Jedro

Prvostopno sodišče, ki odloča v času uporabe novega ZUS, mora uporabljati določbe novega ZUS v skladu s 3. odstavkom 93. člena ZUS. Zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka, tudi v postopku za izdajo začasne odredbe, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave začasne odredbe. Za izdajo začasne odredbe zadošča verjetnost utemeljenosti zahtevka in dejstvo, da ta ukrep lahko doseže svoj namen le, če je izdan v hitrem postopku.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 3101/97-11 z dne 18.3.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče pod tč. 1) zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 30.12.1997 zavrglo in pod tč. 2) zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 19.1.1998 zavrnilo. V obrazložitvi sklepa upravno sodišče navaja, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 30.12.1997 zavrglo, ker se je v času vložitve te zahteve, v skladu z ustavnim zakonom, smiselno uporabljal kot republiški predpis Zakon o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77), po katerem v upravnem sporu ni bilo mogoče izdati začasnih odredb. Zakon o upravnem sporu - ZUS (Uradni list RS, št. 50/97) pa ne vsebuje določb, iz katerih bi izhajalo, da se 30. in 69. člen, ki urejata izdajo začasne odredbe, pričneta uporabljati pred 1.1.1998, torej pred začetkom uporabe novega ZUS.

Zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe z dne 19.1.1998 pa sodišče utemeljuje z ugotovitvijo, da nista izpolnjena zakonska pogoja, da bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda in da ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Z začetkom izvrševanja izpodbijane odločbe še pred pravnomočnostjo sodne odločbe o tožnikovi tožbi v tem upravnem sporu, se tožnikov pravni položaj v spornem razmerju ne bo poslabšal v smeri zatrjevane posledice (nezmožnosti uspešnega kandidiranja zaradi preseganja starostnega kriterija), saj bo moralo sodišče v primeru ugoditve tožbi izpodbijani odločbi odvzeti njene pravne učinke. Nasprotni stranki (imenovani notarki) pa bi z neizvrševanjem izpodbijane odločbe nedvomno nastala večja nepopravljiva škoda, saj je bila ta po njenih pisnih navedbah, zaradi pričakovanega začetka opravljanja notariata izbrisana iz imenika odvetnikov, s 26.2.1998 pa ji je iztekla tudi enoletna doba, v kateri je imela pravico do nadomestila plače, kar pomeni, da bi dejansko ostala brez zaposlitve in tudi brez sicer utemeljeno pričakovanih dohodkov.

Pritožnik, kot vlagatelj zahteve za izdajo začasne odredbe med upravnim sporom, v pritožbi izpodbija sklep upravnega sodišča in sicer:

1.) Točko 1. izpodbijanega sklepa zato, ker naj bi izpodbijana odločba spregledala določbi 262. in 263. člena Zakona o izvršilnem postopku.

2.) Točko 2. tega sklepa, - ker je sodišče o tej stvari odločalo preuranjeno, saj pritožnik od ustavnega sodišča do vložitve te pritožbe še ni prejel celotne odločbe tega sodišča, torej odločbe skupaj z ločenimi mnenji; - ker je upravno sodišče bistveno kršilo postopek, saj v skladu s 15. členom ZUS ni dalo pritožniku možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kar pomeni tudi kršitev ustavne pravice pritožnika do enakega postopka iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (ustava); - pritožnik ni imel možnosti odgovoriti na odgovor M.Z. na pritožnikovo ustavno pritožbo, niti ni imel možnosti izjasniti se o vprašanjih, ki jih je v svoji ustavni odločbi z dne 13.3.1998, v točkah 12. in 18. obrazložitve, štelo ustavno sodišče za pravno relevantne. Upravno sodišče bi ga moralo torej po prejemu odločbe ustavnega sodišča, pozvati in mu določiti rok, v katerem naj bi odgovoril in zavzel stališče do navedb M.Z. in odločbe ustavnega sodišča z dne 13.3.1998; - upravno sodišče je bistveno kršilo postopek, ker v zvezi z odločbama ustavnega sodišča Up 41/98 z dne 26.2.1998 in Up 41/98 z dne 13.3.1998, ni ugotovilo, da je v navedenih dveh odločbah šlo za dvakratno odločanje o isti stvari. Da bi pritožnik popravil napako, ki jo je zagrešilo ustavno sodišče s tem, da je upravnemu sodišču s svojo odločbo z dne 13.3.1998 naložilo ponovno odločanje o isti stvari (kršitev prepovedi "ne bis in idem"), je umaknil svoj predlog za izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu, še preden se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari; - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je podan, ker upravno sodišče pri odločanju ni upoštevalo napotil ustavnega sodišča, kar pomeni, da ni jasno in nedvoumno zavzelo stališča do odprtih vprašanj ali lahko imenovanemu notarju preneha služba le, če se v upravnem sporu ugotovi, da sam ni izpolnjeval zakonskih pogojev za notarja ali tudi v primeru, če bi bil razveljavljen le postopek izbire in bi ga bilo treba ponoviti, pa bi v ponovljenem postopku za notarja bil imenovan kdo drug in ali je pri odločanju o zahtevi iz 69. člena ZUS odločilno samo primerjanje škod, ki bi lahko nastale posameznim udeležencem v postopku ali pa na odločitev o takšni zahtevi vpliva tudi presoja o verjetni utemeljenosti tožbe v upravnem sporu. Utemeljenost tožbenega zahtevka je v tem primeru podana predvsem zaradi očitne diskriminacije pritožnika, kot posledice ravnanja M.Z., ki sta ga vrhovno sodišče v sodbi z dne 17.3.1995 in ustavno sodišče v odločbi z dne 19.2.1996 opredelila kot kršitev človekovih pravic in Mednarodnega pakta o človekovih in političnih pravicah. Povzročitev škode, ki jo je s kršitvijo človekovih pravic in Mednarodnega pakta o človekovih in političnih pravicah, pritožniku povzročila M.Z., pa je višina letne škode najmanj 60.000,00 DEM in jo bo morala plačevati država Republika Slovenija vse dokler bo pritožnik aktiven oziroma dokler ne bo imenovan za notarja. To je okoliščina, ki onemogoča kršiteljico človekovih pravic M.Z. v konkurenci s pritožnikom; - pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je podan z neupoštevanjem 14. člena ustave, saj bi moralo sodišče že zaradi javne koristi izdati začasno odredbo, da bi s tem preprečilo "politično korupcijo", izraženo s tem, da je bila bivša ministrica za pravosodje, postavljena na strokovno delovno mesto mimo strokovnih kriterijev, na temelju zlorabe moči oblasti. V tem primeru javna korist narekuje izdajo začasne odredbe, ker pravna država ne dovoljuje "politične korupcije" in ne dovoljuje dajanja prednosti politikom, kadar se ti potegujejo za strokovna delovna mesta. Zato bi sodišče v tem primeru moralo uporabiti 4. odstavek 30. člena ZUS.

Predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti razveljavi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

I.

Pritožnik je v zmoti, ko zatrjuje, da je prvostopno sodišče spregledalo določbi 262. in 263. člena Zakona o izvršilnem postopku. Sodišče je navedeno začasno odredbo v teku upravnega spora sprejelo v skladu z določbama 30. in 69. člena ZUS, ki ta institut posebej in specialno urejata. Določbe Zakona o izvršilnem postopku bi se v tem postopku lahko uporabile, če bi ZUS tako določal. Ker pa ta tega ne določa in iz 16. člena tega zakona izhaja le, da se za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, je uporaba določb ZUS, na katere je prvostopno sodišče oprlo svojo odločitev, pravno utemeljena. Ni pa s procesnega vidika možno pritrditi razlogom, ki jih prvostopno sodišče navaja kot pravno podlago za zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe, vložene dne 30.12.1997. Res so se ob vložitvi zahteve še uporabljale določbe prejšnjega ZUS, po katerih v upravnem sporu ni bilo možno predlagati začasnega zadržanja izvršitve izpodbijane odločbe. Toda s 1.1.1998 se je pričel uporabljati ZUS, ki že v prej navedenih določbah ureja možnost začasnega zadržanja izpodbijanega akta in za odločanje o njem predpisuje izpolnitev posebne procesne predpostavke (poprejšnje odločanje po 2. odstavku 30. člena tega zakona).

Prvostopno sodišče, ki je o tej stvari odločalo že po začetku uporabe novega ZUS, bi moralo na podlagi 3. odstavka 93. člena ZUS, tudi v tem primeru uporabiti določbe novega procesnega zakona, ne pa določb prejšnjega ZUS, kot je to razbrati iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker pa ni sporno, da prej navedena procesna predpostavka v tem primeru ni bila izpolnjena, je sama odločitev prvostopnega sodišča v tej točki pravilna.

II.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je prvostopno sodišče v tej stvari odločalo preuranjeno (pritožnik od ustavnega sodišča še ni prejel ločenih mnenj sodnikov, ki so glasovali proti odločitvi).

Prvostopno sodišče je bilo pri odločanju, tudi o tej začasni odredbi, vezano na procesne in materialne zakone in na stališče ustavnega sodišča v odločbi Up 41/98 z dne 13.3.1998, s katero je ugotovilo, da je bila pritožniku kršena pravica iz 23. člena ustave s tem, ko sta upravno in vrhovno sodišče opustili odločanje o zahtevi za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe in je zato upravnemu sodišču naložilo, da mora v roku sedmih dni od prejema te odločbe odločiti o zahtevi pritožnika za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe in tudi, da do pravnomočne odločitve sodišča o navedeni zahtevi ostane v veljavi 2. točka sklepa ustavnega sodišča št. Up 41/98 z dne 26.2.1998. Prvostopno sodišče je v skladu z navedenim odločilo v roku, ki mu ga je postavilo ustavno sodišče in okoliščina, da pritožnik od ustavnega sodišča, do roka, ko je prvostopno sodišče o stvari odločalo, še ni prejel ločenih mnenj ustavnih sodnikov, je za odločitev v tej zadevi pravno nepomembna.

