Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba U 984/92-6

ECLI:SI:VSRS:1994:U.984.92.6 Upravni oddelek

davek od dohodkov iz dejavnosti pojem priložnostnega opravljanja storitev
Vrhovno sodišče
3. februar 1994
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Izvajanja organiziranega opravljanja določene vrste storitev velikemu številu udeležencev zaradi pridobivanja dobička ni mogoče šteti za priložnostno opravljanje storitev v smislu 3. alineje 1. odstavka 13. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91), temveč za gospodarsko dejavnost v smislu 2. odstavka 32. člena istega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je vložila tožbo po 1. odstavku 26. člena zakona o upravnih sporih, ker tožena stranka ni odločila o tožničini pritožbi proti odločbi izpostave Republiške uprave za javne prihodke v zakonskem roku in tudi ne v nadaljnjih sedmih dneh od vložitve tožničine zahteve za izdajo odločbe. V tožbi je navedla, da ji je bila s prvostopno odločbo dohodnina za leto 1992 odmerjena nezakonito in bi morala tožena stranka njeni pritožbi ugoditi ter odločbo odpraviti. Tožnica namreč ni opravljala dejavnosti in vpis v register tudi ni bil pogoj za opravljanje njenih storitev. Opravljala je namreč zgolj predavanja in dajala nasvete o uporabi tradicionalne kitajske metode za izboljšanje zdravja in izboljšanje splošnega čovekovega počutja, in za prejemke, ki jih je prejemala kot fizična oseba, ki ni rezident Republike Slovenije, je zavezanka za davek od prejemkov po 1. in 2. alinei 1. odstavka 13. člena zakona o dohodnini. Rok za vložitev davčne napovedi za dohodnino poteče šele 31.3. naslednjega leta in iz tega sledi, da dohodnine ni mogoče odmeriti že v tekočem letu, kot se je to zgodilo v spornem primeru. Proti tožnici tudi ni mogoče uporabiti določbe 79. člena zakona o dohodnini, saj tožnica niti ni opravljala dejavnosti, niti ni v aprilu 1992 v celoti prenehala s predavanji in javnim nastopanjem. Tožnica zato predlaga, naj sodišče odpravi navedeno prvostopno odločbo.

Tožena stranka je v teku sodnega postopka izdala odločbo, s katero je tožničini pritožbi proti odločbi prvostopnega organa ugodila, odločbo odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je prvostopna odločba nezakonita, ker tožnica v času, ko ji je bil vročen poziv za vložitev napovedi za leto 1992 in odmerjena dohodnina, še ni bila rezident Republike Slovenije in v letu 1992 še ni bivala na območju Republike Slovenije najmanj šest mesecev. Nesporno pa je, da je tožnica do 5.3.1992 z izvajanjem tretmaja opravljala dejavnost, za katero je zavezanka za davek od dohodkov iz dejavnosti po 2. odstavku 32. člena zakona o dohodnini. Tožnici bi morala biti davčna osnova ugotovljena skladno s 46. členom zakona o dohodnini, davek od dejavnosti pa odmerjen po stopnjah, določenih v 48. členu zakona o dohodnini. Odločbo organa prve stopnje, s katero je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 1992 in ne davek od dohodkov iz dejavnosti, je morala tožena stranka odpraviti in zadevo vrniti organu prve stopnje v ponovni postopek z opozorilom, glede česa mora postopek dopolniti.

