Jedro

Ali je bil storjen prekršek po ZDLov-1, je treba ugotavljati z dokaznimi standardi, kot veljajo v prekrškovnem pravu in jih ureja ZP-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na odpravo odločbe disciplinske komisije Lovske družine Š. ter odločbe občnega zbora toženke in na plačilo 1.000,00 EUR odškodnine zaradi kršenja pravice do lova ter prepovedi bodočega kršenja članskih pravic tožnika. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti 276,70 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev sodišča je napačna in krivična, saj temelji zgolj na domnevi, da je le tožnik krmil divjad na krmišču, ki ni bilo predvideno z načrtom lovsko upravljalskega območja. Za takšen sklep v izvedenem dokaznem postopku ni nikakršne dejanske podlage. V primeru presoje zakonitosti disciplinskega postopka v društvu je sodišče vezano tudi s temeljnimi načeli kazenske zakonodaje. Pri tem v postopku pred rednim sodiščem ni mogoče sanirati bistvenih kršitev disciplinskega postopka. Sodišče je kršilo temeljno načelo kazenskega prava, da je treba obdolženca v dvomu oprostiti krivde. Za dokazni zaključek sodišča, da je bil tožnik tisti, ki je ob kaluži metal koruzo in brikete pesnih rezancev, ni podlage, ki bi to brez resnega dvoma potrjevala. Sodišče ne more sklepati na dejstva samo iz posrednih dokazov in ne more uporabiti 8. člena ZPP ter po svojem prepričanju odločiti, katera dejstva se štejejo za dokazana. Sodišče je napačno ravnalo pri odmeri stroškov tožniku glede nepriznanega plačila sodne takse in nepriznanega povračila stroškov izvedenca lovske stroke. Čeprav ob koncu obravnave pooblaščenec tožnika ni izrecno zahteval povračila takse in stroškov, še ne pomeni, da se je temu odrekel. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik v obravnavani zadevi zahteva odpravo odločitve disciplinske komisije LD Š. v zvezi z odločbo občnega zbora te lovske družine, s katero je bil spoznan za krivega, ker je kot lovec omenjene lovske družine naredil krmišče, na katerem je v nasprotju s prvim odstavkom 41. člena ZDLov-1 in načrti lovsko upravljalskih območij ter LD Š. krmil divjad. Izrečen mu je bil disciplinski ukrep prepovedi lova na vso divjad za dobo dveh let. Po določilu 14. člena Zakona o društvih (ZDru-1) ima vsak član društva pravico, da v roku enega leta od sprejetja dokončne odločbe pred sodiščem izpodbija odločitve organov društva, ki so bile sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim oziroma drugim splošnih aktom društva. Osrednji predmet presoje v tem postopku torej je, ali je disciplinski organ društva svojo odločitev sprejel zakonito, skladno s pravili LD Š..

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da krmljenje divjadi izven lokacij, predvidenih z načrti lovsko upravljalskih območij po določilu prvega odstavka 41. člena ZDLov-1 ni dovoljena, takšna kršitev pa predstavlja tudi disciplinsko kršitev, za katero je mogoče izreči celo najhujšo disciplinsko sankcijo po 7. alineji 34. člena Pravil LD Š., torej izključitev iz lovske družine. Tožnik v pritožbi ponavlja svoje trditve, da kršitve ni zagrešil, zato ni bilo podlage za izrek disciplinskega ukrepa. Vendar pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da so disciplinski organi tožnika utemeljeno spoznali za krivega krmljenja živali v nasprotju z določbo ZDLov-1. Ali je bil storjen prekršek po določilu tega zakona, je treba ugotavljati z dokaznimi standardi, kot veljajo v prekrškovnem pravu in jih ureja Zakon o prekrških (ZP-1). Ta se na določbe kazenskega postopka sklicuje le glede posameznih institutov, izrecno obravnavanih v 67. členu, sicer pa vsebuje posebna določila postopka. Med njimi tudi načelo proste presoje dokazov, vsebovano v 71. členu ZP-1. Sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila in z njimi tudi ni omejeno. Tožena stranka je že v disciplinskem postopku podrobno navedla okoliščine, ki so prepričale disciplinski organ, da je bil prav tožnik tisti, ki je nedovoljeno krmil živali. Tožnik v svojo obrambo ni navedel nikakršnih trditev, ki bi vzbujale razumen dvom, da temu ni bilo tako, čeprav bi to lahko storil. Tožnik namreč priznava, da je postavil prežo ter nasul sol v kalužo in opazoval živali. Torej bi prav on moral vedeti, komu vse je bila postavitev preže znana in kdo bi še imel interes, da bi se tam nahajale živali ter bi jih zato privabljal s hrano. Da se je ta poleg kaluže ob tožnikovi preži nedvomno nahajala, je namreč razvidno iz priloženih fotografij, ki jim verodostojnosti ni nihče oporekal. Zgolj zatrjevanje tožnika, da sam ni storilec prekrška, je po oceni pritožbenega sodišča premalo, da bi glede na izvedene dokaze vzbujalo dvom v zaključek disciplinskega organa, ki je tožnika spoznal za krivega. Odločba disciplinskega organa je bila zato vsebinsko pravilna ter sprejeta po zakonitem postopku. Nasprotne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

6. Tožnik v pritožbi graja stroškovno odločitev in izpostavlja, da bi mu sodišče moralo prisoditi pravdne stroške za plačilo glavnice in izvedenca. Ker je tožnik v pravdi v celoti propadel, mu pravdni stroški ne gredo, temveč je on tisti, ki jih mora skladno z načelom uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) povrniti nasprotni stranki.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.