Jedro

Steklena štirioglata vaza višine 45 cm, širine 11 cm (spodaj) in 13 cm (zgoraj), teže 0,8 kg z debelino stekla od 0,7 do 1 cm na zgornjem in spodnjem delu ter nekoliko manjšo debelino na sredini ni nevarna stvar, njeno prenašanje pa ni nevarna dejavnost. Steklena vaza s takšnimi tehničnimi lastnostmi, je relativno krhka in je zato potrebna previdnost pri rokovanju z njo, vendar pa previdnost in skrbnost v načelu ne dosegata mere, ki bi kazala na nevarno stvar oz. dejavnost in posledično na objektivno odškodninsko odgovornost njenega imetnika. Ob običajni skrbnosti, upoštevaje karakteristike vaze, je praviloma mogoče preprečiti škodne dogodke, potencialna nevarnost, ki izvira iz dejstva, da gre za predmet iz (tanjšega) stekla pa je znana vsakemu običajnemu človeku in predstavlja del rizika, ki ga mora vsak prevzeti nase. Kolikor bi znašala debelina stekla v osrednjem delu vaze le 0,3 mm, bi to dejstvo lahko pomembno vplivalo na ugotovitev, ali je prenašanje sporne vaze v konkretnem primeru pomenilo nevarno dejavnost, tudi upoštevajo njeno višino oziroma težo. Sodišče prve stopnje zaključilo, da krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek ni podana, ker je ugotovilo, da druga toženka navodil glede ravnanja s steklenimi vazami ni bila dolžna dati, da bi tožnik moral vedeti, kako se s tovrstnimi vazami ravna in da uporaba zaščitnih rokavic ni predpisana. Sodišče prve stopnje bi pravilen zaključek glede krivdne odškodninske odgovornosti druge toženke lahko napravilo šele po izvedbi dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu, ker samo ne razpolaga z ustreznim znanjem, potrebnim za ugotovitev, kakšne so dolžnosti delodajalca v zvezi z delom delavcev na konkretnem delovnem mestu. Zaključki, kot jih je napravilo sodišče prve stopnje glede krivdne odškodninske odgovornosti, niso mogoči (zgolj) na podlagi izpovedbe delodajalca, delavcev in upoštevaje splošna izkustvena pravila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožniku v roku 15 dni nerazdelno plačati denarni znesek 15.394,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2009 dalje do plačila, pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je nadalje razsodilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, prvi toženki pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 14,80 EUR in drugi toženki v višini 1.143,75 EUR, obema v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s tem, da zaupa ponovljeno sojenje drugemu sodniku. Podredno tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in glede na stanje spisa odloči o temelju odškodninske odgovornosti tako, da ugotovi, da sta toženi stranki solidarno odškodninsko odgovorni za škodni dogodek - nezgodo pri delu z dne 26. 6. 2009, prva toženka do višine limita zavarovalne vsote, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški te pravdne zadeve. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo kot pravno podlago v predmetni zadevi uporabiti zgolj določbe členov 131 do 135 ter 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika, ne pa celotni drugi oddelek povzročitve škode. Nadalje tožnik očita sodišču prve stopnje, da je napačno uporabilo materialno pravo in da je druga toženka tožniku tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovorna. Druga toženka je postala objektivno odgovorna za nastalo škodo v trenutku, ko je sporno vazo dala v uporabo in od zaposlenih zahtevala, da se v to vazo vlaga višje rezano cvetje. Tožnik ni imel nobene druge možnosti, saj je imel delodajalec za visoko cvetje na voljo le to vazo. Druga toženka ni preverila lastnosti te vaze, preden jo je dala v uporabo, prav tako ni storila ničesar, da bi ugotovila ali si pridobila opis tehničnih lastnosti ali certifikat te vaze. Sporna vaza je po tožnikovem mnenju nevarna stvar, ker v konkretnih okoliščinah pomeni posebno in povečano nevarnost, saj jo kljub veliki skrbnosti zaposlenih ni bilo mogoče imeti v celoti pod svojo kontrolo. Tožnik, s tem, ko je uporabljal vazo, ni privolil v rizik morebitne poškodbe, saj niti pomislil ni na nevarnost, kaj šele na to, da bi se med običajnim prenosom razletela (počila). Sodišču prve stopnje očita, da ni opisalo, v katerem delu in kakšne so dimenzije te vaze ter zapisalo zgolj, da je bila debelina stekla na sredini nekoliko manjša, čeprav je na tem delu debelina zgolj 3 mm. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je brez opore v dokazih zmotno zaključilo, da gre za običajno stekleno vazo, ki je sicer nekoliko večja in se redno uporablja tako v cvetličarstvu, kot tudi v gospodinjstvih. Sodišče prve stopnje po mnenju tožnika popolnoma prezre strukturo vaze in dejstvo, da je bila vaza kot predmet dela dana v upravljanje dejavnosti cvetličarja. Tožnik navaja, da sporna vaza zagotovo ne bi predstavljala nevarne stvari, v kolikor bi se uporabljala samo kot dekorativni predmet, postala pa je nevarna v trenutku, ko je delodajalec to vazo dal v uporabo kot predmet dela. Razlogi sodbe si nasprotujejo v delu, kjer sodišče prve stopnje na eni strani pravi, da uporaba in prenos tovrstne vaze ne zahteva nobene posebne pazljivosti in skrbnosti, na drugi strani pa, da bi moral tožnik pri njeni uporabi in prenosu upoštevati tudi njene lastnosti, torej tudi morebitno krhkost. Sodišče prve stopnje pri tem ne pojasni, kako in na kakšen način bi tožnik lahko vedel, da je bila vaza krhka in kaj bi moral storiti, da bi bil prenos te vaze varen. Sodišče prve stopnje nima opore v dokazih, da bi lahko trdilo, da sporna vaza ni nevarna stvar in da uporaba te vaze ne predstavlja nevarne dejavnosti. Na navedeno bi lahko odgovoril le izvedenec steklarske stroke, ki pa ga sodišče prve stopnje ni postavilo. V zvezi s očitano krivdno odgovornostjo druge toženke bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca s področja varstva pri delu, ki bi lahko ugotovil, ali je bilo zadoščeno varnemu delovnemu okolju, varnim predmetom dela in zaščitni opremi. Trditev sodišča prve stopnje, da bi tožnik glede na dolgoletno delo v cvetličarni vsaj mogel vedeti, kako ravnati s steklenimi vazami, po mnenju tožnika ni dokazana. Od tožnika se ne more zahtevati, da bi moral vedeti, kako ravnati s steklenimi vazami, ker je to vezano bodisi na navodila delodajalca bodisi glede na znane tehnične lastnosti posameznih steklenih vaz. V konkretnem primeru tožnik ni imel ne navodil niti mu niso bile znane tehnične lastnosti vaze. Sporna vaza je bila edina tovrstna vaza, zato ne more biti govora, da so si druge vaze podobne in da do poškodb ni prihajalo oz. da delavci delodajalke niso opozarjali na nevarnost pri uporabi konkretne vaze. Zaradi navedenega tudi ni mogoče z uporabo drugih vaz sklepati, da je s sporno vazo karkoli narobe in da gre za varen predmet. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da za delo s steklenimi vazami uporaba zaščitnih rokavic niti ni predpisana. Tožnik je namreč izpovedal, da tovrstna zaščitna oprema obstaja, da teh rokavic še ni videl, ni pa izpovedal, da rokavice za delo s steklenimi vazami niso predpisane. Zgolj izvedenec za varstvo pri delu bi se lahko opredelil do tega vprašanja. Tožnik sodišču prve stopnje še očita, da je nepravilno enačilo lateks rokavice z zaščitnimi rokavicami in nepravilno razlagalo tožnikovo izpoved, da cvetličarji rokavic ne bi uporabljali, tudi če bi jih imeli, ker je delo z rokavicami pri pranju še bolj nevarno. Sodišče prve stopnje bi moralo kot pravno podlago uporabiti tudi določilo 5. in 6. točke 15. člena ter 23. člen ZVZD. V pritožbi tožnik sodišču prve stopnje očita še absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pomanjkljivo pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca steklarske stroke, svoje odločitve, da zavrne dokaz s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu, pa ni obrazložilo. Tožnik meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti oba dokaza.

Druga toženka je odgovorila na tožnikovo pritožbo. Prerekala je pritožbene navedbe, predlagala zavrnitev tožnikove pritožbe kot neutemeljene in naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožniku.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, niti tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ni opisalo, kakšne so dimenzije sporne vaze in da je zapisalo zgolj, da je bila debelina stekla na sredini nekoliko tanjša, čeprav je na tem delu debelina zgolj 3 mm. Sodišču prve stopnje tožnik tako očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj po tožnikovem mnenju izpodbijana sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno ne drži in da je sodišče prve stopnje opisalo dimenzije vaze in debelino stekla (10. točka prvostopenjske sodbe), čeprav se je glede debeline stekla v osrednjem delu zgolj opisno izrazilo, vendar pa se za obstoj navedene bistvene kršitve določb postopka zahteva popolna odsotnost razlogov o relevantnih dejstvih.

