Jedro

Sodišče prve stopnje je vsled njihove pavšalnosti ugovore tožene stranke pravilno zavrnilo (kar posledično pomeni, da pravno odločilna dejstva med pravdnima strankama sploh niso bila sporna), iz istega razloga pa tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, VL 68251/2015 z dne 5. 6. 2015 ostane v veljavi: - v 1. odstavku izreka v celoti, - v 3. odstavku izreka pa za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe).

V preostalem delu 3. odstavka izreka, tj. za izvršilne stroške v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2015 dalje do plačila, je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, VL 68251/2015 z dne 5. 6. 2015 razveljavilo ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov je zavrnilo (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka ter pritožbenemu sodišču (glede na kontekst) predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži še plačilo pritožbenih stroškov.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica in sodbo preizkusila v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu. Le-ta namreč ni navedla, v katerem delu sodbo izpodbija (prvi odstavek 350. člena ZPP).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V sporih majhne vrednosti velja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava - pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativnih kršitev določb postopka sta v teh primerih torej izključena.

7. Tožena stranka v obravnavani pritožbi (smiselno) uveljavlja (dopusten) pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljuje ga z zatrjevanjem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza tožene stranke - tj. dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, ki bi lahko izpovedal o načinu poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama, dejanskih naročilih, ki jih je tožena stranka oddala tožnici, ter storitvah, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo stranko, temveč je slepo sledilo zgolj navedbam tožeče stranke, čeprav je za dokazovanje njihove resničnosti predložila le račune, ki so enostranske listine in iz njih lahko izhaja poljubna vsebina.

8. Razlogovanju, ki ga ponuja pritožnica, pa pritožbeno sodišče ne more slediti. Glede na dinamiko spora, obrazloženo v nadaljevanju, namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsled njihove pavšalnosti ugovore tožene stranke pravilno zavrnilo (kar posledično pomeni, da pravno odločilna dejstva med pravdnima strankama sploh niso bila sporna), iz istega razloga pa tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke.

9. Po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi (v katerem so ugovori o tem, da dolžnik ni seznanjen z verodostojnimi listinami, na podlagi katerih je bil vložen predlog za izvršbo, saj mu le-te niso bile posredovane, oziroma da ima v poslovnih knjigah sicer zavedene fakture upnika, a se njihova višina ne ujema z višino po vtoževanih računih), je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe svoj zahtevek za plačilo storitev paketne distribucije utemeljevala z naslednjimi pravno relevantnimi trditvami: - s toženo stranko je sodelovala na podlagi ponudbe z dne 27. 10. 2014 (to je tožeča stranka posredovala toženi stranki, ta pa ji je potrjeno ponudbo vrnila dne 28. 10. 2014; ponudbo in njen sprejem je vlogi tudi priložila), - način poslovanja med njima je potekal tako, da je tožena stranka pri tožeči stranki telefonsko naročila opravo storitve, pri čemer je tožeča stranka predmetno naročilo potrdila in delo tudi opravila (kot dokaz za to je tožnica predložila račune, pot paketov in k računom priložena potrdila o dostavi paketov, iz katerih naj bi izhajalo, kje in kdaj je bil posamezni paket pobran in kam in kdaj je bil dostavljen); - na podlagi opravljenih storitev je tožeča stranka izdala tri račune, ki jih tožena stranka ni poravnala oziroma jih ni poravnala v celoti, čeprav so obveznosti iz njih že zapadle (vtoževane račune št. 1501687, 1503764 in 1504635 v skupni neporavnani vrednosti 449,84 EUR je predložila); - račun št. 1501687 z dne 31. 1. 2015 je bil izdan za znesek 171,80 EUR, vendar ga je toženka plačala le delno (24. 3. 2015 v višini 103,51 EUR), zaradi česar tožeča stranka zahteva še preostalih 68,29 EUR; - tožena stranka nikoli ni zavrnila nobenega od računov, prav tako ni podala nobenega ugovora na opravljene storitve tožeče stranke; - tožena stranka se na pozive k plačilu ni odzvala; - vsi vtoževani računi, ki so podlaga za predlog za izvršbo, so bili toženi stranki posredovani (kar po mnenju tožnice toženka priznava sama, ko navaja, da ima v poslovnih knjigah sicer zavedene fakture upnika, a se njihova višina ne ujema z višino po vtoževanih računih).

