Jedro

Ob takih trditvah pravdnih strank je bilo treba v postopku na prvi stopnji z materialnopravnega vidika opraviti presojo, ali je pogodbeno določilo o dogovorjeni kupnini še mogoče uporabiti tako, kot se glasi in kot je to predvsem predvideno z določbo prvega odstavka 99. člena v času sklenitve pogodbe še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ali pa je tožnica s svojimi trditvami vzbudila tolikšen dvom v to pogodbeno določilo, da je postalo sporno in ga je zato bilo treba "razlagati" tudi z ugotavljanjem morebitne drugačne vsebine pogodbene volje strank od izjavljene (drugi odstavek 99. člena ZOR) in s tem odstopiti od pravila o uporabi pogodbenih določil (tako, kot se glasijo) iz prvega odstavka 99. člena istega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka N. A. M. je dolžna plačati toženi stranki G. B. 87.750,00 SIT njegovih stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2004 dalje do plačila, v 15 dneh pod grožnjo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tudi tokrat v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica terjala od toženca plačilo 17.200 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalnem tečaju LB d.d., Ljubljana, na dan plačila s pripadajočimi zamudnimi obrestmi po stopnji, kot se priznava za hranilne vloge v nemških markah na vpogled v LB d.d., Ljubljana za čas od 1.3.1993 dalje do plačila, tožnici pa glede na tak izid postopka naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 438.988 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je toženec vse svoje obveznosti iz pogodbenega razmerja s tožnico, na katerega se je slednja sklicevala kot podlago svojemu zahtevku, izpolnil. Tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero jo izpodbija iz revizijskih razlogov po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in po 3. točki prvega odstavka 370. člena istega zakona. Navaja, da je toženec nesporno in tudi po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje plačal tožnici več kot znaša v pogodbi o prodaji strojne opreme čistilnice navedena kupnina (15.000 DEM), pri čemer se sklicuje tožnica na potrdilo (priloga A3) o prejemu prvega dela kupnine kot are v znesku 9.900 DEM in na istem potrdilu zapisan dogovor o plačilu drugega dela kupnine v znesku 10.000 DEM, kar je toženec oboje (skupno torej okrog 20.000 DEM) plačal; vendar je to vse, kar je plačal, čeprav je v istem potrdilu še zapisano, da bo toženec "ostalo" plačal po dogovoru, vendar je to dejstvo sodišče povsem zanemarilo. Po mnenju tožnice je treba že v tem delu ugotoviti, da se izvedeni dokazi in ugotovljena dejstva ne ujemajo z listinsko dokumentacijo in so torej v nasprotju z njo. V nadaljevanju revizijskih navedb tožnica ocenjuje toženčeve trditve oziroma pojasnila v postopku, po katerih naj bi se preplačilo v pogodbi dogovorjenega in zapisanega zneska kupnine (za 5.000 DEM) nanašalo na plačilo dvomesečne najemnine in na čistila, ki jih je prevzel od tožnice. Takšne toženčeve navedbe so po mnenju tožnice v nasprotju z izvedenimi dokazi, zaradi česar obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi sodbe, saj sta sodišči obeh stopenj v celoti sledili izpovedbi toženca, ki pa je izvedeni dokazi dejansko ne potrjujejo - čeprav "sodišče v obrazložitvi sodbe navaja drugače". Po mnenju tožnice je nelogično, da bi toženec ob prevzemu strojev plačal še približno petino njihove vrednosti samo za čistila, kar velja še posebej spričo njegovih lastnih trditev, da v čistilnici ni bilo prometa, pri čemer tožencu ob podpisu potrdila tudi sicer še ni mogel biti znan obseg čistil, ki bodo ostala na zalogi neporabljena, niti da bo tožnica vnaprej plačala najemnino še za tri mesece. Po mnenju tožnice je torej toženčeva izpovedba v nasprotju sama s seboj in v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, čeprav sicer na prvi pogled morda res verjetnejša; tožnica je prepričana, da vsi dokazi v spisu govorijo v prid temu, da je bila dogovorjena kupnina višja kot 15.000 DEM. Kot morda najbolj očitno "protispisnost oz. nasprotovanje med razlogi, odločilnimi dejstvi v sodbi in dokazi v spisu" pa vidi tožnica v tem, da je iste stroje, ki jih je prodala tožencu, kupila za 30.000 DEM in dolgovano kupnino plačala prodajalki šele po prejemu dela kupnine od toženca, ko je že vedela za cenitev teh strojev, ki jo je predložil toženec in ko bi še lahko