Jedro

Tožena stranka je tožnici pred pravdo v celoti poravnala odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker je obveznost zavarovalnice zaradi izpolnitve v tem delu prenehala, valorizacija tega zneska na dan izdaje sodbe ni potrebna. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru valorizirati in všteti – v smislu delnega plačila – zgolj tiste zneske odškodnine, na račun katerih je zavarovalnica pred pravdo opravila delno plačilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se znesek 1.538,03 EUR zviša za 573,01 EUR (na 2.111,04 EUR), - v 3. točki izreka pa tako, da se znesek 525,04 EUR zviša za 211,06 EUR (na 736,10 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti 86,16 EUR stroškov v postopku s pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki tečejo do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 1.538,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2007 dalje do plačila, vse na račun pooblaščenca tožeče stranke (1. točka izreka izpodbijane sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka izpodbijane sodbe) in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 525,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper odločitev v zavrnilnem delu glede zneska 2.470,00 EUR se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.; v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzema se za prisojo višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpodbija pa tudi delno zavrnitev povračila premoženjske škode iz naslova tuje pomoči, in sicer za 120,00 EUR. Opozarja, da je izvedenec sicer res zapisal, da je tožnica potrebovala tujo pomoč pri oblačenju, obuvanju, oskrbi in domačih opravilih vsaj mesec dni in nato še 14 dni po drugi operaciji. Vendar je na strani 3 izvedeniškega mnenja pojasnil tudi, da je za težja fizična ali dalj časa trajajoča fizična opravila bila nesposobna še nadaljnja dva meseca. Torej je potrebovala določeno pomoč tudi v tem času. Glede stroškovne odločitve pa opozarja na nepravilno izračunan končni uspeh strank v pravdi in posledično zmotno prisojo povračila pravdnih stroškov. Tožnik nasprotuje valorizaciji plačila, ki ga je tožena stranka opravila pred pravdo, ker tožeča stranka ni kriva za dolgotrajno odločanje sodišča. Brez upoštevanja valorizacije je tožeča stranka tako uspela z zneskom 2.720,00 EUR, vtoževala pa je 5.379,30 EUR, kar predstavlja 50-odstotni uspeh. Če je sodišče pri izračunu upoštevalo valoriziran znesek, pa bi moralo po isti logiki upoštevati tudi zakonske zamudne obresti, saj je tožena stranka ob upoštevanju obresti dolžna tožeči stranki tudi po izpodbijani sodbi plačati 2.234,51 EUR. Tožeča stranka zato stroškovno odločitev izpodbija v zavrnilnem delu glede neprisojenih 21,38 odstotkov stroškov. Podrejeno pa tožeča stranka izpostavlja, da je sodišče nepravilno valoriziralo postavko odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožena stranka je namreč pred pravdo plačala 3.350,00 EUR. Sodišče pa je tožeči stranki prisodilo 3.350,00 EUR. Ob upoštevanju odškodnine, ki jo je kot pravično prisodilo sodišče prve stopnje, je bila odškodnina iz te postavke poravnana v celoti in zato njena valorizacija ni pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč prisodilo (višjo) odškodnino zgolj iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova skaženosti. Samo te postavke odškodnine bi zato lahko valoriziralo. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet obravnavane pravde je odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi premaknjenega zloma leve podlahtnice. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki iz naslova telesnih bolečin prisodilo 6.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.350,00 EUR, iz naslova strahu 1.200,00 EUR, iz naslova skaženosti 600,00 EUR ter iz naslova izgube dohodka 30,70 EUR in iz naslova pomoči in postrežbe 360,00 EUR. Tožeča stranka se v pritožbi zavzema za prisojo višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter iz naslova tuje pomoči in postrežbe.

6. V zvezi z nepremoženjsko škodo ne graja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kakor so nanizane na straneh 12, 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, temveč kot zmotno izpodbija zgolj materialnopravno presojo sodišča o višini pravične denarne odškodnine v konkretnem primeru. V sodni praksi je bilo že večkrat pojasnjeno, da sta temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije njene višine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo se osredotoča na posameznika kot na neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja. Prisojena denarna odškodnina mora zato v konkretnem primeru predstavljati ustrezno satisfakcijo oziroma zadoščenje tožniku za prestano in bodočo nepremoženjsko škodo, s čemer se uresničuje princip izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa odraža princip razdeljevalne pravičnosti, ki naj zagotovi sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, s tem pa uresniči ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.; URS).

