Jedro

Ni dopustno sklepanje, h kakršnemu ob odsotnosti relevantnega dokaza napeljuje tožnik, ki navaja, da namreč iz predložene pravnomočne kazenske sodbe izhaja, da je B.B. podpis A.A. ponaredila (na pooblastilu z dne 19. 5. 2005), zato naj bi bil po njegovem mnenju edino razumen sklep, da je ponaredila tudi podpis na pooblastilu z dne 20. 5. 2005 (tako sklepanje ni dopustno že glede na domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS).

Prvostopenjski organ je pri preizkusu predloga za obnovo postopka v smislu prvega odstavka 267. člena ZUP glede uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 10. točke 260. člena ZUP zaključil, da predlog ni pravočasen, ob ugotovitvi dejstev, da je bil postopek, katerega obnovo je tožnik predlagal, končan z odločbo, ki je bila izdana 8. 9. 2005 in je postala dokončna 30. 9. 2005. Ob takih dejstvih je zaključek prvostopnega organa pravilen. Prvostopenjski organ namreč izpodbijane odločbe niti ni temeljil na zaključku o neizkazanosti obnovitvenega razloga iz 10. točke 260. člena ZUP, pač pa na zaključku, da predlog že ni bil vložen v zakonskem roku oziroma da predloga iz obnovitvenega razloga po 10. točki 260. člena ZUP ni mogoče vložiti po preteku enega meseca od dneva izdaje odločbe in treh let od dokončnosti odločbe. Organ se je pri preizkusu pravočasnosti predloga pravilno opiral na določbe 263. člena ZUP, v katerih so določeni roki, v katerih se lahko predlaga obnovo postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnika za obnovo upravnega postopka spremembe vrste rabe, ki je bil zaključen z izdajo odločbe tega organa z dne 8. 9. 2005. Organ v obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil 20. 1. 2011 ter v njem navajal, da je bila na podlagi odločbe z dne 8. 9. 2005, ki je bila izdana v postopku, katerega obnovo predlaga, in prav zaradi spremembe vrste rabe zemljišč, kot je bila z navedeno odločbo ugotovljena, iz zaščite izvzeta kmetija pokojne A.A., po kateri je dedič. Od okoliščine, ali gre zaščiteno ali nezaščiteno kmetijo, pa je odvisen režim dedovanja. Zato meni, da je upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka. Tožnik je uveljavljal obnovitveni razlog iz 10. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in navajal, da je A.A. v postopku zastopala pooblaščenka B.B., ki pa ni imela pooblastila za zastopanje, niti A.A. njenih procesnih dejanj pozneje ni odobrila. V pooblastilu pooblaščenka tudi ni bila pooblaščena za vložitev zahteve za spremembo vrste rabe zemljišč, niti ni A.A. pooblastila podpisala. Nadalje je tožnik uveljavljal tudi obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP, ki je po njegovem mnenju podan, ker je odločba z dne 8. 9. 2005 nedvomno posledica zahteve B.B., ki ji je bilo priloženo ponarejeno pooblastilo, kar je kaznivo po kazenskem zakonu. Tožnik je še navajal, da se v takem primeru obnova postopka lahko predlaga in začne tudi po poteku petih let od vročitve odločbe stranki, pri čemer je pomembno tudi, da odločba z dne 8. 9. 2005 stranki nikoli ni bila vročena, saj vročitve B.B. na podlagi ponarejenega pooblastila ni mogoče šteti za vročitev odločbe pooblastiteljici A.A.. Pri preizkusu predloga po prvem odstavku 267. člena ZUP je prvostopenjski organ ugotovil, da je ta dovoljen, popoln in vložen po upravičeni osebi. Pri preizkusu pravočasnosti predloga pa je organ zaključil, da se je subjektivni rok za vložitev predloga iztekel po poteku enega meseca od dneva, ko je bila odločba izdana ter vročena stranki oziroma njeni pooblaščenki, torej dne 14. 10. 2005. Dne 30. 9. 