nasproti svoji prodajalki uveljavljala ugovor čezmernega prikrajšanja, vendar tega iz razumljivih razlogov ni storila. Sklepanje, da bi tožnica stroje, ki jih je kupila za 30.000 DEM, leto dni pozneje prodala tožencu po polovični ceni (za 15.000 DEM), ocenjuje kot nasprotujoče si in naravnost nelogično. Tožnica revizijske navedbe končno še povzame v očitku, da so razlogi izpodbijane sodbe in s tem tudi razlogi sodbe sodišča prve stopnje nejasni in sami s seboj v nasprotju ter da obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe in med vsebino listin (zlasti potrdila v prilogi spisa pod A3) oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri čemer po tožničinem mnenju zagotovo ne gre zgolj za prosto dokazno oceno sodišča, temveč za nepravilno tolmačenje izvedenih dokazov in posledično protispisnost, ki je privedla do materialnopravno zmotne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Tožnica predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve njenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 367. člena ZPP in v mejah z določbo 370. člena ZPP le izrecno predvidenih revizijskih razlogov - nujno upoštevaje pri tem še nadaljnjo omejitev iz 371. člena istega zakona. Slednje navedena zakonska določba izključuje sleherni formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti. Tega opravi revizijsko sodišče le v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Zato se je revizijsko sodišče ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka le v mejah razlogov, navedenih s tem v zvezi v reviziji. Tožnica ga utemeljuje s trditvijo o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ji je treba že na tem mestu odgovoriti, da njena utemeljitev v oporo temu očitku po eni strani ne bi pomenila zatrjevane procesne kršitve niti v primeru resničnega obstoja takšnih nasprotij, kot jih vidi tožnica (kar velja za njene navedbe, da se izvedeni dokazi in ugotovljena dejstva ne ujemajo z listinsko dokumentacijo in so torej v nasprotju z njo, da so toženčeve navedbe v nasprotju z izvedenimi dokazi ter da je toženčeva izpovedba v nasprotju sama s seboj in v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu), po drugi strani pa da njena utemeljitev v oporo temu očitku vsebinsko predstavlja le izpodbijanje dokazne ocene in s tem v sodbah sodišč prve in druge stopnje ugotovljenega dejanskega stanja v nasprotju s prepovedjo iz določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (kar velja na primer za tožničine revizijske navedbe, da vsi dokazi v spisu govorijo v prid temu, da je bila dogovorjena kupnina višja kot 15.000 DEM, dalje da izvedeni dokazi ne potrjujejo toženčeve izpovedbe, ki sta ji sodišči sledili, da gre za nepravilno tolmačenje izvedenih dokazov in podobno). Sicer pa tožnica tudi ne more uspešno uveljaviti očitane procesne kršitve kot revizijskega razloga zgolj s prepisom (in to netočnim) besedila določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in z njegovo nekonkretizirano naprtitvijo kot očitka sodiščema prve in druge stopnje.

Ker je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po pravkar navedeni zakonski določbi podana med drugim tudi tedaj, kadar v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, oziroma ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, je treba v nadaljevanju predvsem izluščiti tista dejstva, ki sploh so odločilna za pravilno materialnopravno presojo. To je pomembno ne le zaradi odgovora na tožničin revizijski očitek formalnopravne narave, temveč tudi zaradi preizkusa v smeri pravilne uporabe materialnega prava, ki je tožnica glede na vsebino njenih revizijskih navedb sicer obrazloženo sploh ne graja, vendar mora revizijsko sodišče nanjo paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

