Jedro

Sklep o začasni odredbi vsebuje določbo o denarni kazni in je tako neutemeljen pritožbeni očitek, da ne vsebuje predpisanih sestavin sklepa o izvršbi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23.9.1999 ugodilo predlogu upnika in dolžniku naložilo, da upniku - najemniku takoj dovoli in mu z ničemer ne preprečuje in ga ne ovira pri vstopu v trgovski lokal št. 26, v izmeri 52 m2, ki se nahaja v pritličju trgovskega centra .... Na predlog upnika je dne 28.9.1999 izdalo še sklep, s katerim je dolžniku naložilo, da v nadaljnjem roku 24 ur upniku dovoli in mu z ničemer ne preprečuje in ovira vstopa v navedeni trgovski lokal. Če v novo določenem roku dolžnik ne bo izpolnil obveznosti, pa mu je izreklo denarno kazen v znesku 500.000,00 SIT.

Zoper oba navedena sklepa je dolžnik ugovarjal in sodišče je oba ugovora zavrnilo s sklepoma, ki ju dolžnik s pritožbo izpodbija. V obeh pritožbah dolžnik uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa spremeni ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, podrejeno pa, da ju razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe zoper dne 13.10.1999 izdani sklep navaja, da vztraja pri ugovornih navedbah, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe nesklepčen in tudi sklep sodišča ne vsebuje vsega, kar bi po zakonu moral vsebovati. Po 268. členu ZIZ ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, zato mora imeti vse sestavine kot jih mora imeti sklep o izvršbi. To pomeni, da mora poleg navedbe upnika in dolžnika vsebovati tudi dolžnikovo obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter druge podatke, da se izvršba lahko opravi. V izogib ponavljanju se sklicuje na ugovorne razloge.

V obrazložitvi pritožbe zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 27.12.1999 navaja, da je sodišče v isti zadevi o istem zahtevku izdalo dva sklepa. Še vedno meni, da predlog za izdajo začasne odredbe ni sposoben za obravnavanje, saj ne vsebuje sestavin iz 40. člena ZIZ. S tem, ko je sodišče določilo denarno kazen, je prekoračilo predlog upnika in odločilo preko in izven njega. Upnik si je pravice vzel sam, saj v lokalu že posluje. Dolžnik ga pri tem ne ovira. Predlog za začasno odredbo je brezpredmeten. Upnik nima več pravnega interesa, da vztraja pri začasni odredbi, ker med strankama že teče pravda zaradi motenja posesti.

Pritožbi nista utemeljeni.

Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da sta ugovor zoper začasno odredbo in pritožba samostojna pravni sredstvi, zato za obrazložitev pritožbe ne zadostuje, če se pritožnik sklicuje na navedbe ugovora.

Vrste začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev so določene v 273. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Prvi odstavek tega člena določa, da sme za zavarovanje nedenarne terjatve sodišče izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, nato pa v petih točkah primeroma našteva posamezne vrste začasnih odredb. V 2. odst. istega člena je določeno, da sme sodišče določiti s sklepom o začasni odredbi tudi denarno kazen za primer kršitve izrečene prepovedi. Ta denarna kazen prestavlja sredstvo, ki dolžnika sili k izvršitvi dejanja, ki ga more opraviti le on sam. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da sklep o začasni odredbi ni vseboval vseh v zakonu predpisanih sestavin. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazana terjatev upnika, poleg tega pa tudi v določbi 272. člena ZIZ predpisana ena od predpostavk, ki mora biti podana istočasno z verjetnostjo terjatve.

Sodišče prve stopnje je denarno kazen izreklo po predlogu upnika šele 28.9.1998 in ne istočasno s prvim sklepom. S tem drugim sklepom je v skladu z določbo 273. člena ZIZ določilo sredstvo izvršbe. Ne drži tedaj pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v isti zadevi o istem zahtevku izdalo dva sklepa. Prav tako ne drži trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje določilo denarno kazen brez predloga upnika. Tak predlog je upnik podal z vlogo z dne 24.9.1999 in se nahaja na listovnih številkah 5 in 6 obravnavanega spisa. Na ugovore glede (ne)potrebnosti izdane začasne odredbe je odgovorilo že prvostopenjsko sodišče s pravilnimi razlogi, ki jim ni mogoče prav ničesar dodati. Upnik ima pravni interes da vztraja pri začasnih odredbah, ne glede na to, da je med strankama v teku pravda zaradi motenja posesti. Nezaključena pravda zaradi motenja posesti namreč nima prav nobenega vpliva na izdano začasno odredbo. Takšen vpliv bo nastal šele z pravnomočnostjo odločitve v pravdi zaradi motenja posesti, če bo ugodeno identičnemu zahtevku.

Po navedenem se pokaže, da nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni izpolnjen. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa prvostopenjskega sodišča potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).