2008 pa se je iztekel tudi triletni objektivni rok za obnovo upravnega postopka. Zato je predlog za obnovo postopka po 10. točki 260. člena ZUP vložen prepozno. Prvostopenjski organ dalje navaja, da je glede na navedbe tožnika, da A.A. B.B. ni pooblastila za uvedbo postopka spremembe vrste rabe z ozirom na vsebino pooblastila, je organ v skladu s prvim odstavkom 280. člena ZUP po uradni dolžnosti preveril tudi morebiten obstoj ničnostnega razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Pri tem je ugotovil, da pooblastilo res ni bilo dano za vložitev zahteve za uvedbo upravnega postopka, bilo pa je dano za vročitev odločbe, zato je utemeljena domneva, da je A.A. z uvedbo upravnega postopka pri geodetskem organu soglašala oziroma je izvedbo takšnega dejanja odobravala, zato je upravni organ tako pooblastilo za vročitev odločbe lahko štel kot molčečo privolitev A.A. tudi za uvedbo upravnega postopka, v katerem bo takšna odločba na koncu tudi izdana. Poleg tega A.A. uvedbi postopka in ugotovitvam upravnega organa v zvezi s spremembo vrste rabe za časa življenja nikoli ni ugovarjala. V zvezi z obnovitvenim razlogom iz 2. točke 260. člena ZUP pa je upravni organ ugotovil, da tožnik ni predložil pravnomočne sodne odločbe, iz katere bi bilo razvidno, da je pooblastilo, na podlagi katerega je bil uveden upravni postopek in posledično izdana odločba, ponarejeno oziroma da je bilo v postopku pred izdajo odločbe storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje, navedeno pa bi lahko vplivalo na odločitev v upravnem postopku. Zgolj na podlagi pravnomočne sodbe kazenskega sodišča bi namreč lahko utemeljeval tako obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP, kot tudi pravočasnost vloženega predloga. Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 75/2003. Predložena kazenska sodba Okrajnega sodišča v Grosupljem K 101/2009 z dne 22. 10. 2009 pa se ne nanaša na pooblastilo z dne 20. 5. 2005. Zgolj zatrjevanja, da je bilo storjeno kaznivo dejanje ponarejanja listin, na podlagi katerih je upravni organ odločil v prvotno izvedenem postopku, ni mogoče upoštevati kot verjetno izkazane okoliščine za obnovo postopka po 2. točki 260. člena ZUP; prav tako ni verjetno izkazana okoliščina pravočasnosti predloga za obnovo postopka po navedenem obnovitvenem razlogu. Zato je organ predlog za obnovo postopka moral zavreči. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 25. 10. 2011 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na 4. točko drugega odstavka 237. člena ZUP ter povzema, da ta določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če pooblaščenec ni imel ustreznega pooblastila. Navaja, da domnevna pooblaščenka B.B. ni imela veljavnega pooblastila za vložitev zahteve za spremembo vrste rabe zemljišč, o kateri je organ odločil z odločbo z dne 8. 9. 2005. Taka vsebina pooblastila z dne 20. 5. 2005 ni bila. Domnevna pooblaščenka je tako opravljala dejanja izven meja navedenega pooblastila. Upravni organ glede vsebine pooblastila ne more sklepati na podlagi domnev; obseg in meje pooblastila v vsakem primeru določi pooblastitelj. Kako je upravni organ ugotovil, da je B.B. imela pooblastilo tudi za vložitev zahteve za uvedbo postopka, izpodbijani sklep ne ponuja razumljivih razlogov, zato ga ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tudi po ugotovitvi upravnega organa pa pokojna A.A. B.B. ni pooblastila za sprejem odločbe, pač pa za vročitev, kar pa je v upravnem postopku naloga izključno upravnega organa. Navedeno kaže, da domnevna pooblaščenka B.B. pooblastila pokojne A.A. nikoli ni imela in da so že ob predložitvi pooblastila obstajali resni pomisleki glede njegove veljavnosti ter bi tedaj upravni organ moral ravnati v skladu z določbami 56. člena ZUP, pa tega ni storil. S tako opustitvijo je kršil načelo materialne resnice, opredeljeno v 8. členu ZUP. Tožnik dalje navaja, da je upravni organ prezrl 265. člen ZUP, ki pravi, da mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je predlog podan v zakonskem roku. Vprašanje pravočasnosti tožnikovega predloga za obnovo postopka se ni postavljalo, ker je tudi upravni organ očitno vedel, da je tožnik za obnovitvene razloge izvedel šele 7. 1. 2011, ko mu je pri geodetskem organu uspelo pridobiti kopiji odločbe z dne 8. 9. 2005 in pooblastila z dne 20. 5. 2005, kar izhaja tudi iz uradnega zaznamka v upravnem spisu. Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil 20. 1. 2011. Meni, da je s stopnjo verjetnosti izkazal okoliščine, na katere je predlog opiral. Predlagal je tudi dokaze, vendar jih je upravni organ očitno ignoriral. Tako je tožnik predlagal, da upravni organ v dokazne namene vpogleda v spis Okrajnega sodišča v Grosupljem K 101/2009, postavi izvedenca grafološke stroke, zasliši domnevno pooblaščenko B.B. in tožnika. V predlogu za obnovo postopka je tožnik tudi izrecno zatrjeval, da domnevna pooblastiteljica A.A. pooblastila z dne 20. 5. ni podpisala. Na to trditev se upravni organ sploh ni oziral, čeprav je iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Grosupljem razvidno, da je B.B. v nadaljevanju enkrat zanesljivo ponaredila podpis A.A.. Edino razumen sklep je, da je B.B. ponaredila tudi podpis na pooblastilu z dne 20. 5. 2005, ker brez pooblastila in izvedbe postopka, ki je bil zaključen z izdajo odločbe z dne 8. 9. 2005, ne bi mogla doseči izvzema kmetije pokojne A.A. iz zaščite. Šlo je za kontinuirano dejavnost B.B., v okviru katere je morala najmanj dvakrat pristojnim organom predložiti ponarejeno pooblastilo lastnice zaščitene kmetije, če je želela doseči izvzem kmetije iz zaščite, kar pa je tudi dosegla, in to predvsem zaradi površnega dela upravnega organa prve stopnje. Zato bi ta moral vsaj v postopku na podlagi predloga za obnovo upoštevati določbe ZUP, to je predvsem 164. člen tega zakona. Medtem ko pa je za predlog za obnovo postopka po 265. členu ZUP dovolj, da so okoliščine, na katere se predlog opira, verjetno izkazane. Upravni organ pa mora dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotoviti z dokazi. V obravnavani zadevi pa upravni organ izpodbijanega sklepa ni izdal na podlagi dejstev, ugotovljenih s kakršnimi koli dokazi, ker dokazov sploh ni izvajal. To jasno izhaja tudi iz obrazložitve sklepa, saj večine predlaganih dokazov niti ne omenja (izvedbe dokaza z izvedencem grafološke stroke, zaslišanja B.B., vpogleda v kazenski spis K 101/2009). Organ pa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ni navedel vsebine, kot to zahteva 214. člen ZUP. Predvsem ni obrazložil razlogov, zaradi katerih ni ugodil dokaznim predlogom tožnika, kot to določa 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP. Zato akta brez (take) obrazložitve ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Organ je tako namesto na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, o predlogu odločil na podlagi svojih špekulacij v zvezi z vsebino in pristnostjo pooblastila z dne 20. 5. 2005. Upravni organ je v postopku očitno prezrl svoje dolžnosti, kot so določene v drugem odstavku 264. člena ZUP ter dejstev, ki jih je iz razlogov po drugem odstavku 260. člena ZUP tožnik izrecno uveljavljal v svojem predlogu, sploh ni preveril, pač pa je predlog v tem delu v celoti ignoriral, kakor da ne bi bil postavljen. Glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa upravni organ celo šteje, da bi moral tožnik h predlogu priložiti pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, da je B.B. bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Zato je izpodbijani sklep tudi v tem delu obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tožnik sodišču predlaga, naj vpogleda spisno dokumentacijo v zadevi, naj zasliši kot pričo B.B., naj zasliši tožnika, naj postavi izvedenca grafološke stroke ter vpogleda v kazenski spis Okrajnega sodišča v Grosupljem opr. št. K 101/2009, zlasti v pravnomočno sodbo v navedenem spisu in mnenje izvedenca grafologa v tem spisu. Predlagane dokaze naj sodišče izvede na glavni obravnavi, potem pa odloči, da se tožnikovi tožbi ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi ter zadeva vrne organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in razlogih zanj ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Območne geodetske uprave Ljubljana z dne 8. 9. 2005, s katero so bile ugotovljene in evidentirane spremembe katastrskih podatkov pri tam navedenih parcelah v k.o. …. Odločitev je oprl na zaključka, da ni verjetno izkazana okoliščina, da je predlog za obnovo postopka, v katerem je tožnik uveljavljal obnovitvena razloga iz 2. in 10. točke 260. člena ZUP, podan v zakonskem roku, ter da glede obnovitvenega razloga iz 2. točke tudi niso verjetno izkazane okoliščine, na katere se predlog v tem delu opira.