Tožnica je svojo tožbo razširila na odločbo tožene stranke, ker z njo ni bila zadovoljna, in predlagala, naj sodišče postopek nadaljuje. V razširitvi tožbe je še navedla, da tožnica svoje dejavnosti na področju Republike Slovenije ni prenehala opravljati, temveč je bila svoje delo prisiljena začasno prekiniti zaradi očitka, da je njeno delovanje protizakonito, in bo s svojo dejavnostjo nadaljevala takoj potem, ko bo dvom o tem vprašanju odpravljen, morda še v letu 1992. V roku, kot je predviden v zakonu o dohodnini, bo tudi prijavila svoje dohodke iz opravljanja dejavnosti, ki jih je prejela v letu 1992. Končna odločba o dohodnini bo za zavezanko lahko izdana šele po pravnomočni odločbi o dohodku iz dejavnosti, zato je nepravilna odločitev tožene stranke, da se zadeva vrne v ponovno obravnavanje prvostopnemu organu, saj za odločanje o dohodnini ni nastopil niti rok za vložitev prijave, še manj pa za izdajo odločbe, saj bo moral prvostopni organ odločati o dohodnini v popolnoma novem postopku na podlagi novih prijav. Zato bi morala tožena stranka odločiti v smislu 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku in tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se zadeva po odpravi prvostopne odločbe ne vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Zadevo je vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek z napotilom, da tožečo stranko pozove k vložitvi napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti, ki je podvrsta dohodnine.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je tožnica v letu 1992 nadaljevala z izvajanjem tretmaja ob udeležbi številnih posameznikov, ki jim je paket svojih storitev - 30 obiskov - zaračunavala po 390.- DEM. Dne 13.3.1992 je po svojem pooblaščencu sporočila davčnemu organu prve stopnje, da je s 5.3.1992 prenehala prodajati vstopnice za izvajanje programa in da bo program izvajala še nekaj časa na podlagi že prodanih vstopnic, za katere je davek plačan. Davčni organ prve stopnje je tožnico dne 8.4.1992 z osebnim pozivom pozval, naj na podlagi 79. člena zakona o dohodnini vloži napoved za odmero dohodnine za leto 1992. Tožnica je napoved vložila 24.4.1992 in v njej prijavila kot prejemke, dosežene s priložnostnim opravljanjem storitev, dohodek v znesku 34,168.780,00 SIT. Davčni organ prve stopnje je z odločbo odmeril tožnici na podlagi vložene napovedi dohodnino za leto 1992 v znesku 15,284.662,00 SIT. V tej zadevi ni sporno, da je tožena stranka ravnala prav, ko je navedeno odločbo odpravila, sporen pa je tisti del njene odločbe, ki se nanaša na nadaljnji potek upravnega postopka. Glede tega pa po presoji sodišča tožnica nima prav, ko trdi, da ni opravljala dejavnosti, ki bi morala biti registrirana, in da z opravljanjem dejavnosti 5.3.1992 ni prenehala, ampak jo zgolj prekinila. Nobenega dvoma namreč ni, da je tožnica kitajski tretman izvajala v obliki organiziranega opravljanja storitev velikemu številu (več sto) udeležencev zaradi pridobivanja dobička. Njenega delovanja ni mogoče šteti za priložnostno opravljanje storitev v smislu 3. alineje 1. odstavka 13. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91, dalje: ZDOH), temveč za gospodarsko dejavnost v smislu 2. odstavka 2. člena takrat veljavnega zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/90, 46/90 in 61/90), ki bi morala biti v smislu 149. člena istega zakona vpisana v sodni register. Tožena stranka ima v izpodbijani odločbi glede na navedeno obvestilo tožničinega pooblaščenca, da je tožnica s 5.3.1992 prenehala prodajati vstopnice za tretman, prav, ko šteje, da je tožnica s tem dnem prenehala opravljati dejavnost v smislu 79. člena ZDOH in ko je organu prve stopnje naložila, naj tožnico v skladu s to določbo pozove k vložitvi napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za čas opravljanja dejavnosti v letu 1992. Dejansko stanje za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti je bilo v postopku nepopolno ugotovljeno, zato tožena stranka ni imela podlage za odločanje po 243. členu zakona o splošnem upravnem postopku, kot v tožbi zatrjuje tožnica, in tožnica s tožbo ni mogla uspeti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon, zakon o splošnem upravnem postopku ter zakon o podjetjih je sodišče v skladu s 4. odstavkom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia