Jedro

Glavni razlog za smrt pokojnega je bila prometna nezgoda, za katero je objektivno odgovoren zavarovanec tožene stranke. Ravnanje (opustitev) pokojnega predstavlja zgolj prispevek, katerega je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17. 12. 2013: odločilo, da je dolžna toženka prvotožnici G. T. v roku 15 dni plačati znesek 5.362,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od l.10.2009 do plačila (I. točka izreka), odločilo, da je dolžna toženka drugotožniku B. T. v roku 15 dni plačati znesek 4.354,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2009 do plačila (II. točka izreka), zavrnilo, kar sta tožnika zahtevala več ali drugače (III. točka izreka), odločilo, da je dolžna toženka tožnikoma v 15 dneh povrniti njune pravdne stroške v znesku 166,94 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Navaja, da naj bi sodišče napačno povzelo njeno trditveno podlago, ki jo je podala v pripravljalni vlogi z dne 13.2.2012, ko je temelju tožbenega zahtevka ugovarjala v celoti. Izvedeni dokazni postopek naj bi potrdil njene navedbe, da se A. A. v prometni nezgodi ne bi smrtno ponesrečil, v kolikor bi v času nezgode uporabljal varnostni pas. Navedeno izhaja iz izvedenskih mnenj izvedenca za raziskavo prometnih nezgod prof. dr. I. P. in izvedenca medicinske stroke travmatologa prof. dr. M. V., ki ju sodišče v celoti sprejema in povzema. Ravnanje oziroma opustitev pokojnega A. A. je izključilo obstoj pravno-relevantne vzročne zveze med škodnim ravnanjem njenega zavarovanca in škodno posledico. Tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 365/2000 (na katero se sklicuje sodišče prve stopnje) izhaja, da mora tožnik sam trpeti tisti del škode, ki je posledica njegove opustitve. V nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je ugovor o izključni odgovornosti pokojnega za nastalo škodo neutemeljen. Tak zaključek tudi ni obrazložen. Argumentacija sodišča, da je prometna nesreča dokazano posledica ravnanja objektivno odgovornega zavarovanca tožene stranke, za katerega ni mogoče trditi, da ni mogel predvideti ali se izogniti neprivezanosti pokojnega, ni smiselna. Neuporaba varnostnega pasu namreč ni vplivala na potek nesreče. Vplivala je le na obseg poškodb in v tem kontekstu je treba ugotavljati vzročno zvezo ali soprispevek oškodovanca, kadar vzročne zveze ni moč z gotovostjo ovreči (sklicuje se na odločbe II Ips 365/2000, VSL I Cp 783/2010, VSL sodba in sklep II Cp 362/2012). Sodišče prve stopnje naj bi napačno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo prvotožnice. Pritožnica meni, da je sodišče slednji neutemeljeno prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo v višini 7.680,00 EUR, kolikor je znašal predračun za postavitev spomenika. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka prvotožnici leta 2009 (v predpravdnem postopku) izplačala 10.491,00 EUR, prvotožica pa spomenika še ni postavila ne v vrednosti predloženega predračuna (to je 7.680,00 EUR), ne skromnejšega. Sodišče naj bi napačno uporabilo materialno pravo tudi, ko je ocenilo, da znaša pravična denarna odškodnina drugotožniku B. T. za smrt brata dvojčka (A. A.) 17.000,00 EUR. Upoštevaje njuno starost v času prometne nezgode (23 let) in dejstvo, da sta se družila ob vikendih in počitnicah, je odmerjena odškodnina pretirana. Laično mnenje sodišča, da je vez med dvojčki nenadomestljiva in trajnejše narave od vezi med starši in otroci, ne vzdrži presoje. Pritožuje se tudi zoper odločitev sodišča glede teka obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo in se sklicuje na svoje navedbe v odgovoru na tožbo.

3. Tožnika sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje napačno povzemalo trditveno podlago toženke (v zvezi z obsegom njenega ugovora zoper temelj zahtevka) iz njene vloge z dne 13.2.2012. Sodišče je jasno navedlo, da je toženka prvotno zatrjevala 30% soprispevek, kasneje pa temelju tožbenega zahtevka ugovarjala v celoti (kar je jasno razvidno iz obrazložitve podane v tretjem odstavku na 5. strani izpodbijane odločbe). Držijo sicer pritožbene navedbe, da je dokazni postopek (konkretno v njem izdelani izvedenski mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nezgod in izvedenca travmatologa) potrdil, da se A. A. (v kolikor bi v času nezgode uporabljal varnostni pas) ne bi smrtno ponesrečil. Vendar pa to odgovornosti zavarovanca tožene stranke za nastalo škodo (oziroma vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastalo škodo) nikakor ne izključuje.