Iz predloga za obnovo postopka v spisni dokumentaciji izhaja, da je tožnik obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP utemeljeval z navedbami, da se je B.B. v postopku za izdajo odločbe, katerega obnova predlaga, izkazovala kot pooblaščenka stranke, ki je vložila zahtevo za spremembo vrste rabe zemljišč, A.A., s ponarejenim pooblastilom, s čemer je storila kaznivo dejanje v smislu 256. člena Kazenskega zakonika. V dokazne namene je predložil sodbo K 101/2009 z dne 22. 10. 2009 Okrajnega sodišča v Grosupljem, s katero je bila B.B. spoznana za krivo takega kaznivega dejanja (po njegovi navedbi zaradi skoraj identičnega dejanja dne 14. 10. 2005) in predlagal postavitev izvedenca grafološke stroke ter zaslišanje B.B. in sebe. Vložitev predloga v zakonskem roku pa je tožnik utemeljeval z navedbami, da se zaradi obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP lahko predlaga obnovo postopka tudi po preteku petih let od vročitve odločbe stranki, pri čemer je treba upoštevati tudi, da odločba z dne 8. 9. 2005 stranki nikoli ni bila vročena, saj vročitve kot pooblaščenki B.B. zaradi ponarejenega pooblastila ni mogoče šteti za pravilno vročitev.

