Jedro

Tožnica v konkretni zadevi ni bila izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njenih sodelavcev, če so jo od doma pregnali partizani, slednjega pa ZZVN ne ureja. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 699/2000-11 z dne 9.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.3.2000, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote G. z dne 10.7.1998. Upravna enota G. je z navedeno odločbo zavrnila tožničin zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, ZZVN) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih pomagačev. Žrtev vojnega nasilja po tem zakonu je ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec) poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Navedene materialne določbe določajo pogoj, ki ga mora izpolnjevati oseba, da so ji priznani status in pravice žrtve vojnega nasilja. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih in kar v zadevi tudi ni sporno, so tožnico od doma pregnali partizani, ki se po določbah 2. člena ZZVN ne štejejo za okupatorja, agresorja ali njunega pomagača. Odločitev tožene stranke je zato tudi po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče sicer ne more ugovarjati tožbenim navedbam, da je tožnica, ko so jo od doma pregnali partizani, pretrpela hude stiske, vendar pa sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ter iz tega izhajajočih pravic.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da vztraja pri prepričanju, da je bilo njeno trpljenje in nasilje storjeno nad njo kot otrokom, enako, ne glede na to, katera izmed obeh bojujočih strani ga je storila. Zato prosi pritožbeno sodišče, da njeno vlogo ponovno pregleda in jo reši v njeno korist. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona, oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile, poslale v taborišče, zapor, na prisilno delo ali internacijo ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem in nasilno odvzeta staršem.

Tožnica v konkretni zadevi, po lastnih navedbah, ni bila izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, temveč so jo od doma pregnali partizani, slednjega pa ZZVN ne ureja. Zato, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnica ne izpolnjnuje pogojev iz navedenih določb ZZVN za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN, kot sta to pravilno ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje. Zato njeni pritožbeni ugovori o trpljenju in nasilju po pregonu od doma ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo, v skladu z določbo 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.