Jedro

Spremenjen delovni proces (raznašanje s kolesom), ki napram določenemu delovnemu procesu (raznašanje peš) vsebuje drugačna tveganja za poškodbe in zdravstvene okvare, od delodajalca terja drugačne varnostne ukrepe za zagotavljanje varnosti pri delu. Tudi v takem primeru je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi padca s kolesom dne 2. 4. 2001 pri opravljanju dela poštarja. Tožbo utemeljuje z objektivno in krivdno odgovornostjo delodajalke P. d.o.o., ki je imela v času nastanka škode svojo civilno odgovornost zavarovano pri toženki.

2. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zavarovanka toženke ni ne objektivno ne krivdno odgovorna, zato je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4,750.272,00 SIT s pripadki.

3. Sodišče druge stopnje je v prvem sojenju pritožbi tožnika ugodilo in izdalo vmesno sodbo, ki jo je oprlo na objektivno odškodninsko odgovornost, saj je ocenilo, da vožnja s kolesom s čez ramo poveznjeno 30 kg težko poštarsko torbo, po slabi makadamski poti navzdol in v ovinek, predstavlja nevarno dejavnost. Zoper to odločitev je toženka vložila revizijo, o kateri je Vrhovno sodišče že odločilo in zavzelo stališče, da vožnja s kolesom v danih objektivnih in subjektivnih okoliščinah ne ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti v smislu 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Reviziji je ugodilo in izpodbijano odločbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje z napotkom, da se opredeli do tožnikovih pritožbenih navedb v zvezi s krivdno odškodninsko odgovornostjo (odločba VS RS II Ips 687/2006).

4. Sodišče druge stopnje je v novem pritožbenem sojenju tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (tj. glede nepremoženjske škode) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni, tako da ugotovi odgovornost toženke in ji naloži plačilo odškodnine. Navaja, da je zaključek o neobstoju objektivne odškodninske odgovornosti materialnopravno napačen, saj pritožbeno sodišče ni ocenilo in upoštevalo vseh subjektivnih kriterijev, zlasti izpovedb prič J. G. in S., da je cestišče slabo, z globokimi vdolbinami, ter možnost poškodbe velika tako pri hoji kot vožnji. S tem sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v posledici česar je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Kljub povečani skrbnosti se od tožnika ne more zahtevati, da bi vožnjo moral nadzorovati in obvladati ter padec preprečiti. Zato je napačen zaključek, da vožnja s kolesom po cesti, kjer jarki zaradi listja vozniku niso vidni, s 30 kg torbo čez rame, ne predstavlja vožnje s povečano nevarnostjo. Napačen je tudi zaključek pritožbenega sodišča, da ni podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca. Delodajalec je tisti, ki mora ukreniti vse potrebno, da lahko tožnik opravlja svoje delo varno, tako da mu pri delu ne preti nevarnost nezgode in poškodbe. V obravnavani zadevi delodajalec ni poskrbel za potrebne ukrepe varstva pri delu. Že iz izvedenega dokaznega postopka izhaja cela vrsta opustitev, zaradi katerih je prišlo