Jedro

Izpodbijana odločitev bi bila pravilna in zakonita le, če bi šlo za gradnjo na kmetijskem zemljišču, ki ne leži v neposredni bližini EUP, v kateri že stojijo stavbe in gospodarska poslopja kmetije. Upravni organ pa zaradi napačnega stališča, da gradnja skednja na najboljših kmetijskih zemljiščih (K1) sploh ni dopustna, teh odločilnih dejstev ni ugotavljal. Zato ugotovitve upravnega postopka sodišču ne omogočajo preizkusa pravilnosti presoje skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-518/2013-3 z dne 8. 8. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – skednja na zemljišču s parc. št. 1176 k. o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da odločitev o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja temelji na stališču, da leži zemljišče predvidene gradnje na območju najboljših kmetijskih zemljišč (K1), na katerih gradnja skednja glede na določbe 26. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN MOL ID) ni dopustna.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in se sklicuje na 8. člen Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13 – v nadaljevanju Uredba), ki je veljal v času, ko je vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Meni, da so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni pogoji po tej določbi Uredbe. Opozarja na četrti odstavek omenjenega 8. člena Uredbe, po katerem se neglede na druge določbe tega člena uporabljajo določbe prostorskega akta ali drugega predpisa občine, če so za investitorja ugodnejše. Upravnemu organu očita, da se ni opredelil do veljavnosti Uredbe in da z njim ni vzpostavil ustrezne komunikacije. Oporeka pa tudi ugotovitvi, da načrtovana gradnja skednja ni dopustna, saj naj bi dopustnost gradnje takega objekta na najboljših kmetijskih zemljiščih (K1) izhajala iz preglednice z dopustnimi nezahtevnimi objekti. Toženki očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava, ker naj se ne bi opredelila do vrste objekta glede na veljaven prostorski akt, posledično pa naj bi tudi napačno ugotovila dejansko stanje. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta iz druge alineje prvega odstavka 74. c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je, da je gradnja skladna s prostorskim aktom. Če bi torej organ pri odločitvi v tej zadevi upošteval 8. člen Uredbe, za kar si prizadeva tožnik, ne bi preizkusil skladnosti načrtovane gradnje s prostorskim aktom občine, kot mu to nalaga 74. c člen ZGO-1. Ker bi s tem kršil zakon, bi bilo kršeno tudi načelo zakonitosti iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS, ki upravne organe zavezuje k opravljanju njihovega dela v okviru in na podlagi ustave in zakonov, oziroma četrti odstavek 153. člena, po katerem morajo posamični akti državnih organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (kar pa Uredba v 8. členu ni bila).

Glede na navedeno je neutemeljeno tožnikovo stališče, da bi moral upravni organ uporabiti 8. člen Uredbe, in pravilno stališče toženke, da je treba ugotavljati skladnost gradnje s prostorskim aktom.

Upravni organ je svojo odločitev oprl na drugi odstavek 26. člena OPN MOL ID, ki določa, da so vrste nezahtevnih in enostavnih objektov glede na namen in dopustno lokacijo v posameznih namenskih rabah določene v Prilogi 4 tega odloka. Gre za preglednico z dopustnimi enostavnimi in nezahtevnimi objekti po posameznih vrstah podrobnejše namenske rabe prostora. V zvezi s tem pogojem je bilo v upravnem postopku kot pravno odločilno ugotovljeno le, da načrtovana gradnja leži na zemljišču, ki leži v območju najboljših kmetijskih zemljišč (K1), kar med strankama ni sporno.

Iz omenjene Priloge 4, ki se nanaša na nezahtevne objekte, pa je razvidno, da je gradnja skednja (11.5e) na kmetijskih zemljiščih K1 dopustna v neposredni bližini enote urejanja prostora (EUP), v kateri že stojijo stavbe in gospodarska poslopja kmetije (opomba 6). Napačno je torej stališče upravnega organa, da gradnja skednja kot nezahtevnega objekta po določbah OPN MOL ID na območju kmetijskih zemljišč K1 sploh ni dopustna, saj iz navedene vsebine prostorskega akta jasno izhaja, da je dopustna, če je izpolnjen navedeni pogoj.

Izpodbijana odločitev bi bila po navedenem pravilna in zakonita le, če bi šlo za gradnjo na kmetijskem zemljišču, ki ne leži v neposredni bližini EUP, v kateri že stojijo stavbe in gospodarska poslopja kmetije. Upravni organ pa zaradi napačnega stališča, da gradnja skednja na najboljših kmetijskih zemljiščih (K1) sploh ni dopustna, teh odločilnih dejstev ni ugotavljal. Zato ugotovitve upravnega postopka sodišču ne omogočajo preizkusa pravilnosti presoje skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom.

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne razlage materialnega prava (posledično je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).