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta bili z izpodbijano odločitvijo obe načeli ustrezno upoštevani in uravnoteženi. Kljub temu, da temelji odškodnina za vsak naslov nepremoženjske škode na samostojno ugotovljeni dejanski podlagi, je treba namreč pravilnost uporabe pravnega standarda pravične denarne odškodnine presojati tudi z vidika ustreznosti celotne prisojene odškodnine – zlasti zaradi prepletenosti oziroma težavnosti razmejitve nekaterih oblik nepremoženjske škode (1). Poškodba, ki jo je utrpela tožnica predstavlja hudo telesno poškodbo, ki pa upoštevajoč tudi potek zdravljenja sodi v skupino srednje hudih primerov (tj. tretjo stopnjo) po Fischerjevi kategorizaciji (2). Kljub temu, da je šlo za zlom, ki ni enostaven (sodišče je ugotovilo zlom s premikom) in katerega zdravljenje je terjalo dve operaciji, je zdravljenje potekalo brez zapletov in skupaj ni trajalo več kot štiri mesece. Povprečna odškodnina v kontrolni skupini takšnih primerov (3) znaša 24 povprečnih neto plač, giblje pa se med 2 in 92 plačami. Tožnici je bilo v obravnavanem primeru za nepremoženjsko škodo prisojenih dobrih 11 povprečnih mesečnih plač v času izdaje izpodbijane sodbe. Odstopanje od povprečja je mogoče utemeljiti zlasti z dobrim potekom zdravljenja tožničine poškodbe, ki se posledično ni zavleklo in zaradi katerega tožnica ni trpela izjemnih nevšečnosti, ter relativno majhnim obsegom trajnih posledic poškodbe, ki niso pogojevale zelo intenzivnih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi primerjava z individualnimi primeri iz kontrolne skupine ter novejšimi primeri iz sodne prakse, ki so objavljeni na spletnih straneh Vrhovnega sodišča RS, ne kaže odstopanja prisojene odškodnine od odškodnin, ki so jih sodišča prisojala v podobnih primerih. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin je sicer v primerjavi z odškodninami v primerljivih primerih, ki se giblje med šestimi in devetimi povprečnimi plačami, nekoliko nižja od prisojanega povprečja. Vendar je treba upoštevati, da je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo približno 3,5 povprečnih mesečnih plač, kar je več, kot so sodišča prisojala za primerljivo škodo iz tega naslova. Tožnica je v obravnavanem primeru pri svojem rednem delu le lažje ovirana, pri drugih aktivnosti pa ne navaja težav. Bolečine trpi pri spremembah vremena in nošenju pladnja, kar je vsakodnevno, in težjih stvari ne more več prenašati, kar je prej počela neovirano. Ker se opisana škoda mestoma prepleta s prizadetostjo, ki jo tožnica trpi zaradi telesnih bolečin in jo je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine iz tega naslova (zlasti zaradi ugotovljenega dejstva, da lahko tožeča stranka lažje bolečine trpi še sedaj), prisojenih odškodnin iz navedenih naslovov ni mogoče presojati povsem ločeno, temveč je treba – kot že pojasnjeno – njihovo ustreznost glede na določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.; v nadaljevanju: OZ) presojati tudi ob upoštevanju ustreznosti prisojene odškodnine kot celote. Le-ta pa je glede na zgoraj pojasnjeno primerna, saj ustrezno odraža razmerja med majhnimi, velikimi in katastrofalnimi škodami.

8. Utemeljena pa je tožničina pritožbena graja višine prisojene odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer iz naslova tuje pomoči in postrežbe. Povračilo stroška iz omenjenega naslova je zahtevala za dva meseca (po dve uri na dan, kar skupaj znaša 120 ur), sodišče pa je kot utemeljen ugotovilo zgolj zahtevek za mesec in pol, tj. za 90 ur. Sledeč urni postavki 4,00 EUR, kot ga je navajala tožnica, ji je tako prisodilo zgolj 360,00 EUR, namesto vtoževanih 480,00 EUR. Sodišče se je pri zavrnitvi presežka oprlo na izvedeniško mnenje, češ da je izvedenec pojasnil, da je tožnica pomoč pri oblačenju, obuvanju, skrbi in domačih opravilih potrebovala vsaj mesec dni in nato še 14 dni po drugi operaciji. Vendar tožnica pravilno opozarja na nepopolnost takšnega povzemanja prvega sodišča, saj je izvedenec na 3. strani izvedeniškega mnenja zapisal tudi, da je bila tožnica (potem, ko je minil en mesec od prve operacije) za težja fizična in dalj časa trajajoča lažja fizična opravila nesposobna še nadaljnja dva meseca. Ob upoštevanju takšnega popolnega pojasnila izvedenca je tožnica po oceni sodišča druge stopnje določeno pomoč potrebovala vsaj tri mesece in pol, kar vsekakor utemeljuje njen zahtevek za povračilo stroškov za tujo pomoč in oskrbo za dva meseca, in sicer po dve uri na dan. Sodišče druge stopnje je posledično pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je upoštevajoč v pritožbenem postopku neizpodbijano ugotovitev o urni postavki 4,00 EUR za pomoč in postrežbo na domu tožnici odškodnino iz tega naslova zvišalo za 120,00 EUR na skupaj 480,00 EUR.

