Jedro

Če davki dospejo v plačilo istočasno, vrstni red plačila določi zavezanec za davek; če zavezanec za davek ne določi vrstnega reda plačila, ga določi davčni organ in pri tem upošteva, da se najprej poravnajo obveznosti, katerih izpolnitev je manj zavarovana. Že iz samega seznama izvršilnih naslovov v tej zadevi izhaja, da izterjevani davki, tudi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, niso zapadli istočasno. Če zavezanec za davek pri davčnem organu plačuje več vrst davkov in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh vrst davkov in njim pripadajočih dajatev, se s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec za davek navede na plačilnem instrumentu, in sicer po vrstnem redu prej dospele obveznosti te vrste davka, nato pa drugi davki, po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka. Že iz seznama izvršilnih naslovov je razvidno, da dolžnik upniku dolguje več različnih vrst davkov.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovor zavrže glede zneskov zmanjšanj oziroma plačil dolga:

-z dne 1. 7. 2020 v višini 1.057,55 EUR

-z dne 16. 12. 2020 v višini 1.067,78 EUR,

-z dne 13. 7. 2020 v višini 942,19 EUR,

-z dne 18. 7. 2020 v višini 1.049,45 EUR,

-z dne 16. 8. 2022 v višini 120,91 EUR,

-ločenega plačila za NUSZ za leto 2020, 2021, 2022 v višini 1.622,78 EUR,

-z dne 27. 5. 2024 v višini 712,88 EUR,

-plačila prispevkov za ZPIZ v znesku 3.770,00 EUR z dne 20. 5. 2024,

-plačila prispevkov za ZZZS v znesku 2.080,00 EUR z dne 20. 5. 2024,

-plačila prispevkov za zaposlovanje v znesku 30,92 EUR z dne 20. 5. 2024,

-plačila prispevkov za starševsko varstvo v znesku 30,58 EUR z dne 20. 5. 2024,

II.V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor po izteku roka z dne 24. 9. 2024 zavrne.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja da je strokovna sodelavka A. A. namerno storila kaznivo dejanje pristranskega in krivičnega sojenja kljub dokazom. Sodišče v točki 1 povzema, da pritožbo zoper sklep dolžnika z dne 24. 9. 2024 obravnava kot ugovor po izteku roka, kar je neutemeljeno in nezakonito, saj je dolžnik pritožil zoper lažno evidenco dolga po sklepu z dne 30. 8. 2024 z jasnim ugovorom, in je v roku 8 dni od prejema izpodbil upnikove navedbe z dokazi. Ta ugovor zato ni mogoče šteti, kot da je ugovor po roku, ker to ni, o pritožbi bi moralo odločiti višje sodišče. Sklep sodišča z dne 30. 8. 2024 je bil s strani upnika glede na dejansko stanje plačil in zmanjšanj dolga vsebinsko pomanjkljiv in to problematiko v tej pritožbi z dne 24. 9. 2024 je dolžnik dodatno obrazložil, kar upnik in sodišče z zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic vztrajno in namerno ignorirata. Ta zmanjšanja so: sklep št. DT 001/2017-2 z dne 1. 7. 2020 za znesek 1.057,55 EUR sklep št. DT 001/2017-5 z dne 16. 12. 2020 za znesek 1.067,78 EUR sklep št. DT 001/2017-14 z dne 13. 7. 2020 za znesek 942,12 EUR sklep št. DT 001/2017-15 z dne 18. 7. 2020 za znesek 1.049,45 EUR sklep št. DT 001/2017-17 z dne 16. 8. 2022 za znesek 120,91 EUR sklep št. DT 001/2017-23 z dne 21. 12. 