Tožnik nadalje v pritožbi navaja, da si razlogi sodbe nasprotujejo v delu, kjer sodišče prve stopnje na eni strani pravi, da uporaba in prenos tovrstne vaze ne zahteva nobene posebne pazljivosti in skrbnosti, na drugi strani pa, da bi moral tožnik pri njeni uporabi in prenosu upoštevati tudi njene lastnosti, torej tudi morebitno krhkost. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da razlogi prvostopenjske sodbe v tem delu niso med seboj v nasprotju. Zgolj dejstvo, da je potrebno pri določeni dejavnosti (konkretno, pri prenosu steklene vaze) upoštevati lastnosti predmeta, s katerim se dejavnost opravlja, še ne pomeni (nujno), da opravljanje takšne dejavnosti zahteva posebno pazljivost in skrbnost. Glede na lastnosti predmeta, s katerim se dejavnost opravlja, je namreč potrebno ustrezno prilagoditi skrbnost ravnanja na način, da je kar najmanj možnosti za nastanek škodnih posledic, ni pa nujno ob tem ravnati s posebno skrbnostjo in previdnostjo.

Poleg navedenega sta po tožnikovem prepričanju podani še absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pomanjkljivo pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca steklarske stroke, svoje odločitve, da zavrne dokaz s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu, pa ni obrazložilo. Pritožbeno sodišče na podlagi vpogleda v prvostopenjsko sodbo ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca steklarske stroke, medtem ko je ostale dokaze zavrnilo kot nepotrebne. Iz sicer kratke obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je postavitev omenjenega izvedenca nepotrebna, saj so tehnične lastnosti vaze znane, presoja, ali je konkretna vaza nevarna stvar oz. ali je njena uporaba nevarna dejavnost, pa je pravno vprašanje, na katerega izvedenec ne more odgovoriti. Z ozirom na stališče sodišča prve stopnje glede objektivne odškodninske odgovornosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedba omenjenega dokaza ni bila potrebna, kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku s tem ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, zato sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti.

Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja odškodninske odgovornosti druge toženke za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku, ko se je na delovnem mestu poškodoval pri prenosu steklene vaze. Pravno podlago konkretnega spora predstavlja prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. ZDR tako napotuje na uporabo Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki pravila o povzročitvi škode ureja v členih 131 do 189. Tožnik je v postopku na prvi stopnji (in tudi v pritožbi) zatrjeval, da je podana tako krivdna kot objektivna odškodninska odgovornost druge toženke. Glede na navedeno je za presojo krivdne odgovornosti potrebno uporabiti prvi odstavek 131. člena OZ, ki pravi, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za presojo objektivne odgovornosti pa je potrebno uporabiti 149. in 150. člen OZ. 149. člen OZ določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Člen 150 OZ pa določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Pritožbeno sodišče ob tem v zvezi s tožnikovo pritožbeno navedbo dodaja, da je sodišče prve stopnje za presojo konkretnega spora uporabilo ustrezno pravno podlago (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker ni podana niti objektivna niti krivdna odškodninska odgovornost druge toženke. Sodišče prve stopnje je najprej presojalo, ali je vaza, s katero se je tožnik poškodoval, nevarna stvar in ali je delo s to vazo oz. njeno prenašanje mogoče šteti za nevarno dejavnost. Svojo odločitev je oprlo na izpovedbo tožnika, druge toženke in priče A.A.. Ugotovilo je, da je sporna vaza glede na njen videz običajna, sicer nekoliko večja, steklena vaza, ki se redno uporablja tako v cvetličarstvu kot v gospodinjstvih. Nadalje, da je bila v cvetličarni druge toženke pred škodnim dogodkom v uporabi že najmanj leto dni in jo je tožnik tudi sam uporabljal. Glede na tehnične lastnosti po mnenju sodišča prve stopnje vaza sama po sebi ni nevarna stvar, njena uporaba oz. prenos pa ne zahteva nobene posebne pazljivosti in skrbnosti. Njena uporaba se ni bistveno razlikovala od uporabe drugih tovrstnih vaz, se pa zaradi njene velikost zahteva nekoliko večja pozornost. Prenos takšne vaze je tako mogoče imeti pod kontrolo že ob povsem običajni skrbnosti in ne zahteva posebnih kvalitet prenašalca. Večja nevarnost iz nje ni izvirala, saj pred škodnim dogodkom ni prihajalo do poškodb. Ob prenosu steklene vaze pa kljub temu obstaja potencialna nevarnost za poškodbo, kar je moralo še toliko bolj biti očitno tožniku, ki je vsakodnevno delal s steklenimi vazami, tudi s sporno vazo, in imel dolgoletne izkušnje z delom v cvetličarstvu. Ker je prenos vaze običajno, vsakodnevno opravilo ne le cvetličarja, pač pa tudi običajno opravilo iz vsakodnevnega življenja, prenosa takšne steklene vaze po zaključku sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za nevarno dejavnost, same stekle vaze pa ne za nevarno stvar.