9. Tožničini pritožbi je sledilo tudi glede graje valorizacije pred pravdo plačanih zneskov odškodnine in stroškovne odločitve sodišča prve stopnje (četudi ne na podlagi njenega primarno uveljavljanega pritožbenega predloga in razlogov, ki se zavzemajo za upoštevanje vseh (!) delnih plačil zavarovalnice pred pravdo brez njihove valorizacije). Tožnica namreč v tem delu neutemeljeno opozarja na krivdo sodišča za dolgotrajnost pravdnega postopka, kar naj bi opravičevalo prisojo zneska, ki ni ustrezno zmanjšan za indeks valorizacije zneskov, ki so bili tožnici že plačani pred pravdo. Nepravilnost takšnih razlogov je razvidna ravno iz nadaljnjega argumenta tožnice, da bi moralo sicer sodišče znesek, s katerim je tožnica uspela v pravdi, zvišati za zakonske zamudne obresti, ki so se natekle od vložitve tožbe dalje. Gre namreč zgolj sumarno pojasniti, da zakonske zamudne obresti kot stranska terjatev ne morejo vplivati na končni uspeh strank v postopku, tudi sicer pa imajo od uveljavitve ZPOMZO-1 zgolj penalno funkcijo, in ne več tudi valorizacijske. Namenjene so torej kaznovanju dolžnika za njegovo zamudo z izpolnitvijo obveznosti, ne pa tudi ohranjanju vrednosti glavnice, čemur je namenjena valorizacija. Le-ta je v primeru delnih plačil nujna zaradi določbe drugega odstavka 168. člena OZ, po kateri se odškodnina za nepremoženjsko škodo in nereparirano premoženjsko škodo odmerja po cenah na dan izdaje sodbe. Pravilen izračun preostanka dolgovanega zneska, ki ga sodišče prisodi s sodbo, zato ni mogoč brez valorizacije vseh plačil, ki so bila opravljena iz istega naslova, na isti dan.