2023 za znesek 132,41 EUR. Izgovor sodišč o pomanjkanju pravnega interesa je manipulacija, da lahko upnik glede stanja in zgoraj citiranih sklepov brez razjasnitve stanja o 6-ih izdanih a neupoštevanih sklepih dalje izsiljuje za ista plačila. To je že dokazano v pravdi II P 909/2023 in v to pravdo bo A. A. vabljena kot priča. V prvem odstavku na strani 3⁄4 sodišče ponavlja navedbe upnika glede določbe prvega odstavka 93. člena ZDavP-2, kar je neutemeljeno. Zavezanec-dolžnik v skladu z 2. odst 93. člena ZDavP-2 že 5 let zahteva, da upnik listinsko izkaže upoštevanje 6 sklepov št. DT 001/2017 v plačilu celotnega dolga, a upnik tega še ni storil. Sklicuje se na drugi odstavek 93. člena ZDavP-2. Spreminjanje plačil za NUSZ za leto 2020, 21, 22, 23, 24 v s hipoteko zavarovana plačila NUSZ 2014, 2015, 2016, 2017 na podlagi tega člena ni dovoljeno, dokler upnik ne izkaže, kako je prednostno upošteval 6 sklepov o zmanjšanju dolga iz leta 2020. Upnik po izdaji 6 sklepov št. DT 001/2017 po 5-ih letih ni izkazal, katere obveznosti iz teh uradnih listin so znižale dolg zavezanca, a ker je v plačilih za ZPIZ 3.770,00 EUR, ZZZS - 2,080,00 EUR, za prispevke za zaposlovanje v znesku 30,92 EUR, za prispevke za starševsko varstvo 30,58 EUR, ter celotni redno plačani NUSZ za leto 2020, 2021, 2022, 2023, 2024 vse točno specificirano, bo moral upnik obrazložiti, kaj predstavlja njegov preostali zahtevek za 4.373,21 EUR z obrestmi od 17. 7. 2024 dalje in obrazložiti, kako je razknjiževal celotni dolg po 6 sklepih št. DT 001/2017. FURS pa je lažno utesnil dolg in ponovno zahteva še preostanek 4.373,21 EUR z obrestmi od plačila zadnjih obveznosti za ZPIZ, ZZZS, idr. Sodišče v točki 2. svojega sklepa povzema upnika, da je upnik upošteval utesnitve, a je to laž. FURS z vsemi vpisanimi hipotekami v celoti in po več kot letu dni od celotnega plačila še vedno nezakonito izsiljuje za vsa plačila, ne glede na vse izdane sklepe o zmanjšanju dolga kot tudi za plačane obveznosti.

3.Pritožba je delno utemeljena, v preostalem pa ni utemeljena.

4.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zoper dolžnika dne 9. 6. 2023 dovolilo izvršbo na podlagi seznama izvršilnih naslovov Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Finančne uprave RS, Finančnega urada Ljubljana, št. DT 002/2023-1 z dne 10. 1. 2023 ter pravnomočnih in izvršljivih sklepov o zavarovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani Z 407/2015 z dne 15. 9. 2015 in Z 486/2020 z dne 4. 11. 2020.

5.S sklepom z dne 30. 8. 2024 je sodišče prve stopnje delno ustavilo izvršbo v skladu z dvema upnikovima delnima umikoma. Dolžnik je v zvezi s tem sklepom vložil vlogo, ki jo je poimenoval kot pritožba, vendar jo je višje sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ker je sklep o delni ustavitvi postopka dolžniku v korist, s sklepom I Ip 1192/2024 z dne 17. 12. 2024 kot pritožbo zavrglo, sodišču prve stopnje pa naložilo, naj presodi, ali je vloga po vsebini ugovor po izteku roka. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje vlogo obravnavalo kot ugovor po izteku roka in le-tega zavrnilo, tj. obravnavalo ga je po vsebini.

6.ZIZ v 56. členu (ugovor po izteku roka) določa, da ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru.