Iz tožnikovih pritožbenih navedb izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje pri presoji objektivne odškodninske odgovornosti druge toženke napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče opozarja, da predstavlja objektivna odškodninska odgovornost po pravilih OZ izjemo od pravila, to je krivdne odškodninske odgovornosti, in jo je zato potrebno razlagati ozko. Nevarna stvar je stvar, iz katere ob redni uporabi in običajni pazljivosti izhaja večja nevarnost za okolico. Nevarna dejavnost pa je dejavnost, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega, to pa je takrat, kadar dejavnost po svoji naravi pomeni povečano nevarnost nastanka (nezanemarljive, znatne) škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo, in oseb, ki z njo prihajajo v stik.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da steklena štirioglata vaza višine 45 cm, širine 11 cm (spodaj) in 13 cm (zgoraj), teže 0,8 kg z debelino stekla od 0,7 do 1 cm na zgornjem in spodnjem delu ter nekoliko manjšo debelino na sredini ni nevarna stvar, njeno prenašanje pa ni nevarna dejavnost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je steklena vaza s takšnimi tehničnimi lastnostmi, kot jih je opisalo sodišče prve stopnje, relativno krhka in je zato potrebna previdnost pri rokovanju z njo, vendar pa previdnost in skrbnost v načelu ne dosegata mere, ki bi kazala na nevarno stvar oz. dejavnost in posledično na objektivno odškodninsko odgovornost njenega imetnika oz. osebe, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja. Ob običajni skrbnosti, upoštevaje karakteristike vaze, je praviloma mogoče preprečiti škodne dogodke, potencialna nevarnost, ki izvira iz dejstva, da gre za predmet iz (tanjšega) stekla pa je znana vsakemu običajnemu človeku in predstavlja del rizika, ki ga mora vsak prevzeti nase. V zvezi z zatrjevano objektivno odškodninsko odgovornostjo druge toženke tožnik v pritožbi izrecno opozarja na tehnične lastnosti vaze, predvsem na debelino stekla v njenem osrednjem („vratnem“) delu, in pri tem očita sodišču prve stopnje, da debelina stekla v srednjem delu ni le „nekoliko manjša“, kot izhaja iz sodbe, pač pa je debelina v tem delu le 3 mm. Pritožbeno sodišče po pregledu spisa sodišča prve stopnje ugotavlja, da je tožnik v tožbi (sicer drugače kot v pritožbi) navedel, da naj bi bila debelina stekla v osrednjem delu 0,3 mm (list. št. 2), enako izhaja tudi iz ročno dopisanih mer konkretne vaze na fotografiji (priloga A8). Kolikor bi znašala debelina stekla v osrednjem delu vaze le 0,3 mm, bi to dejstvo lahko pomembno vplivalo na ugotovitev, ali je prenašanje sporne vaze v konkretnem primeru pomenilo nevarno dejavnost, tudi upoštevajo njeno višino oziroma težo. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožniku in ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni izrecno opredelilo do debeline stekla v osrednjem delu vaze, pač pa je debelino stekla navedlo le opisno. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu dejansko stanje, ki je relevantno za končno odločitev v predmetni zadevi, nepopolno ugotovilo, bi bilo potrebno dokazni postopek glede navedenega ustrezno dopolniti.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi krivdna odškodninska odgovornost druge toženke ni podana. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedbe tožnika, druge toženke in priče A.A.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga toženka navodil glede ravnanja s steklenimi vazami ni bila dolžna dati, da bi tožnik moral vedeti, kako se s tovrstnimi vazami ravna, da je neutemeljen očitek tožnika, da druga toženka ni poskrbela, da bi bila vaza varna in da uporaba zaščitnih rokavic ni predpisana. Glede na izvedeni dokazni postopek na prvi stopnji pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi lahko sodišče prve stopnje pravilen zaključek glede krivdne odškodninske odgovornosti druge toženke napravilo šele po izvedbi dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu (ki sta ga kot dokaz predlagala tako tožnik kot druga toženka). Sodišče prve stopnje namreč ne razpolaga z ustreznim znanjem, potrebnim za ugotovitev, kakšne so dolžnosti delodajalca v zvezi z delom delavcem na konkretnem delovnem mestu. Zaključki, kot jih je napravilo sodišče prve stopnje glede krivdne odškodninske odgovornosti, po oceni pritožbenega sodišča niso mogoči (zgolj) na podlagi izpovedbe delodajalca, delavcev in upoštevaje splošna izkustvena pravila. To velja še posebej ob dejstvu, da izpovedbi druge toženke in priče A.A. ter izpovedba tožnika glede uporabe zaščitnih sredstev niso bile identične. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu dejansko stanje, ki je relevantno za končno odločitev v predmetni zadevi, zmotno ugotovilo, bi bilo potrebno dokazni postopek ustrezno dopolniti v smislu zgoraj navedenega. Materialnopravno podlago za presojanje ravnanja druge toženke in s tem njene krivdne odškodninske odgovornosti predstavlja Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l., št. 56/1999 in nadalj.), ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD). Delodajalec je na podlagi drugega odstavka 5. člena ZVZD dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. Citirane pravne podlage sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo, zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša tako na presojo objektivne kot tudi krivdne odškodninske odgovornosti druge toženke. Glede na naravo ugotovljenih kršitev in dejstva, da bi bilo potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja (ponovno) izvesti več dokazov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, zaradi česar je odločilo skladno z 355. členom ZPP, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno odločati o tem, ali obstaja objektivna in krivdna odgovornost druge toženke za škodo, ki jo je utrpel tožnik. V zvezi z objektivno odškodninsko odgovornostjo bi bilo potrebno (ponovno) zaslišati stranke in nekatere priče, po potrebi pa izvesti tudi dokaz s postavitvijo izvedenca ustrezne (najverjetneje steklarske) stroke, ki se bo lahko opredelil do vprašanja o debelini stekla in glede na to tudi o krhkosti takšne vaze ter verjetnosti njenega razbitja. Sodišče prve stopnje bo na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka moralo ugotoviti natančne dimenzije sporne steklene vaze, predvsem debelino stekla, ter presoditi, ali je bilo mogoče z dovolj veliko skrbnostjo (torej ob upoštevanju dejstva, da gre za relativno veliko stekleno vazo) preprečiti nastanek škodnih posledic, ki nastanejo pri prenašanju vaze z lastnostmi, kot jih bo ugotovilo, in ali bi tožnik lahko nastanek škodnega dogodka glede na njegove dolgoletne izkušnje v cvetličarstvu predvidel. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je objektivna odškodninska odgovornost podana, bo namreč moralo ugotoviti, ali so podani razlogi za (delno) oprostitev takšne odgovornosti po 153. členu OZ. V zvezi s krivdno odškodninsko odgovornostjo pa bo moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca za varstvo pri delu ter skladno z načelom proste presoje vseh dokazov odločiti o zadevi, pri tem pa upoštevati ustrezno pravno podlago (na katero opozarja tudi tožnik v pritožbi). Kolikor bo ugotovilo, da je podana objektivna ali krivdna odgovornost druge toženke, se bo moralo opredeliti tudi do obstoja vseh ostalih elementov za odškodninsko odgovornost druge toženke. Če bo ugotovilo, da so podani vsi pogoji splošnega odškodninskega delikta (ravnanje povzročitelja mora biti nedopustno, škoda mora nastati, podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, obstajati mora odgovornost na strani povzročitelja škode), bo moralo ugotoviti, do kolikšne odškodnine za škodo zaradi posledic nesreče pri delu je tožnik upravičen, nato pa odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

Pri svoji odločitvi pa pritožbeno sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu v pritožbi, da naj se, v primeru ponovljenega sojenja, glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom. Tožnik v pritožbi očita sodniku posamezniku, ki je v predmetni zadevi sodil, pristranskost. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik o prvem naroku glavne obravnave (list. št. 71) in druge zapisnike narokov ter po proučitvi celotnega spisa zaključuje, da ni nikakršnega razloga za uporabo določbe 356. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.