10. V zvezi s takšno trditveno podlago in dokazno pobudo tožeče stranke pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da se je na toženo stranko prevalilo (procesno) breme, da se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih tožeče stranke (212. člen ZPP). Da torej prizna ali pa substancirano izpodbije navedbe in dokaze nasprotnika.

11. In tako poslovanja s tožečo stranko tožena stranka ni zanikala. Argumentirano ni zanikala niti načina (tega) poslovanja (zaradi česar je ti dve dejstvi sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznani). Na trditve tožeče stranke, da naj bi bila (posamezna) naročila podana (telefonsko), pa se je odzvala le s pavšalnim ugovorom, da tožena stranka pri tožeči stranki vseh storitev, ki so zajete po predloženih računih, nikoli ni naročila, oziroma da je tožeči stranki plačala storitve, ki so bile dejansko naročene in opravljene, nadalje pa tožnici očitala le, da naročil storitev in njihove oprave z ničemer ni dokazala. Za svoje trditve je predlagala dokaz z zaslišanjem direktorja tožene stranke I. D. (ki bi lahko potrdil, da tožena stranka vseh zaračunanih storitev pri toženki ni naročila, oziroma pojasnil, katere storitve so bile naročene in opravljene ter da so bile te tudi plačane).

12. Sodišče prve stopnje v nasprotju z zatrjevanji pritožnice ni „slepo“ sledilo navedbam tožeče stranke. Sledilo jim je, ker jih tožena stranka ni argumentirano prerekala. V zvezi s svojo trditvijo, da vseh storitev, ki so zajete po priloženih računih, nikoli ni naročila, namreč ni pojasnila, katere je naročila in katerih ni (zaradi česar je neutemeljen tudi ugovor, da tožeča stranka storitev naj ne bi opravila). To pa bi - glede na to, da ni trdila, da ni naročila nobene od tistih storitev, za katere tožeča stranka zahteva plačilo v predmetnem postopku - morala. Svoje ugovore bi upoštevaje izkazano tožbeno naracijo in že predložene pisne dokaze (med katerimi pa niso zgolj računi, kot to zmotno trdi pritožnica) morala toliko specificirati, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko štelo, da so določena naročila (znotraj okvirne podjemne pogodbe) sporna, zaradi česar bi bilo dolžno izvesti (tudi) dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika I. D. Ker tožena stranka ni določno trdila, katerih storitev ni naročila in kakšna je njihova vrednost, pa sodišče prve stopnje resničnosti teh dejstev z zaslišanjem zakonitega zastopnika ni moglo preverjati. Stranka mora namreč najprej navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika, šele nato je sodišče dolžno preverjati njihovo resničnost. Ni pa trditvene podlage mogoče nadomestiti z izvajanjem dokaza z zaslišanjem prič oziroma strank. Očitek kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP po presoji pritožbenega sodišča tako ni utemeljen.

13. Sodišče prve stopnje je tako po stališču pritožbenega sodišča na podlagi vseh (pavšalno prerekanih) navedb tožeče stranke utemeljeno sklepalo, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen (da je torej tožena stranka vtoževane storitve naročila, tožeča stranka pa jih je opravila - kot obrazloženo v 10. točki izpodbijane sodbe). In sicer ne glede na to, ali je tožeča stranka telefonska naročila dokazala ali ne. Če so dejstva, ki jih zatrjuje tožnica, nesporna (ker jih je tožena stranka zgolj pavšalno prerekala) in po materialnem pravu utemeljujejo zahtevek, sodišče namreč zahtevku ugodi, ne da bi izvajalo dokaze. To se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Tožena stranka, ki pritožbeno še vedno vztraja, da tožeča stranka naročil ni dokazala, zato s svojim ugovorom ne more uspeti. Najprej bi namreč naročila morala določno prerekati. Zmotno zato meni, da ji je sodišče prve stopnje naložilo breme nasprotnega dokaza. Naložilo ji je breme substanciranega zanikanja zatrjevanih dejstev nasprotnika. Pri tem je tudi pravilno smiselno štelo, da so bili vtoževani računi toženi stranki posredovani.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi uradoma. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije z njeno vložitvijo povezane stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.