Jedro

Za izplačilo vrednosti poslovnega deleža (oziroma iz njega izhajajočih pravic - dobiček, obresti) je torej že po zakonu zavezana družba kot taka, zato lahko toženkina osebna zaveza za plačilo spornih obveznosti, predstavlja le njen pristop k dolgu družbe.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna, v roku 15 dni od prejema sodbe, tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati znesek 28.300,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 2.450,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika. Bistvo pritožbene graje je, da je izplačilo poslovnega deleža tožnika kot izstopajočega družbenika iz družbe D d.o.o. izključno obveznost navedene družbe in da se toženka s pogodbo o odstopu poslovnega deleža, izstopu iz družbe in pristopu v družbo z dne 30. 4. 2004 (v nadaljevanju pogodbo z dne 30. 4. 2004) ni hkrati osebno zavezala za plačilo navedene obveznosti, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Iz navedene pogodbe namreč ne izhaja pristop toženke k dolgu navedene družbe. V kolikor bi navedena pogodba sočasno res predstavljala tudi pogodbo o pristopu toženke k dolgu, bi moralo to iz nje tudi izrecno izhajati, saj takšnega dogovora ni mogoče le predpostavljati iz zapisa pogodbe, ki je bila sicer sklenjena na drugi pravni podlagi. Nenazadnje tudi iz solemnizacije navedene pogodbe pri notarju ne izhaja, da je notar toženko ob overitvi pogodbe izrecno vprašal, če razume, da mora pogodbene obveznosti poravnati osebno oziroma da predmetna pogodba hkrati predstavlja tudi pogodbo o pristopu k dolgu, zato do takšnega dogovora med pravdnima strankama ni nikoli prišlo. Da je bila za plačilo obveznosti po pogodbi z dne 30. 4. 2004 zavezana le družba D d.o.o., je potrdila tudi priča D.P.K., izpovedbo katere je sodišče prve stopnje neutemeljeno ovrglo kot neverodostojno, saj imenovana ni bila zaposlena v družbi D d.o.o., kot je to zmotno menilo sodišče prve stopnje, temveč je računovodske storitve za navedeno družbo opravljala preko družbe M d.o.o.. V nadaljevanju obravnavana pritožba še navaja, da je pri pogodbi o plačilu dolga z dne 5. 11. 2005 (v nadaljevanju pogodbi z dne 5. 11. 2005) šlo za nesoglasje volj med pogodbenima strankama, saj je bila toženka prepričana, da pogodbo podpisuje v vlogi direktorice družbe D d.o.o.. Ravno iz tega razloga je bila kasneje sklenjena tudi pogodba o plačilu dolga z dne 21. 11. 2005 (v nadaljevanju: pogodba z dne 21. 11. 2005), ki ima sicer enako vsebino kot pogodba z dne 5. 11. 2005, le da jo je kot dolžnik podpisala navedena družba. Da gre v obravnavanem primeru dejansko le za obveznost imenovane družbe nenazadnje izhaja tudi iz dopisa tožnika z dne 17. 4. 2009, v katerem navaja, da je bila višina dolga potrjena tudi s strani računovodstva družbe D d.o.o. ter odgovora toženke na citirani dopis z dne 28. 4. 2009, iz katerega izhaja, da gre dejansko za obveznosti družbe, saj mora biti podjetje stabilno, da bo preneslo obroke odplačila. Glede na vse navedeno pritožba zaključuje, da je za izpolnitev obveznosti po pogodbi z dne 30. 4. 2004 izključno odgovorna le navedena družba.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene in izpostavlja v tem postopku že izdano sodbo in sklep sodišča druge stopnje I Cp 2013 z dne 3. 7. 2013. 4. Pritožba toženke ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje tako kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja, kot sledi.

6. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi enkrat že razsodilo s sodbo P 236/2009 z dne 22. 11. 2012, s katero je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, saj je presodilo, da tožnik ni izkazal utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. V pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje s sodbo in sklepom I Cp 2013 z dne 3. 7. 2013, pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo glede plačila zneska v višini 206.270,38 HKR (kar po tečaju na dan 17. 9. 2009 znaša 28.300,30 EUR) in glede pravdnih stroškov ter odločilo, da naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presodi, koliko je toženka, glede na pogodbena določila in dokaze o plačilih, tožniku še dolžna, ob tem pa naj upošteva dejstvo, da je toženka priznala (priloga spisa A12) dolg v višini 206.270,38 HKR (oziroma 28.300,30 EUR). Iz obrazložitve citirane sodbe in sklepa še izhaja, da se je toženka s pogodbo o dostopu poslovnega deleža, izstopu iz družbe in pristopu v družbo z dne 30. 4. 2004 zavezala za plačilo obveznosti kot fizična oseba in ne v imenu in za račun družbe D d.o.o., katere direktorica in edina družbenica je postala s sklenitvijo navedene pogodbe (7. točka obrazložitve).

7. Kot bistveno v predmetnem pritožbenem postopku toženka ponovno izpostavlja vprašanje, ali je po pogodbi o odstopu poslovnega deleža, izstopu iz družbe in pristopu v družbo z dne 30. 4. 2004 osebno odgovorna za plačilo obveznosti družbe D d.o.o. ali ne, o čemer pa se je sodišče druge stopnje že izreklo s sodbo in sklepom I Cp 2013 z dne 3. 7. 2013, ko je zavzelo stališče, da se je toženka zavezala za plačilo dolga po navedeni pogodbi kot fizična oseba in ne v imenu in za račun družbe D d.o.o., na kar se sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje.

8. V posledici takšnih ugotovitev o temelju tožbenega zahtevka je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru dejansko za pristop toženke k dolgu družbe D d.o.o., ki ga ima slednja do tožnika kot nekdanjega družbenika. V skladu s 421. členom hrvaškega Zakona o gospodarskih družbah(1) ima družbenik, ki izstopi iz družbe, pravico, da se mu nadomesti tržna vrednost njegovega poslovnega deleža, kakršna je bila v času izstopa (2). Za izplačilo vrednosti poslovnega deleža (oziroma iz njega izhajajočih pravic - dobiček, obresti) je torej že po zakonu zavezana družba kot taka, zato lahko toženkina osebna zaveza za plačilo spornih obveznosti, predstavlja le njen pristop k dolgu družbe. Po prepričanju sodišča druge stopnje sta se tako pravdni stranki s pogodbo z dne 30. 4. 2004 dogovorili tako za izstop tožnika iz družbe D d.o.o. in vstop toženke v to družbo (421. člen hrvaškega Zakona o gospodarskih družbah v zvezi z 20. členom ZMZPP), kakor tudi za pristop toženke k dolgu, ki ga ima navedena družba do tožnika iz naslova izplačila vrednosti njegovega poslovnega deleža v družbi. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je toženka z navedeno pogodbo zavezala poravnati obveznosti imenovane družbe kot solidarna dolžnica le-te, je tako utemeljen. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je razlaga pogodbenih določil stvar pravilne uporabe materialnega prava, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti(3) (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato so vsa pritožbena izvajanja v smeri izključne odgovornosti družbe D d.o.o. za vtoževano terjatev neutemeljena in se sodišče druge stopnje do njih ne bo podrobneje opredeljevalo.

9. Osebna zaveza toženke za poplačilo obveznosti iz pogodbe z dne 30. 4. 2014 jasno izhaja tudi iz pogodbe o plačilu dolga z dne 5. 11. 2005 oziroma pogodbe o plačilu dolga z dne 21. 11. 2005, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pogodbo o plačilu dolga z dne 5. 11. 2005 sta namreč sklenili pravdni stranki kot fizični osebi, iz nje pa nedvomno izhaja, da toženka osebno prevzema obveznost plačila finančnih obveznosti družbe D d.o.o. iz pogodbe o dostopu poslovnega deleža, izstopu iz družbe in pristopu v družbo z dne 30. 4. 2004. Pogodba o poplačilu doga z dne 21. 11. 2005 pa je po vsebini identična pogodbi z dne 5. 11. 2005, le da namesto toženke kot pogodbena stranka nastopa družba D d.o.o.. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, navedena pogodba ne nadomešča prejšnjih dveh pogodb z dne 30. 4. 2004 oziroma z dne 5. 11. 2005, saj ni sklenjena med istima pogodbenima strankama kot predhodni pogodbi, imenovana družba pa je za izplačilo vrednosti poslovnega deleža tožnika že tako ali tako zavezana na podlagi zakona, zato navedena pogodba za razsojo v zadevi niti ni bistvena. Ob tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da v tej zvezi ne gre spregledati niti dejstva, da je bila pogodba o plačilu dolga z dne 5. 11. 2005 notarsko overjena šele po sklenitvi pogodbe o plačilu dolga z dne 21. 11. 2005, in sicer dne 24. 11. 2005, kar dodatno potrjuje stališče, da pogodba z dne 21. 11. 2005 ni imela namena razveljaviti oziroma nadomestiti pogodbe z dne 5. 11. 2005. Pogodbo o plačilu dolga z dne 21. 11. 2005 sta pravdni stranki po prepričanju sodišča druge stopnje sklenili le zato, ker je toženka svoje obveznosti do tožnika izpolnjevala preko družbe D d.o.o., ki pa ni bila pogodbena stranka pogodbe o odstopu poslovnega deleža, izstopu iz družbe in pristopu v družbo z dne 30. 4. 2004 oziroma pogodbe o plačilu dolga z dne 5. 11. 2005, zato izplačil na podlagi teh pogodb ni bilo mogoče knjigovodsko zavesti v njenih poslovnih knjigah, kot je to pojasnila priča D.P.K., sicer računovodkinja družbe D d.o.o. (pri čemer ni bistveno ali je imenovana priča bila neposredno zaposlena pri družbi D d.o.o. oziroma ali je računovodske storitve za to družbo opravljala preko družbe M d.o.o., kot to opozarja pritožba). Med pravdnima strankama je namreč nesporno, da so se vsa (delna) plačila tožniku izvrševala preko navedene družbe, pri čemer je bilo na vseh nakazilih navedeno, da se izvršujejo na podlagi pogodbe z dne 21. 11. 2005, kar potrjuje tudi dopis tožnika z dne 17. 4. 2009, iz katerega izhaja, da je bila višina dolga potrjena s strani računovodstva družbe oziroma dopisa toženke z dne 28. 4. 2009, v katerem toženka navaja, da mora biti podjetje najprej stabilno, da bo lahko preneslo obroke odplačil. Nenazadnje pa osebna zaveza toženke za plačilo vtoževane terjatve nedvomno izhaja tudi iz pripoznave dolga (priloga spisa A12), kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

10. Pritožba se v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka neutemeljeno sklicuje tudi na notarski zapis pogodbe o odstopu poslovnega deleža, izstopu iz družbe in pristopu v družbo z dne 30. 4. 2004 in v tej zvezi navaja, da notar toženke ob solemnizaciji pogodbe ni opozoril, da predmetna pogodba po vsebini predstavlja tudi pogodbo o pristopu toženke k dolgu družbe D d.o.o. oziroma, da iz solemnizacije predmetne pogodbe ne izhaja, da je notar toženko ob overitvi izrecno vprašal, če razume, da mora po pogodbi osebno poravnati obveznosti navedene družbe. V skladu z 42. členom Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) mora notar strankam na razumljiv način opisati vsebino, pravne posledice nameravanega pravnega posla ali izjave volje, ter jih izrecno opozoriti na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla ali izjave volje. Notar mora stranke opozoriti tudi na morebitne druge okoliščine v zvezi z nameravanim pravnim poslom, če jih pozna, razen podatkov, ki jih je v skladu z zakonom dolžan varovati kot tajnost. Stranke mora tudi odvračati od nejasnih, nerazumljivih ali dvoumnih izjav ter jih izrecno opozoriti na možne pravne posledice takšnih izjav. Iz solemnizacije navedene pogodbe (priloga spisa B9) jasno izhaja, da je notar M.M.P iz P. listino preveril v skladu z ZN in ugotovil, da je ta po svoji obliki in vsebini ustrezna, da je pogodbenima strankama listino prebral in da sta pogodbeni stranki izjavili, da vsebina listine ustreza njuni pravi volji ter da posledično sprejemata vse pravne posledice, ki izhajajo iz tako potrjenega notarskega akta. Glede na navedeno je pritožbena graja v tem delu neutemeljena.

11. Upoštevajoč obrazloženo in dejstvo, da pritožba vsebinsko ne izpodbija višine prisojenega zneska, sodišče druge stopnje zaključuje, da je izpodbijana sodba dejansko in materialnopravno pravilna tako po temelju, kot po višini. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da je toženka dolg v višini 206.270,38 HRK (oziroma 28.300,30 EUR) pripoznala (listina toženke z dne 23. 9. 2008 - priloga spisa A12, izpovedba toženke na naroku), ob tem pa kakršnihkoli nadaljnjih plačil niti ni zatrjevala oziroma je celo izrecno navedla, da po 23. 9. 2008 na račun vtoževanega zneska ni plačala ničesar.

12. Obravnavana pritožba prav tako ne vsebuje konkretizirane graje stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ni zaznalo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

15. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo toženke k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op.št.(1): Navedeni zakon je potrebno uporabiti na podlagi 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), saj gre v obravnavanem primeru za pravno razmerje z mednarodnim elementom, ki je po določbah ZMZPP najtesneje povezano s hrvaškim pravom.

Op.št.(2): Smiselno enako določa tudi peti odstavek 502. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1. Op.št.(3): Tako tudi sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 274/2010 z dne 21. 4. 2010.