do škodnega dogodka. Delodajalčeva dolžnost je, da skrbno pregleda pot, po kateri mora tožnik raznašati pošto, vendar tega ni storil. V nasprotnem primeru bi ugotovil, da stanje ceste onemogoča raznos pošte na način, da bi se tožnik nezgodi lahko izognil. Možnost padca bi torej moral predvideti in za varno opravljanje dela poduzeti ukrepe, a ni storil ničesar. Z lastnikom ceste bi se moral dogovoriti za renoviranje cestnega odseka ali pa dogovoriti z uporabniki poštnih storitev, da si pri pošti odprejo poštni predal. Revident nadalje poudarja, da je delavec sicer dolžan izpolnjevati delovne naloge, ki mu jih določi delodajalec, vendar se pri tem ni dolžan izpostavljati večjim nevarnostim od običajnih, za kar mora poskrbeti njegov delodajalec. Če sodišče šteje, da je bil tožnik dolžan svoje delo opravljati po vsakršni cesti, bi moralo dokaze o načinu raznašanja pošte presojati drugače. Zaključek sodišč, da je delodajalec lahko dopuščal raznos s kolesom in s 30 kg torbo čez ramena, je napačen. Delodajalec je namreč za ta rajon predpisal raznos peš, zato bi moral poskrbeti, da delavci pošto raznašajo na ta način ter se s tem izognejo vožnji po nevarnem delu cestišča, raznos s kolesom pa bi moral prepovedati. Dopuščanje takega načina raznosa pošte in opuščanje dolžnega nadzora nad uporabo ustreznih delovnih sredstev je vzrok za tožnikov padec in nastalo škodo. Poleg tega delodajalec tožniku ni dal na razpolago ustreznega delovnega sredstva, to je vozička, s katerim bi tožnik pošto lahko raznosil peš, je pa dva vozička kupil šele po obravnavanem škodnem dogodku. Navedeno izhaja iz izpovedbe priče Ž., ki je sodišče ni ustrezno dokazno ocenilo. Nižji sodišči tudi nista ustrezno dokazno ocenjevali skladnih izpovedb prič, da se ob ponedeljkih v osem urnem delavniku ni dalo raznositi celotne količine pošte peš, saj je bila na razpolago le poštna torba, v kateri se lahko naenkrat nese največ 30 kg pošte, raznositi pa je bilo treba šest poštnih torb, kar bi tožnik lahko opravil le, če bi poleg torbe imel še voziček. Tožnik se je zato bil primoran znajti in uporabljati neustrezno delovno sredstvo (lastno kolo). Napačna je tudi presoja, da moped v danih okoliščinah ne predstavlja varnejšega prevoznega sredstva od kolesa. Toženka je že v odgovoru na tožbo in na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjevala, da je tožnik napačen način raznašanja pošte izbral samovoljno, toženka pa mu je za raznašanje pošte zagotovila uporabo službenega mopeda. Ker to dejstvo med strankama ni sporno, tožniku ni treba dokazovati, da mu je bil delodajalec dolžan zagotoviti moped in da je ta za raznos pošte varnejši kot kolo. Nižji sodišči, ki sta dokazno breme naložili tožniku, sta zato storili bistveno kršitev postopka, saj sta odločali izven trditev in ugovorov pravdnih strank. Priče so še izpovedale, da so bile na mopedih nameščene dodatne torbe za pošto, zato torbe ni bilo treba nositi čez ramo in ta poštarja ni mogla ovirati pri vožnji, poštar pa je imel na mopedu boljše ravnotesžje in lažje premagoval ovire na cesti.

