Jedro

Bivši imetnik pravice uporabe stanovanja v zasebni lasti je lastniku po uveljavitvi SZ dolžan plačevati profitno najemnino (150/2 čl. SZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka in druga tožena stranka trpita vsaka svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki O. naložilo, da mora tožeči stranki zagotoviti pravico do vselitve in proste razpolage z njej lastnim dvosobnim stanovanjem v L.in da mora v 30 dneh imetnici pravice uporabe - drugi toženki M. K. in njeni družini preskrbeti drugo primerno stanovanje. Drugi toženki pa je naložilo, da mora v 30 dneh potem, ko ji bo preskrbljeno drugo primerno stanovanje, izprazniti prej navedeno stanovanje ter ga izročiti tožeči stranki, za čas od 1.10.1993 dalje do izpraznitve stanovanja pa tožeči stranki plačevati mesečno najemnino v višini tolarske protivrednosti zneska 450 DEM. Odločilo je tudi, da je dolžna prva tožena stranka O. drugotoženi stranki M. K. kriti razliko med najemnino v mesečnem znesku tolarske protivrednosti 450 DEM in neprofitno najemnino. Sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo pritožbama toženih strank in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je drugi toženi stranki M. K. naložilo, da mora za čas od 1.10.1993 do vključno 30.4.1994 tožeči stranki plačevati najemnino v višini tolarske protivrednosti zneska 450 DEM mesečno, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, po katerem bi druga tožena stranka bila dolžna takšno najemnino plačevati tudi od 1.5.1994 dalje do izpraznitve stanovanja in po katerem bi razliko med mesečno najemnino v tolarski protivrednosti zneska 450 DEM in neprofitno najemnino bila dolžna kriti drugotoženi stranki prva tožena stranka. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti takšni odločitvi, kolikor se nanaša na plačevanje profitne najemnine za čas od 1.10.1993 do 30.4.1994, je tožena stranka M. K. z vsebinsko navedbo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo in predlagala, naj se izpodbijana sodba tako spremeni, da bo toženi zahtevek na plačilo profitne najemnine zavrnjen, podrejeno pa, naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa naj se mu vrne v novo odločanje. Ne strinja se s pravnim razlogovanjem sodišča druge stopnje, po katerem je dolžna plačevati profitno najemnino za čas do uveljavitve zakona o spremembah in dopolnitvah stanovanjskega zakona, torej do vključno 30.4.1994, ker je po njenem mnenju že stanovanjski zakon iz leta 1991 določal plačevanje neprofitne najemnine tudi za stanovalce v stanovanjih, ki so v zasebni lasti. Takšna najemnina, določena v znesku 450 DEM mesečno, pa tudi ne ustreza kriterijem za profitno najemnino. Stanovanje ni komfortno, nima centralnega ogrevanja in kopalnice in torej dosojena najemnina ne predstavlja ekvivalenta uporabnosti stanovanja.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ni dvoma, da je stanovanjski zakon (SZ - Ur. list RS, 18/91), ki je stopil v veljavo 19.10.1991, v prehodnih določbah (150. člen) določil, da se sicer najemnina za stanovanja, na katerih je bila do uveljavitve zakona dodeljena stanovanjska pravica, oblikuje skladno z metodologijo, predpisano za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, vendar pa je hkrati predpisal, da ta omejitev na neprofitno najemnino ne velja za stanovanja v zasebni lasti. Dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah, so omogočile prav to sklepanje: tožena M. K. je bila do uveljavitve stanovanjskega zakona imetnica pravice uporabe na spornem stanovanju, ki je bilo v tožničini lasti. Omejitev na neprofitno najemnino v razmerju med tožnico kot lastnico stanovanja in drugo toženko kot bivšo imetnico pravice uporabe torej ne velja. Tožnica (od vložitve tožbe - 1.10.1993) upravičeno od druge toženke zahteva plačevanje profitne najemnine. Sodišče druge stopnje je s spremembo sodbe sodišča prve stopnje takšno najemnino vezalo do uveljavitve novelirane določbe 150. člena SZ, konkretneje do vključno 30.4.1994, in se je torej glede na subjekt in obseg revizijskega izpodbijanja mogoče omejiti le na problem določitve višine najemnine za navedeno obdobje. Zakaj naj bi kljub jasni določbi 150. člena SZ iz oktobra 1991 bilo za sporno obdobje mogoče drugo toženko obremeniti le z neprofitno najemnino, revizija s stališča pravne razlage ničesar ne pove. Kolikor pa višino najemnine (tolarska protivrednost zneska 450 DEM) graja s stališča njene neekvivalentnosti (nekomfortno, nestandardno stanovanje brez centralnega ogrevanja in kopalnice) pa gre za navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, kar glede na izrecno določbo 387. člena ZPP ni dopustno. Druga toženka namreč vse doslej tega problema v navedenem obsegu ni posebej izpostavljala.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti napak, ki jih zatrjuje revizija, niti tistih nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Druga tožena stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.