V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo postopek, ker ni v skladu s 15. členom ZUS dalo pritožniku možnosti, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in da to pomeni tudi kršitev 22. člena ustave, sodišče v pojasnilo pritožniku navaja, da sicer zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave) mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka - tudi v postopku za izdajo začasne odredbe, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave začasne odredbe (za izdajo začasne odredbe zadošča verjetnost utemeljenosti zahtevka in dejstvo, da ta ukrep lahko doseže svoj namen le, če je izdan v hitrem postopku - zato ZUS določa le sedem oziroma tri dnevni rok za odločanje o taki zahtevi). Pritožnik je v tej zadevi imel možnost izjasniti se o navedbah M.Z., saj kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, so bile te navedene že v odločbi ustavnega sodišča z dne 13.3.1998, in so bile kot take tudi podlaga pri odločanju prvostopnega sodišča. Zato prvostopno sodišče v tem primeru tudi ni kršilo zahteve po zagotovitvi enakopravnosti strank v postopku, kar izhaja iz pravice do enakega varstva pravic, saj kot že rečeno, se je v postopku to oprlo le na odgovor M.Z. na ustavno pritožbo, kar je po mnenju sodišča tudi v skladu s prej navedenimi posebnostmi oziroma naravo začasne odredbe. Zmotna je tudi pritožnikova trditev, da bi ga moralo prvostopno sodišče pozvati oziroma mu določiti rok, v katerem naj bi odgovoril in zavzel stališče do navedb v odločbi ustavnega sodišča, saj gre v tem primeru za dva ločena postopka, izvedena pred dvema različnima sodiščema. Ta trditev nima pravne podlage, ni pa tudi v skladu z ustavno določbo o pravnomočnosti odločb (158. člen).

Pritožnikova navedba, da je ustavno sodišče dvakrat odločalo o isti stvari in s tem kršilo prepoved načela "ne bis in idem", ni predmet presoje tega sodišča. Tudi navedba, da je pritožnik svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu pri upravnem sodišču umaknil še preden se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, je pravno neutemeljena. Pritožnik bi svojo zahtevo lahko umaknil le do odločitve prvostopnega sodišča o navedeni zahtevi (32. člen ZUS). Podatki spisa pa tega ne potrjujejo (sodišče je o zahtevi odločilo 18.3.1998, pritožnikova vloga pa ima datum 19.3.1998).

Neutemeljeno je tudi pritožnikovo zatrjevanje, da prvostopno sodišče ni upoštevalo napotil ustavnega sodišča. O vprašanju, ali lahko imenovanemu notarju preneha služba le, če se v upravnem sporu ugotovi, da ni izpolnjeval zakonskih pogojev za notarja ali tudi v primeru, če bi bil razveljavljen le postopek izbire, bo sodišče lahko zavzelo stališče šele v postopku meritornega odločanja. Do vprašanja ali je pri odločanju o zahtevi iz 69. člena ZUS odločilno samo primerjanje škod, ki bi lahko nastale posameznim udeležencem v tem postopku ali pa na odločitev o takšni zahtevi vpliva tudi presoja o verjetni utemeljenosti tožbe v upravnem sporu, se prvostopno sodišče izrecno res ni opredelilo, vendar je iz razlogov, s katerimi utemeljuje svojo odločitev, dovolj jasno razvidno, da je sodišče glavno težo dalo škodi (materialni in imaterialni) in sicer tako tisti, ki bi z izvršitvijo akta nastala pritožniku kot tudi škodi, ki bi z neizvršitvijo tega akta nastala nasprotni stranki. S takim stališčem se pritožbeno sodišče strinja. ZUS v določbah, ki urejajo začasno odredbo v upravnem sporu, o okoliščini, ki se nanaša na verjetno utemeljenost tožbe, posebej ne govori, vendar to še ne pomeni, da se sodišče pri presoji zahteve po začasni izvršitvi izpodbijanega akta na to okoliščino, (ne) sme opreti. Po uradni dolžnosti pa mora sodišče v tem postopku upoštevati in presoditi le v ZUS navedeno okoliščino, torej, če odložitev nasprotuje javni koristi. Vse druge okoliščine oziroma razloge (tudi tiste iz 4. odstavka 30. člena ZUS) pa mora v zahtevi navesti in jih tudi z dokazi utemeljiti stranka, ki zahteva začasno odložitev oziroma nasprotna stranka, če je nevarnost, da ji bo s tako odložitvijo izvršitve akta nastala večja nepopravljiva škoda.

O zatrjevani "politični korupciji", ki jo pritožnik navaja kot okoliščino s katero utemeljuje, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialni zakon (14. člen ustave), pa pritožbeno sodišče pritožniku v pojasnilo navaja, da bo ta okoliščina, kolikor je morebiti povezana z vprašanjem, ali notarka, ki je bila imenovana z izpodbijano odločbo, izpolnjuje zakonske in druge pogoje za to funkcijo, predmet meritornega odločanja v upravnem sporu v tej stvari. Že po naravi stvari začasne odredbe, ta okoliščina ne more biti predmet tega postopka.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je v skladu z 73. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.