Po 2. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, dokončno v upravnem postopku, obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Po 2. točki prvega odstavka 263. člena ZUP stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je zvedela za pravnomočno sodbo. Po četrtem odstavku tega člena se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti; izjemoma se lahko predlaga ali začne obnova iz navedenega razloga tudi po preteku treh let (peti odstavek).

Glede na citirane določbe ZUP se obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP lahko dokazuje le s pravnomočno sodbo (kazenskega sodišča), v kateri je ugotovljeno, da je bilo kaznivo dejanje (npr. kriva izpovedba priče ali izvedenca, uporaba ponarejene listine ipd.), ki se navaja kot podlaga za izdajo odločbe v postopku, katerega obnovo se predlaga, storjeno. Take sodbe tožnik glede zatrjevanega kaznivega dejanja – izkazovanja B.B. s ponarejeno listino, pooblastilom za zastopanje A.A. z dne 20. 5. 2005, v postopku za izdajo odločbe z dne 8. 9. 2005 – ob vložitvi predloga ni predložil. Predložil je le sodbo K 101/2009 z dne 22. 10. 2009, ki pa se (nesporno) nanaša na drugo (kaznivo) dejanje, storjeno v zvezi s pooblastilom z dne 19. 10. 2005, v postopku za preverjanje pogojev za zaščiteno kmetijo v lasti A.A. To pa po že navedenem ne zadostuje, saj ni dopustno sklepanje, h kakršnemu ob odsotnosti relevantnega dokaza napeljuje tožnik, ki navaja, da namreč iz predložene pravnomočne kazenske sodbe izhaja, da je B.B. podpis A.A. ponaredila (na pooblastilu z dne 19. 5. 2005), zato naj bi bil po njegovem mnenju edino razumen sklep, da je ponaredila tudi podpis na pooblastilu z dne 20. 5. 2005 (tako sklepanje ni dopustno že glede na domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS). Ker je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, tudi prvostopenjski organ zaključil, da je ostal uveljavljani obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP neizkazan, saj tožnik zatrjevanega kaznivega dejanja, ki naj bi bilo podlaga za izdajo odločbe, s katero je bil končan postopek, katerega obnovo predlaga, ni izkazal s predložitvijo pravnomočne kazenske sodbe, kar niti ni sporno, sodišče njegovi presoji v celoti pritrjuje. Glede na to, da po navedenem ne zadostuje predlog organu za izvedbo dokazov, kot ga je podal tožnik (postavitev izvedenca grafologa, zaslišanje B.B. in tožnika), sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da bi prvostopenjski organ zaključka o neizkazanosti obstoja navedenega obnovitvenega razloga ne mogel opirati na okoliščino, da tožnik ni predložil pravnomočne kazenske sodbe, pač pa da bi moral dopustiti izvedbo predlaganih dokazov. Ob povedanem tožnik organu tudi brez podlage očita, da je, ker predlaganih dokazov ni izvedel, odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, dalje, da po 265. členu ZUP zadostuje zgolj verjetna izkazanost relevantnih okoliščin ter da naj izpodbijanega sklepa, ker v obrazložitvi organ ni navedel razlogov, zaradi katerih dokaznim predlogom ni sledil (s čemer naj bi sklep ostal brez obvezne vsebine, kot jo določa 214. člen ZUP), ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ob tem ko je namreč organ navedel, katero dokazno sredstvo je (glede na prej navedene zakonske določbe) edino primerno za izkazovanje uveljavljanega obnovitvenega razloga, je s tem po presoji sodišča jasno izključil možnost drugačnega dokazovanja, ne da bi moral razloge za to še podrobneje navajati.

Sodišče kot neutemeljene presoja tudi tožbene navedbe, da je prvostopenjski organ v postopku prezrl dolžnosti, kot zanj izhajajo iz drugega odstavka 264. člena ZUP. Sodišče ugotavlja, da je do uveljavitve novele ZUP-C (1. 1. 2005) sicer bilo mogoče iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP postopek obnoviti tudi v primeru, da kazenskega postopka ni bilo mogoče izvesti ali če so obstajale okoliščine, zaradi katerih postopka ni bilo mogoče začeti (prvi odstavek 264. člen ZUP). Z novelo ZUP-C pa je bila navedena določba črtana (119. člen ZUP-C); v obrazložitvi predloga novele se kot razlog navaja, da je določba, katere črtanje je predlagano, presegala splošno definicijo upravnega postopka in pristojnosti upravnih organov, ki bi tako posredno opravljali vlogo kazenskega sodišča; navaja se, da obnove postopka po novem ne bo več mogoče sprožiti, če kazenskega postopka sploh ni mogoče izvesti oziroma niti začeti (Poročevalec, št. 17 z dne 19. 2. 2004, str. 34). Ob tem ko je bil prvi odstavek 264. člena ZUP črtan, so sicer nekatere določbe, vezane na določbo tega odstavka, v ZUP ostale (del 2. točke prvega odstavka 263. člena, drugi odstavek 264. člen), vendar so brezpredmetne, saj ob spremenjeni ureditvi njihova uporaba ne pride več v poštev (tako tudi Zdenka Štucin v Zakonu o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 707, 711, da gre za redakcijske napake). Že tudi pred uveljavitvijo novele ZUP-C (1. 1. 2005) pa se je v sodni praksi zastopalo stališče, da se obstoj obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP dokazuje s pravnomočno sodbo (kazenskega) sodišča (sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS U 649/93 z dne 12. 10. 1994, I Up 1388/2002 z dne 10. 11. 2004, I Up 75/2003 z dne 19. 1. 2006).