6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

O objektivni odškodninski odgovornosti

8. Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 687/2006, s katero je odločilo o reviziji toženke, zavzelo stališče, da raznašanje pošte s kolesom v ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščinah ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, svoje stališče pa obširno obrazložilo. Zato na revizijska izvajanja, ki se tičejo objektivne odškodninske odgovornosti (stran dve in tri revizije), ne bo odgovarjalo, zlasti ker je bil v novem pritožbenem sojenju predmet presoje le tisti del tožnikove pritožbe, ki se nanaša na krivdno odškodninsko odgovornost. O krivdni odškodninski odgovornosti

9. Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb. Tožnik se je poškodoval pri raznašanju pošte, ko se je z lastnim kolesom in s čez rame poveznjeno poštarsko torbo, težko okrog 30 kg, peljal po slabi makadamski cesti po klancu navzdol, v ovinku zapeljal v jarek in padel. V zvezi z načinom opravljanja dela je ugotovljeno, da je delodajalec (zavarovanka toženke) za vsak okoliš s potovnico posebej določil način raznašanja pošte (peš, s kolesom ali z motorjem). Ta se določi glede na obseg poti, ki jo mora pri raznašanju opraviti poštar. Za rajon, kjer je 2. 4. 2001 delo opravljal tožnik, je bilo s potovnico določeno, da se pošta raznaša peš, vendar pa jo je tožnik raznašal z lastnim kolesom, saj zaradi povečane količine pošte (reklamnega materiala) le-te sicer ne bi mogel raznosti. Delodajalec je za uporabo kolesa vedel in jo dopuščal. 10. Ni se mogoče strinjati z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je tožnik, ki je delo opravljal na drug način, kot je določil delodajalec, kršil pravila o načinu dostavljanja pošte in sam zakrivil okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka. Ravnanje tožnika ni bilo samovoljno, temveč usmerjeno k izpolnjevanju dolžnosti, ki jih je imel do delodajalca, torej v interesu delodajalca, da se vsa pošta raznosi pravočasno do vseh naslovnikov. Vendar pa je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je delodajalec dopuščal, da je tožnik delo opravljal na drug način, v obravnavanem primeru samo po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja, saj se je delo še vedno opravljalo na način, ki je bil pri delodajalcu dopusten in ustaljen (le za konkretni rajon ni bil določen). Tudi okoliščina, da se je delo opravljalo z drugačnimi tveganji in nevarnostmi za nastanek škode, za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Ker je delodajalec, na katerem je dolžnost organizirati, voditi in nadzirati delovni proces ter prevzemati riziko poslovanja, pristal na drugačen način opravljanja dela in drugačen delovni proces, kot ga je sam določil za ta rajon, je s tem prevzel tveganja in nevarnosti, povezana z drugačnim delovnim procesom. Ali povedano drugače: spremenjen delovni proces (raznašanje s kolesom), ki napram določenemu delovnemu procesu (raznašanje peš) vsebuje drugačna tveganja(1) za poškodbe in zdravstvene okvare, od delodajalca terja drugačne varnostne ukrepe za zagotavljanje varnosti pri delu. Tudi v takem primeru je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami; v nadaljevanju ZVZD, in smiselno prvi odstavek 24. člena ZVZD). V procesnem smislu to pomeni, da mora tožnik, ki je odgovoren, da v zadevi priskrbi ustrezno trditveno podlago in dokaze zanjo (7. člen ZPP), navesti kršitev delodajalčevih obveznosti, pri tem pa konkretno in natančno opredeliti dolžnosti delodajalca, ki bi jih ta moral poduzeti za varno delo. Nižji sodišči sta presojo omejili na zatrjevanja tožnika, ki pa so se izkazala za neutemeljena, kar sta sodišči tudi ustrezno in argumentirano obrazložili. Iz dejanskih ugotovitev, sprejetih na podlagi izvedenih dokazov, namreč izhaja, da tožnik ni dokazal: - da je delodajalec tisti, ki je dolžan preveriti stanje ceste in skrbno pregledati pot, po kateri mora tožnik raznositi pošto, ter poskrbeti za njeno vzdrževanje, tako da bi bila pot varna za hojo in vožnjo, - da ni poznal slabega stanja ceste in ni bil opozorjen na nevarnosti na cesti, - da je bila uporaba lastnega kolesa prepovedana oziroma neustrezna. V zvezi s tem je drugostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo, da bi bila situacija v primeru, če bi dal delodajalec tožniku službeno kolo, enaka kot v obravnavanem primeru, ko je tožnik uporabil lastno kolo ob dopuščanju delodajalca. Delo se namreč lahko opravlja ne le z delovnimi sredstvi delodajalca, temveč tudi z lastno delovno opremo, - da bi delodajalec moral (namesto kolesa) zagotoviti voziček, saj se ta uporablja le za razvoz pošte po blokih, priporočenih in knjiženih pošiljk pa se z njim ne sme prevažati, - da bi delodajalec moral (namesto kolesa) zagotoviti moped, saj se ta uporablja pri daljšem obsegu poti, tožnik pa je pošto lahko raznosil že z uporabo kolesa. Prav tako ni izkazano, da je moped varnejše prevozno sredstvo.

12. Ob izostanku protipravnosti ravnanja je odločitev o neobstoju delodajalčeve odškodninske odgovornosti ter zavrnitvi tožbenega zahtevka povsem pravilna. Dodati je še, da Vrhovno sodišče revizijskih izvajanj o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki po mnenju revidenta sploh niso sporna, ni upoštevalo, saj tožnik zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka ni izrecno uveljavljal v pritožbi. Sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člena ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Kot je revizijsko sodišče poudarilo že v odločbi II Ips 687/2006, čez ramo poveznjena 30 kg težka poštarska torba, ki se sicer uporablja za raznos peš, zmanjša voznikovo stabilnost pri vožnji in zmanjša njegovo okretnost pri morebitnem reševanju situacije zaradi padca, zaradi česar je nevarnost padca večja, s tem pa tudi tveganja za nastanek poškodb.