6. Prometna nezgoda kot glavni razlog za nastalo škodo je bila posledica ravnanja objektivno odgovornega zavarovanca tožene stranke. Ker je odgovornost slednjega objektivna, bi se lahko le-te (v skladu s prvim odstavkom 153. člena OZ (1)) ekskulpiral le, če bi škoda izvirala iz vzroka, ki je bil izven nevarne stvari (in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti), oziroma če bi bilo dokazano (v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ), da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega (ki ga ni bilo moč pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti). A v konkretnem primeru nimamo opraviti s takšnimi okoliščinami. Ravnanje (opustitev) pokojnega ne samo, da (kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje) ni bilo tako, da ga zavarovanec tožene stranke ne bi mogel predvideti ali se mu izogniti, ampak samo po sebi (po svoji naravi) ne more predstavljati glavnega razloga za nastalo škodo (2) Glavni razlog za smrt A. A. (zaradi katere tožnika zahtevata povračilo utrpljene škode) je bila prometna nezgoda, za katero pa je (kot je bilo poudarjeno) odgovoren zavarovanec tožene stranke. Ravnanje (opustitev) pokojnega A. predstavlja zgolj prispevek(3) katerega je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo(4) Z njim ni prišlo do nobene izključitve (prekinitve) vzročne zveze, kot to napačno navaja pritožnica. Na drugi strani pa pritožnica s trditvijo, da zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora izključne odgovornosti pokojnega za nastalo škodo ni obrazložen (da je torej brez razlogov), zapade v protislovje. Tem istim (domnevno neobstoječim) razlogom (ki so po svoji naravi zaključki pravne narave) namreč v isti pritožbi sama izrecno oporeka.

7. Sodišče prve stopnje je prvotožnici upravičeno prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo (5) v višini 7.680,00 EUR (oziroma v višini predračuna za postavitev spomenika). Obrazložitev, ki jo je v zvezi s tem podalo (glej drugi odstavek na 13. strani izpodbijane sodbe), je prepričljiva in v tem oziru ni moč ničesar relevantnega dodati. Toženkinemu pritožbenemu sklicevanju, češ da je prvotožnici že leta 2009 izplačala 10.491,00 EUR, ni moč slediti, saj gre za odškodnino, ki jo je izplačala iz drugih naslovov oz. zaradi druge utrpljene škode. Ker je bil ta znesek namenjen odpravi druge škode (oziroma predstavlja satisfakcijo za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela), od prvotožnice ni moč upravičeno zahtevati, da bi morala z njim postaviti nagrobni spomenik. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno in v skladu s sodno prakso (odškodnino prisojeno v podobnih primerih) prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo drugotožniku B. T. (bratu pokojnega A. A.). Pritožnica s svojimi očitki ne prepriča. Navajanje, da naj bi se brata dvojčka družila le ob vikendih oz. počitnicah, nikakor ne drži. Drugotožnik je izpovedal bistveno drugače. Tudi dejstvo, da sta bila (ob smrti brata) stara 23 let, ne pomeni, da drugotožnik zato ni utrpel duševne bolečine, ki bi ga opravičevale do prisojene odškodnine (to dokazuje tudi v postopku izdelano mnenje izvedenca psihiatrične stroke). Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je med brati, še posebej pa med dvojčki, povezanost trajnejša (traja načeloma celo življenje) in pogosto tudi močnejša. Ocena sodišča prve stopnje v zvezi z jakostjo te vezi je življenjsko prepričljiva, zaradi česar pritožničino oporekanje, češ da gre zgolj za laično mnenje (sodišča), le-te v ničemer ne omaje. Za tak zaključek sodišče prve stopnje prav gotovo ni potrebovalo izvedenskega mnenja oziroma potrditve izvedenca. Sama trditev, da naj bi se dvojčka družila samo ob vikendih in počitnicah, tudi sicer predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) (6) Neupošteven pa je tudi pritožbeni očitek zoper odločitev glede teka obresti in sklicevanje na navedbe, podane v odgovoru na tožbo. Pritožba je samostojen procesen akt, vložen v posebni (samostojni) fazi pravdnega postopka. Zato pavšalno sklicevanje na navedbe, podane v postopku na prvi stopnji, ne zadostuje.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženčevi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

(2) Pritožnica v zvezi s tem sama pravilno ugotavlja, da neuporaba varnostnega pasu s strani pokojnega ni vplivala na potek (pravilno: že sam nastanek) nezgode.

(3) „Zgolj“ o prispevku (oškodovanca) zaradi podobnih opustitev (ravnanja) govorijo tudi odločbe II Ips 365/2000, VSL I Cp 783/2010 in VSL II Cp 362/2012, na katere se sklicuje sama pritožba.

(4) Ta je ocenjen povsem primerljivo, kot je bil v zadevah (v predhodni opombi naštetih odločbah), ki jih omenja pritožnica.

(5) Ki jo je pravilno opredelilo kot gotovo.

(6) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.