Ob tem ko je organ zaključil, da že obnovitveni razlog iz navedene 2. točke 260. člena ZUP ni izkazan, ker tožnik ni predložil pravnomočne sodbe v zvezi z zatrjevanim kaznivim dejanjem ponareditve pooblastila z dne 20. 5. 2005, je nepotrebna njegova nadaljnja ugotovitev, da tožnik s tem tudi ni verjetno izkazal okoliščine pravočasnosti predloga v skladu z 2. točko prvega odstavka 263. člena ZUP. Na tožbeno navedbo glede (po)teka objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP, čeprav je ob neizkazanem tem obnovitvenem razlogu za odločitev v zadevi nepomembna, pa sodišče odgovarja, da se ta rok izteče s pretekom treh let od dokončnosti odločbe ter da je le izjemoma mogoče predlagati obnovo po preteku treh let (peti odstavek 263. člena ZUP); taka izjema bi bila mogoča, če bi tožnik ob vložitvi predloga za obnovo postopka predložil pravnomočno kazensko sodbo, ki bi je pred iztekom triletnega roka ne mogel predložiti.

Obnovitveni razlog iz 10. točke 260. člena ZUP pa je tožnik utemeljeval z navedbami, da A.A. glede na vsebino pooblastila B.B. ni pooblastila za vložitev zahteve za spremembo vrste rabe zemljišč, poleg tega pa pooblastila z dne 20. 5. 2005 tudi ni podpisala (sama), procesnih dejanj B.B. pa tudi nikoli pozneje ni odobrila. Za izkazovanje dejstev je organu predlagal izvedbo dokazov (vpogled v predloženo sodbo K 101/2009 z dne 22. 10. 2009, postavitev izvedenca grafološke stroke, zaslišanje B.B. in tožnika).

Po 10. točki 260. člena ZUP se postopek, končan z dokončno upravno odločbo lahko obnovi, če stranke ni zastopal tisti, ki jo po zakonu lahko zastopa, če stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, po zakonu pa bi jo moral zastopati ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je stranka kasneje odobrila procesna dejanja. Po 6. točki prvega odstavka 263. člena ZUP stranka lahko predlaga obnovo postopka iz navedenega razloga samo v enem mesecu od dneva, ko je bila odločba izdana, po četrtem odstavku tega člena pa se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti.

Organ je pri preizkusu predloga v smislu prvega odstavka 267. člena ZUP glede uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 10. točke 260. člena ZUP zaključil, da predlog ni pravočasen, ob ugotovitvi dejstev, da je bil postopek, katerega obnovo je tožnik predlagal, končan z odločbo, ki je bila izdana 8. 9. 2005 in je postala dokončna 30. 9. 2005. Ob takih dejstvih je zaključek organa glede na prej citirane določbe 263. člena ZUP in vložitev predloga za obnovo postopka na dan 20. 1. 2011 pravilen.