10. Tožnica pa pravilno opozarja, da je sodišče pred pravdo plačan znesek zavarovalnice delno zmotno valoriziralo na dan izdaje sodbe, zaradi česar je zmotno izračunalo končni uspeh strank v pravdi, predvsem pa tožnici v izreku izpodbijane sodbe prisodilo prenizek znesek preostanka, ki ji ga iz naslova odškodnine še vedno dolguje toženka. Le-ta je tožnici pred pravdo v celoti poravnala odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tožnici iz tega naslova plačala 3.500,00 EUR, sodišče pa tožnici ni priznalo višjega zneska. Ker je obveznost zavarovalnice zaradi izpolnitve v tem delu prenehala, valorizacija tega zneska na dan izdaje sodbe ni potrebna (plačilo zavarovalnice namreč ne predstavlja delnega plačila, ki bi ga bilo treba zaradi pravilne prisoje (zgolj) preostanka odškodnine iz tega naslova vštevati v znesek celotne odškodnine iz tega naslova glede na cene ob izdaji sodbe). To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru valorizirati in všteti – v smislu delnega plačila – zgolj tiste zneske odškodnine, na račun katerih je zavarovalnica pred pravdo opravila delno plačilo (torej plačala določen znesek, sodišče pa je presodilo, da ne predstavljajo ustrezne odškodnine in je tožnici iz teh naslovov prisodilo več). V obravnavanem primeru gre za znesek odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah (za duševne bolečine zaradi skaženosti ter za premoženjsko škodo zaradi potrebe po tuji pomoči in postrežbi, zavarovalnica pred pravdo tožnici ni plačala ničesar, odškodnino zaradi izgube dohodka ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je poravnala v celoti). Zavarovalnica je iz teh naslovov tožnici plačala skupaj 5.440,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je kot pravično odškodnino iz teh naslovov štelo znesek 7.200,00 EUR. Ker je bil torej dolgovani znesek iz teh naslovov delno že poravnan pred pravdo, je delno plačilo treba všteti, saj obveznost toženke obstaja zgolj za presežek. Ob uporabi spletne aplikacije Urada za statistiko Republike Slovenije znaša revaloriziran znesek 5.440,00 EUR na dan 6. 5. 2011 6.168,96 EUR. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu bi moralo torej sodišče prve stopnje prisoditi zgolj še 1.031,04 EUR. Iz naslova skaženosti in stroškov pomoči in postrežbe – za kar zavarovalnica pred pravdo ni plačala ničesar – pa je po spremembi izpodbijane odločitve glede stroškov pomoči in postrežbe prisodilo 1.080,00 EUR. Skupaj gre tako tožnici 2.111,04 EUR (tj. 573,01 EUR več, kot je tožnici v izreku izpodbijane sodbe prisodilo sodišče prve stopnje). Sodišče druge stopnje je zato odločitev sodišča prve stopnje v prvi točki izreka spremenilo tako, da je prisojeni znesek ustrezno zvišalo, skladno s pojasnjenim (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Znesek 2.111,04 EUR pa je relevanten tudi za izračun končnega uspeha tožnice v pravdi, v kateri je le-ta skupaj zahtevala 5.409,70 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti, stroškov telefoniranja in fotokopiranja, izgube dohodka, kilometrine ter pomoči in postrežbe. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tako uspela 39,02-odstotno (2.111,04 / 5.409,70 = 0,3902), toženka pa 60,98-odstotno. Glede na odmero stroškov pravdnih strank (ki je tožnica v pritožbi ne graja) in uporabo pravila iz drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.; v nadaljevanju ZPP), gre torej tožnici 39,02 odstotkov od zneska priznanih stroškov 1.973,48 EUR, tj. 770,05 EUR. Toženki pa gre 60,98 odstotkov od priznanih stroškov v višini 55,68 EUR, tj. 33,95 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženka povrniti tožnici 736,10 EUR. To je 211,06 EUR več, kot je sodišče prve stopnje prisodilo z izpodbijano sodbo, zato je sodišče druge stopnje izrek izpodbijane sodbe v 3. točki spremenilo tako, da je znesek ustrezno zvišalo.

12. Pritožbene stroške je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, ki je veljala v času vložitve tožbe (tj. 24. 5. 2007) in Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 30/1978 in nasl.; ZST), ki se v obravnavani zadevi uporablja v skladu z določbo 41. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.; ZST-1). Tožnici je tako ob upoštevanju vrednostni spornega predmeta v pritožbenem postopku v znesku 2.470,00 EUR priznalo 375 točk (172,13 EUR) za odvetniško storitev sestave pritožbe (tar. št. 21/1), 75 točk (34,43 EUR) za DDV od navedene storitve in 165,00 EUR za sodno takso (tožnica je v pritožbi sicer priglasila strošek plačila sodne takse zgolj v višini 131,36, vendar sodišče ocenjuje, da gre za očitno pomoto, saj je bila tožnica pozvana k doplačilu takse od višine 165,00 EUR, kar je tudi storila, navedeno pa je v spisu izkazano; sodišče druge stopnje ji je zato navedeni strošek priznalo v celoti). Skupaj je tako tožnici odmerilo 371,56 EUR stroškov. Glede na to, da je tožnica s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari uspela za znesek 573,01 EUR, sicer pa je dosegla spremembo odločbe sodišča prve stopnje zgolj glede odločitve o stroških postopka (ki kot stranska terjatev ne vplivajo na končni uspeh strank v pravdi – 39. člen ZPP), je v pritožbenem postopku uspela 23,19-odstotno (573,01 EUR / 2.470,00 EUR = 0,2319). Toženka ji je posledično dolžna povrniti 86,16 EUR pritožbenih stroškov (371,56 x 0,2319). Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. (1) Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS izrazilo v odločbi II Ips 93/2000 z dne 7. 9. 2000. (2) Za opredelitev posameznih kategorij glej D. Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 16 in 17; enako tudi A. Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 71 in 72. (3) D. Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 762.