Jedro

Ustavitev pravdnega postopka zaradi motenja posesti in nadaljevanje postopka po pravilih nepravdnega postopka zaradi ureditve meje je izjemen način reševanja medsebojnih razmerij, kadar je zaradi odsotnosti kakršnihkoli znakov za ugotovitev uživalne meje in ob številnih odprtih medsebojnih pravdah zaradi motenja posesti očitno, da je bistvo problema v neurejenosti meje med zemljišči strank in je zato smotrno urediti mejo v nepravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi motenja posesti, po kateri naj bi toženec motil tožnika v njuni posesti par. št. 511, vpisane v seznamu VIII. k.o. s tem, da je dne 7.5.1996 in 8.5.1996 obračal traktor na tej parceli in s tem povozil in uničil posajeno koruzo v dolžini okrog 100 m in v širini okrog 4 m ob meji s svojo lastno parcelo št. 492/1. Kasneje je tožeča stranka razširila tožbeni zahtevek zaradi ponovnega motenja posesti, ki naj bi ga storila tožena stranka dne 20.10.1997, 24.10.1997 in 25.10.1997, ko naj bi motila posest tožnikov na parceli št. 511 s tem, da je toženec vozil traktor s prikolico po podnjem delu parcele št. 511 in brežino med točkami F1, F2, F3 in F4, označenimi na skici z ogleda z dne 9.7.1997 v širini 1.3 m razvozil in jo zravnal. Prvostopno sodišče je ob obravnavanju opisanih zahtevkov ugotovilo, da obstaja med strankama spor glede meje med parcelo tožnikov št. 511 in parcelo toženca št. 492/1, da vsaka stranka zatrjuje, da je vozila in orala po svojem zemljišču, da je v teku še več pravdnih zadev, zaradi motenja posesti med strankama in da spornih razmerij med strankami ne bo mogoče rešiti, dokler ne bo rešen mejni spor in ugotovljen potek meje. Zato je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom ustavilo pravdni postopek in sklenilo, da se bo postopek nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka za ureditev mej.

Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, v razlogih pa dejansko tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da bi sodišče lahko odločilo o motenju posesti, saj je imelo vse podatke z ogleda na kraju samem in je evidentno motenje po razširitvi tožbenega zahtevka za dne 23.10.1997 (pravilno: 24.10.1997) in 25.10.1997, ko je toženec povozil mejo, vendar ne meje med zemljiščema, ampak "travnato mejo - brežino" ki jo je pred tem na ogledu jasno priznaval. Sodišče je takrat tudi vrisalo v skico razdaljo A, kjer naj bi se po toženčevi izpovedi 2m od konca njive oziroma od začetka brežine končala pot. Zato ni nobenega dvoma, da je s posegom 20.10.1997, 24.10.1997 in 25.10.1997, ko je peljal preko brežine, motil do tedaj nedvomno ugotovljeno in priznano last in izključno posest tožnikov na navedenem delu parcele št. 511. Sodišče bi lahko glede tega motenja odločilo, saj se ne nanaša na spornost meje med pravdnimi strankami.

Pritožba ni utemeljena.

Praviloma okoliščina, da je sporna meja med zemljišči pravdnih strank, ni ovira za odločitev v sporu zaradi motenja posesti, ko daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje.

Vendar pa je ustavitev postopka zaradi motenja posesti in nadaljevanje postopka po pravilih nepravdnega postopka zaradi ureditve meje (19. čl. ZPP v zvezi s 131. - 139. čl. ZNP) mogoče kot izjemen način reševanja medsebojnih razmerij, kadar je zaradi odsotnosti kakršnihkoli znakov za ugotovitev uživalne meje in ob številnih odprtih medsebojnih pravdah zaradi motenja posesti očitno, da je bistvo problema v neurejenosti meje med zemljišči strank in je zato smotrno urediti mejo v nepravdnem postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za tak izjemen primer, ki je v razlogih izpodbijanega sklepa podrobno opisan. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in dokazno oceno, da je bistvo problema med strankama neurejenost meje med zemljiščema obeh strank, ki ležita drug poleg drugega in kjer ni ne mejnikov in ne drugih znakov, s pomočjo katerih bi sodišče lahko ugotovilo uživalno mejo oziroma do kod je segala posest ene ali druge stranke. Posledica neurejenih razmerij so številne motenjske pravde, česar tožeča stranka v pritožbi ne zanika. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi motilnega dejanja, storjenega dne 7.5.1996 in 8.5.1996 in motilnega dejanja storjenega dne 20.10.1997, 24.10.1997 in 25.10.1997. Glede prvega motilnega dejanja tožena stranka v pritožbi ne ugovarja ugotovitvam prvostopnega sodišča in zaključku, da je potrebno urediti mejo v pritožbi nasprotuje le ustavitvi pravdnega postopka glede drugega motenja in urejanju meje na spodnjem delu zemljišča tožeče stranke, kjer naj ne bi bilo spornosti meje med strankami. Navedenim pritožbenim trditvam, ki se sklicujejo na ugotovitve prvostopnega sodišča ob ogledu dne 9.7.1997 in na podatke takrat narejene skice, ni mogoče pritrditi. Ob tem, ko je sporna meja med parcelo tožnikov št. 511 in parcelo toženca št. 492/1 v večini njenega poteka, kot je bilo ugotovljeno pri ogledu dne 9.7.1997, so nadaljni dogodki med strankama, razvidni iz podatkov spisa, pokazali, da je sporna celotna meja med zemljiščema. S posegi v oktobru 1997 naj bi namreč toženec odstranil količke in spremenil situacijo tako, da je meja v celoti neprepoznavna. Meja je torej sporna tudi v spodnjem delu zemljišč obeh strank. Pri tem je treba ugotoviti po eni strani, da ni šlo za prave mejnike, temveč za lesene količke, ki jih je postavil tožnik, po drugi strani pa, da je toženec ob ogledu dne 9.7.1997 še smiselno zatrjeval, da na spodnjem delu meja ni sporna.

Po presoji pritožbenega sodišča, pa so to le okoliščine, ki jih bo v nadaljnjem postopku upoštevalo pri ureditvi meje nepravdno sodišče. V zvezi s pritožbo tožeče stranke je potrebno le ugotoviti, da je potrebno mejo ugotoviti celovito, v njeni celotni dolžini, kar omogoča pravilna odločitev provostopnega sodišča o ustavitvi pravdnega postopka in o nadaljevanju postopka po pravilih nepravdnega postopka zaradi ureditve meje. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da pritožbene trditve niso utemeljene in da ni podan nobeden izmed pritožbenih razlogov ter, da je prvostopno sodišče ob pravilnih dejanskih ugotovitvah tudi ustrezno materialnopravno odločilo, pri čemer ni storilo nobene kršitve določb postopka. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 380. čl. ZPP).