Jedro

Že glede na samo količino sadik, ki jih je obdolženec gojil, ko si je v ta namen najel celo počitniško hišico v odmaknjenem predelu podeželja, kjer je vestno pripravil vse potrebno za gojenje konoplje, ni dvoma, da je šlo za proizvodnjo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega K.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi K.Š. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 168,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega K.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V skladu s petim odstavkom 186. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila zasežena konoplja odvzeta, v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP pa je bilo odločeno tudi o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki je v pritožbi navedel, da se pritožuje zoper celotno sodbo, ki jo izpodbija iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in posledično napačno odmerjene kazenske sankcije ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Meni namreč, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja pritožnik z navedbami, da so razlogi, ki zadevajo krivdo oziroma krivdni naklep, le „površinsko ugotovljeni“ in nepopolno obrazloženi, prav tako pa po oceni pritožnika prvostopno sodišče tudi ni obrazložilo, kateri so tisti dokazi, na podlagi katerih je prvostopno sodišče zaključilo, da ogled reflektorjev, najdenih v najeti hiši, ne bi pripomogel k razjasnitvi odločilnih dejstev, ki bi naj že bila ugotovljena na podlagi ostalih dokazov. Kateri so torej ti dokazi, po oceni pritožnika v izpodbijani sodbi ni obrazloženo.

5. S pritožnikom pa nikakor ni mogoče soglašati. Izpodbijana sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik. Zakaj je prvostopno sodišče zavrnilo dokazni predlog zagovornika po ogledu reflektorjev, je pojasnjeno v točkah 4, 10 in ostalih izpodbijane sodbe. Na straneh 5, 6 in 7 izpodbijane sodbe pa je prvostopno sodišče tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo svoje zaključke, ki torej niso „površinsko ugotovljeni“ in nepopolno obrazloženi, kot skuša to v pritožbi prikazati pritožnik. V kateri smeri bi naj prvostopno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, kar v pritožbi prav tako uveljavlja obdolženčev zagovornik, pa iz vsebine pritožbe ni mogoče razbrati, saj pritožnik ni navedel niti tega, za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj pri tem šlo. Da bi prvostopno sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo.

6. Neutemeljena pa je pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nima namreč prav nobenih pomislekov o pravilnosti in tudi popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, se v izogib ponavljanju na ustrezne razloge prvostopnega sodišča tudi v celoti sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

7. Da je obdolženec v najeti počitniški hiši gojil 23 sadik konoplje, je povedal sam, navedeno pa je bilo potrjeno tudi z izpovedbami prič, zapisnikom o ogledu kraja kaznivega dejanja in zasegu konoplje. Že glede na samo količino sadik, ki jih je obdolženec gojil, ko si je v ta namen najel celo počitniško hišico v odmaknjenem predelu podeželja, kjer je vestno pripravil vse potrebno za gojenje konoplje, kot je sicer to obrazloženo tudi pod točko 10 izpodbijane sodbe, ko ni nobenega dvoma, da je obdolženec zato, da je omogočil hitrejšo in uspešnejšo rast rastlin konoplje, uporabljal tudi reflektorje, poraba električne energije za počitniško hišico pa je bila znatno povečana, saj je presegala porabo povprečnega gospodinjstva, pri čemer je bil obdolženec sam in torej povečane porabe nikakor ni pripisati vselitvi v vikend, kot se to trudi prikazati v pritožbi obdolženčev zagovornik, pritožba s prikazovanjem, da je prvostopno sodišče obdolženčevo krivdo ugotovilo zgolj površinsko, nikakor ne more biti uspešna. Ker ob vsem navedenem tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da se obdolženec zadeve ni lotil amatersko, kot skuša to prikazati obramba in ker ob vsem navedenem tudi ogled reflektorjev, ki so bili zaseženi ob hišni preiskavi, ne bi mogel z ničemer vplivati na pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, in ker tudi pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki prvostopnega sodišča (točka 10 izpodbijane sodbe), da je v obravnavani zadevi nedvomno šlo za proizvodnjo prepovedane droge, in ker iz razlogov navedenih v točkah 11, 12 in 13 izpodbijane sodbe tudi ne gre dvomiti, da konoplja ni bila namenjena zgolj obdolženčevi lastni uporabi, se pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v delu, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pokaže kot povsem neutemeljena.

8. Odločbe o kazenski sankciji obdolženčev zagovornik v pritožbi posebej ne graja, zato je izpodbijano sodbo v tem delu pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, kakor tudi osebnost obdolženca in njegovo prejšnje življenje, pa tudi vse ostale okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije in je obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), na katere je dolžno paziti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 95., v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.