7.Dolžnik se sicer protivi temu, da se je njegova vloga sploh obravnavala kot ugovor po izteku roka, vendar je glede na vsebino in glede na zakonsko definicijo ugovora po izteku roka iz 56. člena ZIZ to (v delu) tudi bila. Tudi sicer je dolžnik s tem dosegel obravnavo na dveh stopnjah sojenja, prvi in pritožbeni, zato dolžnikovo uveljavljanje, da bi se morala vloga obravnavati kot pritožba, ni utemeljeno, niti mu ni v korist.

8.Ker se je dolžnik v vlogi z dne 24. 9. 2024 skliceval na zmanjšanja dolga, ki naj bi nastopila tudi v letih 2020 do 2022, bi ta zmanjšanja dolžnik lahko in moral uveljavljati že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tega je dolžnik sicer vložil dne 6. 7. 2023 in ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8. 5. 2024 že zavrnilo. Sklep je postal pravnomočen, saj se je pritožba dolžnika zoper ta sklep s sklepom z dne 9. 7. 2024 štela za umaknjeno, ker dolžnik ni plačal sodne takse.

9.Oboje povedano pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje, kolikor je vlogo z dne 24. 9. 2024 štelo kot ugovor, tega moralo glede znižanj dolga v letu 2020 do 2022 zavreči, in sicer iz razloga, ker je bil v tem postopku ugovor glede navedenih znižanj že pravnomočno zavrnjen, tudi sicer pa je navedena znižanja dolžnik (ponovno) uveljavljal prepozno. Že iz teh razlogov pa ugovoru v tem delu tudi ni bilo mogoče ugoditi. Pač pa bi sodišče prve stopnje ugovor glede že v rednem ugovoru uveljavljanih znižanj oziroma plačil moralo zavreči. Pritožbi je višje sodišče zato najprej delno ugodilo tako, da se sklep spremeni na način, da se ugovor z dne 24. 9. 2024 zavrže glede zneskov zmanjšanj oziroma plačil dolga:

-z dne 1. 7. 2020 v višini 1.057,55 EUR

-z dne 16. 12. 2020 v višini 1.067,78 EUR,

-z dne 13. 7. 2020 v višini 942,19 EUR,

-z dne 18. 7. 2020 v višini 1.049,45 EUR,

-z dne 16. 8. 2022 v višini 120,91 EUR,

-ločenega plačila za NUSZ za leto 2020, 2021, 2022 za znesek 1.622,78 EUR.

10.Tudi glede zneska 712,88 EUR, plačanega dne 27. 5. 2024, bi sodišče prve stopnje ugovor moralo zavreči, saj je sodišče prve stopnje izvršbo za ta znesek že ustavilo s sklepom 30. 8. 2024, kar je sodišče prve stopnje tudi samo ugotovilo v izpodbijanem sklepu. V tem delu dolžnik tako pravnega interesa za ugovor ni imel, saj dolžnik tudi z ugoditvijo ugovoru v tem delu ne bi mogel doseči več, kot je delna ustavitev izvršbe za ta znesek. Višje sodišče je zato pritožbi tudi glede navedenega zneska ugodilo tako, da je sklep v tem delu spremenilo tako, da se glede navedenega zneska ugovor zavrže.

11.Prav tako je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 30. 8. 2024 izvršbo že ustavilo glede:

-plačila prispevkov za ZPIZ v znesku 3.770,00 EUR z dne 20. 5. 2024,

-plačila prispevkov za ZZZS v znesku 2.080,00 EUR z dne 20. 5. 2024,

-plačila prispevkov za zaposlovanje v znesku 30,92 EUR z dne 20. 5. 2024,

-plačila prispevkov za starševsko varstvo v znesku 30,58 EUR z dne 20. 5. 2024,

II.V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

12.Glede zneska 683,76 EUR v ugovoru dolžnik ni navedel, kdaj je bil ta znesek plačan, zato njegov ugovor v tem delu ni bil obrazložen. Navedba datuma plačila je skladno z ustaljeno sodno prakso bistven podatek, ki ga mora dolžnik v svojih navedbah podati, da zadosti zahtevi po vložitvi obrazloženega ugovora iz drugega odstavka 53. člena ZIZ. Ker tega dolžnik ni storil, v tem delu niti ni bilo mogoče presoditi dopustnosti dolžnikovega ugovora po izteku roka, tj. presoditi, ali bi dolžnik navedeno plačilo moral uveljavljati že v rednem ugovoru. Ugovor v tem delu zato ni bil utemeljen in ga je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrnilo.

