Jedro

Glede na naravo dela in način opravljanja dela, odsotnost z dela ne pomeni vedno le odsotnost z delovnega mesta oziroma iz pisarne v prostorih delodajalca. Kadar prisotnost na delovnem mestu ni nujni pogoj za opravljanje dela, je kot odsotnost z dela mogoče razumeti tudi ravnanje delavca, ki dela ni opravljal po dogovoru z nadrejenimi ali ga sploh ni opravljal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičene odsotnosti z dela. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski zahtevek in zahtevek za izplačilo plače. Ugotovilo je, da tožnika od 14.12.1996 do 3.2.1997 ni bilo na delo, odsotnosti ni opravičil, v naveden času pa nobenemu od nadrejenih ni izročil nobene karikature.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka najprej sama vložila laično revizijo, nato pa po odvetniku še revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v obširni vlogi navaja le svoj pogled na razloge spora in na dejansko stanje, ter oporeka dokazni oceni obeh sodišč. Sodišče naj bi napačno ugotovilo odločilna dejstva oziroma napačno ocenilo izvedene dokaze in nepravilno uporabilo materialno pravo.

Odvetnik tožnika v reviziji navaja, da sodišči nista upoštevali dejstva, da je bila v novembru 1996 ukinjena rubrika karikatur in da po 11.10.1996 ni bila objavljena nobena karikatura več. Tožnik je delovno razmerje sklenil prav za risanje karikatur, zato ukinitev rubrike za odločitev ni bila nepomembna. Tožnik je tudi po 11.10.1996 risal karikature, kar je ugotovila že komisija tožene stranke v odločbi z dne 27.1.1997, ko je razveljavila prvo odločitev direktorja v zvezi z očitano odsotnostjo z dela od 25.11.1996 do 6.12.1996. Revident meni, da se je tožena stranka skušala izogniti postopku ugotavljanja trajnega prenehanja potreb po delu tožnika. Sodišči sta s potrditvijo takega postopka favorizirali toženo stranko s tem, da sta prevalili dokazno breme na tožnika in tožnika nista zaslišali, niti upoštevali dejstev in dokazov, ki so v njegovo korist. Zato imata sodbi obeh sodišč pomankljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti, saj so v sodbah navedeni nejasni razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. S sklicevanjem na določbo 5. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR), sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Neobjavljanje karikatur ni bilo posledica tožnikovega nedela ali njegove odsotnosti z dela, temveč ukinitev rubrike z odločitvijo delodajalca. Z izpodbijano sodbo so bile izigrane varovalne določbe ZDR o pravicah delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Očitki, da sodbi obeh sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstvih, niso utemeljeni. Obe sodbi obravnavata vse izvedene dokaze in vsebujeta tudi jasno dokazno oceno. Ker imata razloge o vseh pravnih in dejanskih vprašanjih, pomembnih za odločitev, ju je mogoče preizkusiti, zato navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Nestrinjanje tožnika s pravno argumentacijo sodišča ne pomeni, da je sodba formalno pomankljiva. Kolikor revizija graja dokazno oceno, s tem uveljavlja revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi navedbe tožnika v njegovi reviziji se nanašajo le na ugotavljeno dejansko stanje in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP-77). Revizijsko sodišče je pri materialnopravni presoji vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da tožnik v času od 14.12.1996 do 3.2.1997 ni opravljal svojega dela tako, kot bi bil to dolžan delati. Odsotnosti z dela ni razlagalo dobesedno kot odsotnosti z delovnega mesta oziroma pisarne v prostorih tožene stranke. Upoštevalo je obveznosti tožnika, kakršne so izhajale iz podpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Po teh je bil tožnik dolžan "pripravljati karikature in ilustracije za notranjo rubriko ter ostale strani po dogovoru z urednico notranjepolitičnega uredništva in šefom deska ter urednikom sobotne priloge". Ni šlo torej več samo za urejanje rubrike aktualna karikatura na 2. strani dnevnika, kot je to določala prvotna pogodba o zaposlitvi. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča ukinitev te rubrike, na delovne obveznosti tožnika ni imela odločilnega vpliva, neutemeljene pa so tudi njegove navedbe, da naj bi njegovo delo postalo nepotrebno. Ob nespremenjeni delovni zadolžitvi "pripravljanja karikatur in ilustracij", se je spremenil način in obseg dela tožnika. Svoje delo je moral opravljati "po dogovoru" z nadrejenimi uredniki. Zato se tudi po presoji revizijskega sodišča tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da je delo še vedno opravljal tako kot prej.

Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja, če je bil neopravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma (3. točka drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). V 5. in 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR pa je določeno, kdaj delavcu, kije bil neupravičeno odsoten, preneha delovno razmerje. Neupravičena odsotnost z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih delavcu lahko preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca (4. člen Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158, Uradni list SFRJ - MP, št. 4/84).

Delavec mora svojo odsotnost z dela opravičiti. Predložiti mora bodisi ustrezno listino (na primer bolniški list) bodisi navesti razlog, ki njegovo odsotnost opravičuje (na primer, da mu je odobren dopust). Na delavcu je torej trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen. Na delodajalcu pa je dokazno breme, da je delavčeva odsotnost neupravičene oziroma neutemeljena (na primer, da mu dopust ni bil odobren ali da so dejstva v bolniškem listu neresnično ugotovljena). Dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, je po 9. členu Konvencije št. 158 na delodajalcu.

Tožena stranka je dokazala, da tožnik svojega dela v spornem času ni opravljal tako, kot bi moral oziroma ga sploh ni opravljal. Delo bi moral opravljati v dogovoru z urednico notranjepolitčnega uredništva, šefom deska in urednikom sobotne priloge. Tožnik tudi v reviziji ne zatrjuje, da bi se s katerimkoli od teh dogovarjal ali vsaj poskušal dogovorjati o svojem delu. Ne oporeka tudi ugotovitvam sodišča, da z urednico T. K. že od 11. 10. 1996 ni sodeloval. Dogovor zahteva najmanj dva in vključuje tudi možnost dogovora o zahtevi delodajalca, da delavec opravi neko točno določeno delo: na primer karikaturo ali ilustracijo o določeni temi, določenem dogodku, ipd. Zato ravnanja tožnika, ko naj bi samostojno delal doma in nosil karikature v redakcijo (ne da bi jih izročal nadrejenim urednikom), ni bilo mogoče šteti za opravljanje dela, čeprav je tožena stranka tak način dela očitno nekaj časa še dopuščala.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ravnanje tožnika šteli kot neupravičeno odsotnost z dela. Tožena stranka ni ugotovila, da bi delo tožnika postalo nepotrebno. Spremenila je le način njegovega dela, ki je vključeval tudi ukinitev karikature kot samostojne vsakodnevne rubrike časopisa. Že podpis aneksa k pogodbi o zaposlitvi kaže na to, da je še vedno obstajala potreba po delu karikaturista in ilustratorja. Spremenile so se le potrebe oziroma zahteve po tem, kako naj se to delo vnaprej opravlja.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45-I/94).