Tožnica je v tožbi navajala, da je tožencu prodala opremo čistilnice - v kupoprodajni pogodbi z dne 16.12.1992 navedene stroje in da je bila po tej pogodbi dogovorjena kupnina 15.000 DEM v tolarski protivrednosti, vendar pa da sta pogodbeni (sedaj pravdni) stranki v pogodbo zapisali takšno ceno na zahtevo toženca, čeprav sta se dogovorili, da znaša kupnina 35.000 DEM v tolarski protivrednosti. Ker je toženec plačal tožnici 20.000 DEM, ji dolguje še 15.000 DEM iz naslova neplačane kupnine in 2.200 DEM iz naslova dvomesečne najemnine, ki jo je plačala tožnica in kar ji je toženec obljubil vrniti. Po navedbah tožnice ji tako toženec dolguje skupno 17.200 DEM v tolarski protivrednosti s pripadki. Toženec pa je zanikal dogovor o kupnini v drugačnem znesku od zapisanega v pogodbi in pojasnil, da je v tožnici plačanem znesku 20.000 DEM zajeto poleg dogovorjene kupnine 15.000 DEM še tedaj tožnici dolgovano plačilo dvomesečne najemnine, ki jo je ona poravnala lastnici ter plačilo ob prevzemu preostale zaloge čistil. Ob takih trditvah pravdnih strank je bilo treba v postopku na prvi stopnji z materialnopravnega vidika opraviti presojo ali je pogodbeno določilo o dogovorjeni kupnini še mogoče uporabiti tako, kot se glasi in kot je to predvsem predvideno z določbo prvega odstavka 99. člena v času sklenitve pogodbe še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ali pa je tožnica s svojimi trditvami vzbudila tolikšen dvom v to pogodbeno določilo, da je postalo sporno in ga je zato bilo treba "razlagati" tudi z ugotavljanjem morebitne drugačne vsebine pogodbene volje strank od izjavljene (drugi odstavek 99. člena ZOR) in s tem odstopiti od pravila o uporabi pogodbenih določil (tako, kot se glasijo) iz prvega odstavka 99. člena istega zakona. Po izvedenem dokaznem postopku sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je v pogodbi z dne 16.12.1992 zapisan dogovor o kupnini v znesku tolarske protivrednosti 15.000 DEM odraz prave volje pogodbenih strank. Sodišči namreč nista sledili tožničini trditvi o zapisu manjšega zneska kupnine v pogodbo na toženčevo zahtevo, saj je (ne glede na tudi siceršnjo skladnost v pogodbi navedene kupnine s strokovno cenitvijo vrednosti strojev, za katero je poskrbel toženec) ugotovilo toženčev kvečjemu obratni (fiskalni in kreditni) interes, tožnica pa da te svoje trditve ni dokazala niti z lastno izpovedbo o tem, da "ne ve" zakaj je prišlo do takšnega zapisa. Kolikor je tožnica utemeljevala zatrjevan dogovor o višji kupnini s toženčevim plačilom zneska 20.000 DEM, ki presega v pogodbi navedeni znesek kupnine 15.000 DEM, pa sta se sodišči prve in druge stopnje oprli na dejansko ugotovitev o obstoju dodatnega ustnega dogovora strank, ki jo tožnica sedaj v reviziji predvsem nedovoljeno izpodbija (sicer pa tudi nerazumljivo, saj je ta ugotovitev po razlogih prvostopne sodbe povsem skladna z njeno lastno izpovedbo o tem, da je prodala tožencu tudi čistila, da je v poslovnem prostoru zamenjala klop, namestila zavese, prebarvala "pult" in plačala najemnino za januar in februar 1993) in so zato brez slehernega pomena tožničina obširna revizijska izvajanja o toženčevem neverjetnem in zato nesprejemljivem domnevnem preplačilu vrednosti čistil. V zvezi z revizijskim sklicevanjem na listino v prilogi A3, iz katere po tožničinih navedbah izhaja, da se je toženec poleg zneska 20.000 DEM zavezal plačati "ostalo" po dogovoru in kar naj bi "sodišče povsem zanemarilo" (morebitni revizijski očitek procesnopravne narave), pa je treba tožnici odgovoriti, da o tem obstajajo izčrpni razlogi v sodbah sodišča prve stopnje (na 5. strani) in druge stopnje (na 3. strani), po katerih predstavlja "ostalo" predvideni dogovor o morebitnem dodatnem plačilu kakšnega deleža na račun vpeljanosti lokala v promet in da do takšnega dogovora nikoli ni prišlo. Tožničino revizijsko sklicevanje na ceno 30.000 DEM, po kateri naj bi ona domnevno kupila iste stroje (po pogodbi z datumom sklenitve, ki je poznejši v primerjavi z datumom sklenitve pogodbe s tožencem in ob predložitvi potrdila o tožničinem delnem plačilu kupnine za znesek le 10.0 00 DEM) in s tem v zvezi po tožnici zatrjevane procesne kršitve kot uveljavljan revizijski razlog, pa so brez slehernega pomena že iz razloga, ker ta pogodba ni bila predmet obravnavanja v tem postopku (izrecno o tem tako v tretjem odstavku na 7. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

Ker se po obrazloženem izkaže, da revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga je poskušala uveljaviti tožnica, ni podan, in ker velja enako tudi glede uveljavljanega in po uradni dolžnosti upoštevnega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Ker tožnica z revizijo ni uspela, je dolžna tožencu povrniti njegove stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo (154. člen ZPP), ki so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo v obsegu po posamičnih postavkah, kot je to razvidno iz odgovora na revizijo predloženega stroškovnika na list. št. 154. spisa.