Tožnik ne more biti uspešen s tožbeni navedbami, da B.B. ni imela veljavnega pooblastila za vložitev zahteve za spremembo vrste rabe zemljišč in procesna dejanja v postopku, v katerem je bila izdana odločba z dne 8. 9. 2005, ter o tem, da je organ, ker ni ugotovil nepravilnosti pooblastila v smislu 56. člena ZUP, kršil 8. člen tega zakona (načelo materialne resnice), in da se za bistveno kršitev pravil šteje, če pooblaščenec ni imel ustreznega pooblastila (4. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Upravni organ namreč izpodbijane odločitve niti ni temeljil na zaključku o neizkazanosti obnovitvenega razloga iz 10. točke 260. člena ZUP (ta je po navedenem podan tudi, če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je stranka kasneje odobrila procesna dejanja), pač pa na zaključku, da predlog že ni bil vložen v zakonskem roku oziroma da predloga iz obnovitvenega razloga po 10. točki 260. člena ZUP ni mogoče vložiti po preteku enega meseca od dneva izdaje odločbe in treh let od dokončnosti odločbe. Kolikor pa je pri ugotavljanju pravočasnosti predloga za obnovo postopka organ moral izhajati iz ugotovitve o dokončnosti odločbe, tej pa tožnik oporeka z navedbami, da odločba z dne 8. 9. 2005 stranki (A.A.) nikoli ni bila vročena - saj vročitve kot pooblaščenki B.B. zaradi ponarejenega pooblastila ni mogoče šteti za pravilno vročitev – sodišče dodaja, da tudi te tožnikove navedbe presoja kot neutemeljene. Uporabe ponarejenega pooblastila v postopku za izdajo odločbe z dne 8. 9. 2005 – kot že navedeno v točki 9 obrazložitve te sodbe – tožnik v predlogu za obnovo postopka tudi po presoji sodišča ni izkazal, niti ni predložil druge javne listine, ki bi potrjevala nepristnost pooblastila. Glede na to sodišče sodi, da je organ v okviru formalnega preizkusa dopustnosti predloga za obnovo postopka pravilno izhajal iz podatkov upravnega spisa o dejstvih vročitve in dokončnosti odločbe. Tudi ob drugačni presoji obstoja navedenih dejstev pa bi organ v postopku preizkusa moral zaključiti, da predlagana obnova postopka ni dopustna, in sicer (v tem primeru) zaradi še ne (vročene in) dokončne odločbe v upravnem postopku (uvodni stavek 260. člena ZUP).

Protispisno tožnik zatrjuje, da se v postopku ni postavljalo vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka, ker naj bi organ upošteval, da je tožnik za obnovitvene razloge izvedel šele 7. 1. 2011, predlog pa je nato vložil 20. 1. 2011. Organ je namreč v izpodbijanem sklepu zaključeval, da predlog za obnovo postopka ni vložen v zakonskem roku, ker okoliščin, da je predlog pravočasen, tožnik ni izkazal ne glede obnovitvenega razloga po 2. točki ne glede obnovitvenega razloga po 10. točki 260. člena ZUP. Pri tem je sodišče presodilo, da nobeden od navedenih zaključkov organa ne more biti razlog za ugoditev tožbi. Organ se je pri preizkusu pravočasnosti predloga namreč pravilno opiral na določbe 263. člena ZUP, v katerih so določeni roki, v katerih se lahko predlaga obnovo postopka (2. in 6. točka prvega, četrti in peti odstavek 263. člena ZUP); po nobeni od navedenih določb, katerih vsebino je sodišče predhodno že povzelo, pa se ne šteje, da rok za vložitev predloga za obnovo postopka teče od dneva, za katerega stranka zatrjuje, da je to dan, ko je izvedela za obnovitveni razlog (tožnik zatrjuje in dokazuje, da je na ta dan uspel pridobiti odločbo z dne 8. 9. 2005 in pooblastilo z dne 20. 5. 2005).

Ob povedanem po presoji sodišča tožnik ni mogel uspeti z vloženim predlogom za obnovo postopka. Obnova postopka je namreč izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno le, če je izkazan obstoj katerega od v zakonu taksativno določenih razlogov, in če je predlog vložen v roku, ki ga določa zakon. Glede tožnikovega predloga za obnovo postopka pa je sodišče presodilo, da je bilo o njem odločeno v pravilno vodenem postopku ter s sklepom, ki je pravilen in na zakonu utemeljen. Zato je tožbo moralo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrniti. Sodišče dodaja, da iz v obrazložitvi povedanega izhaja, da je v zadevi moglo odločiti, ne da bi moralo dopolnjevati ali ponavljati dokaze, izvedene v upravnem postopku. Zato ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj opravi glavno obravnavo ter na tej izvede predlagane dokaze, saj so ti za odločitev nepotrebni.