da na delo ni prišla zato, ker je menila, da ima pravico do izrabe letnega dopusta.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393 člen ZPP).

Določbe ZPP/77 je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.