13.Glede zatrjevanega zneska plačila z dne 21. 12. 2023 v višini 132,41 EUR je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in dolžnik tega niti ne prereka, da tega plačila dolžnik ni izkazal, saj sklepa DT 001/2017-23 z dne 21. 12. 2023 ni priložil. Ugovor v tem delu ni bil utemeljen, ker dolžnik zatrjevanega dejstva ni dokazal, ter ga je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrnilo.

14.Glede plačila zneska 8,921,91 EUR dne 10. 5. 2024 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in dolžnik tega ne prereka, da že iz samega potrdila o plačilu kot namen izhaja izterjava nedavčne obveznosti, zato ugovor tudi v tem delu ni bil utemeljen.

15.Dolžnik se sicer tudi neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 93. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2. Ta namreč določa, da če davki

dospejo v plačilo istočasno

, vrstni red plačila določi zavezanec za davek; če zavezanec za davek ne določi vrstnega reda plačila, ga določi davčni organ in pri tem upošteva, da se najprej poravnajo obveznosti, katerih izpolnitev je manj zavarovana. Že iz samega seznama izvršilnih naslovov v tej zadevi izhaja, da izterjevani davki, tudi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za čas od 2015 do 2022 (seveda) niso zapadli istočasno. Povsem jasno ta nadomestila za različna leta v plačilo ne zapadejo istočasno, temveč z enoletnimi razmiki. Pač pa se za razmerje med dolžnikom in upnikom pravilno uporablja prvi odstavek 93. člena ZDavP-2, ki določa, da če zavezanec za davek pri davčnem organu plačuje več vrst davkov (opomba: na primer NUSZ, prispevke za ZPIZ, ZZZS itd). in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh vrst davkov in njim pripadajočih dajatev, se s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec za davek navede na plačilnem instrumentu, in sicer po vrstnem redu

prej dospele obveznosti

te vrste davka, nato pa drugi davki, po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka. Že iz seznama izvršilnih naslovov je razvidno, da dolžnik upniku dolguje več različnih vrst davkov.

16.Kljub pravkar povedanemu pa višje sodišče končno pojasnjuje, da namen ugovornega postopka v izvršbi ni v nekakšnem pregledu oziroma reviziji celotnega dolžnikovega davčnega poslovanja in razdolževanja. V izvršilnem postopku je trditveno in dokazno breme glede plačila terjatev, ki jih upnik izkazuje z izvršilnim naslovom, na dolžniku (to terja drugi odstavek 53. člena ZIZ) ter ni upnik prvenstveno tisti, ki je dolžan dokazovati pravilnost svojih utesnitev. Navedeno bosta stranki morali razčistiti v drugih postopkih. Predmet tega ugovornega in pritožbenega postopka je kot primarno ugotovitev, ali je dolžnik utemeljeno uveljavljal plačila določenih zneskov ali ne, kar je sodišče prve stopnje opravilo, pritožbeno sodišče pa opravilo pritožbeni preizkus in sprejelo ustrezno odločitev glede na rezultat tega postopka. Ko bo nastopila potreba po tem, da se opravi končen obračun terjatve, ki se izterjuje v tem postopku, pa bo dolžnik imel možnost v postopek pritegniti izvedenca ustrezne ekonomske stroke.

17.Po pojasnjenem je višje sodišče v preostalem delu, kolikor pritožbi ni ugodilo, pritožbo kot neutemeljeno, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 93, 93/1, 93/2 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 56

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.