Jedro

Po določbi 179. člena OZ mora sodišče pri odmeri pravične odškodnine upoštevati tako načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine kot tudi načelo individualizacije odškodnine. Zgolj sklicevanje na ugotovitve sodnega izvedenca in na izpoved tožnika, ne dosega standarda obrazloženosti, ki bi pritožbenemu sodišču omogočal preizkus izpodbijane sodbe glede posameznih oblik nepremoženjske škode. Izpodbijana sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zato odločitve prvostopenjskega sodišča glede višine nepremoženjske škode ni mogoče preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi tožnika se v celoti ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: a) delno razveljavi v I. in II. tč. izreka (glede plačila odškodnine za tujo pomoč v znesku 700,00 EUR) in se tožba v delu, v katerem tožnik zahteva plačilo zneska 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2008 do plačila, zavrže; b) delno razveljavi v I. in II. tč. izreka (glede plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo) ter v III. točki izreka (glede odločitve o stroških postopka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (glede plačila odškodnine zaradi prikrajšanja v plači v znesku 3.793,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2010 do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko odškodnine v znesku 18.195,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2010 do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je glavni in podredni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti razliko stroškov sodnega postopka v višini 1.801,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka) in da se tožniku v končno plačilo naložijo stroški priče A. A. v višini 6,00 EUR (IV. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz sodbe ni mogoče razbrati konkretizacije okoliščin, ki so narekovale prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ob upoštevanju ugotovitev izvedenca bi moralo sodišče prisoditi odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah v zahtevanem znesku. Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko za izplačilo razlike odškodnine, pri čemer sta stranki soglašali, da temelj zahtevka ni sporen. Sodišče ni upoštevalo tožnikovih pripomb na izvedensko mnenje. Zdravstvene težave tožnika se stopnjujejo, poleg tega se pojavljajo dodatne težave zaradi izgube službe in nizkih dohodkov. Predlaga, da se realno ocenijo posledice delovne nezgode in se mu prisodi pravična odškodnina. Prilaga dokazila in priglaša stroške zastopanja po odvetniku.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je prisodilo odškodnino v znesku 6.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Zgolj sklicevanje na ugotovitve izvedenca in izpoved tožnika ne zadošča. Sodišče prve stopnje bi moralo navesti stopnjo in trajanje tožnikovih telesnih bolečin, kakšne nevšečnosti med zdravljenjem je trpel tožnik in zakaj je upravičen do dosojene odškodnine. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tem delu sodišče prve stopnje dokazne ocene sploh ni napravilo. Meni, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali je odločalo o primarnem ali o sekundarnem tožbenem zahtevku. Poleg tega bi moralo sodišče revalorizirati znesek že izplačane odškodnine na dan izdaje izpodbijane sodbe. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločanju ni upoštevalo izvedenskega mnenja, da je pri tožniku priznana invalidnost 50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kako je sodišče upoštevalo to dejstvo pri odmeri odškodnine. Sodni izvedenec je ugotovil, da ni nastala nova škoda. Zaradi navedenega je tožnikov zahtevek za plačilo nematerialne škode v celoti neutemeljen. Tožena stranka meni, da premoženjska škoda ni dokazana. Primerjava plač med tožnikom in drugimi delavci ne daje zadostne podlage za prisojo odškodnine zaradi prikrajšanja v plači. Ravno tako tožnik ni dokazal, da so mu dejansko nastali izdatki za tujo pomoč v vrednosti 700,00 EUR.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem ocenjuje, da so navedbe tožene stranke neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o posameznih oblikah nepremoženjske škode izhajalo iz določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Po tej določbi mora sodišče pri odmeri pravične odškodnine upoštevati tako načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine kot tudi načelo individualizacije odškodnine. Slednje zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse individualne značilnosti posameznega primera. O obsegu prizadetosti tožnikove telesne in duševne integritete spričo škodnega dogodka z dne 26. 6. 2007 ter vrednotenja te prizadetosti izpodbijana sodba nima dejanskih ugotovitev. Sodišče prve stopnje je ob ponovnem odločanju le povzelo izpoved tožnika in ugotovitve izvedenca predvsem glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in obsegom nastale škode. Zgolj sklicevanje na ugotovitve sodnega izvedenca in na izpoved tožnika, pa ne dosega standarda obrazloženosti, ki bi pritožbenemu sodišču omogočal preizkus izpodbijane sodbe glede posameznih oblik nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je namreč že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 887/2011 z dne 10. 11. 2011 navedlo, da prepisovanje vsebine izvedenih dokazov ne pomeni dokazne ocene. Formalni okviri proste dokazne ocene v 8. členu ZPP zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (prepričljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Zaradi zahtevane skrbnosti bi moralo sodišče dokazno oceniti izpoved tožnika ter izvid in mnenje sodnega izvedenca z njegovo dopolnitvijo oziroma natančno ugotoviti intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin pri tožniku, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti med zdravljenjem, trajanje in intenzivnost prestanega strahu ter trajne posledice poškodbe na tožnikovem duševnem zdravju, ki izvirajo iz dne 26. 6. 2007 tožniku nastale poškodbe. Ker o tem izpodbijana sodba nima razlogov, odločitve prvostopenjskega sodišča glede višine nepremoženjske škode ni mogoče preizkusiti. V tem delu je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato obema pritožbama v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 354. člena ZPP v I. in II. točki izreka, tj. glede odločitve o višini nepremoženjske škode (in posledično v III. točki izreka – stroški postopka), razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj navedene kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

Sodišče bo v novem sojenju ugotovljeno kršitev odpravilo in natančno ugotovilo pravnorelevantni obseg tožnikove škode (stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje in druge konkretne okoliščine primera), to je tisti obseg škode, ki ga je mogoče pripisati škodnemu dogodku. Pri odločanju o višini odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo bo moralo upoštevati tudi delno plačilo s strani zavarovalnice v znesku 15.500,00 EUR in ga revalorizirati na dan izdaje končne odločbe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2012 ob primarnem zahtevku postavil tudi podredni zahtevek za plačilo odškodnine. Tožnik je s postavitvijo podrednega tožbenega zahtevka zmanjšal tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. S tem je tožnik poskušal kumulirati zahtevke na podlagi tretjega odstavka 182. člena ZPP, po katerem sodišče odloči o podredno postavljenem tožbenem zahtevku le v primeru, če v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek. Če pa je drug zahtevek že vsebovan v prvem zahtevku, torej če tožnik v drugem zahtevku zahteva manj, kot v prvem zahtevku, kar je bilo tudi v konkretnem primeru, ko tožnik primarno zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo 20.500,00 EUR, podredno pa iz istega naslova 11.000,00 EUR, sploh ne gre za kumulacijo zahtevkov, temveč je takšna kumulacija le navidezna. Glede na to bo moralo sodišče prve stopnje primarni in podredni tožbeni zahtevek obravnavati kot enoten tožbeni zahtevek, saj je podredni tožbeni zahtevek v celoti vključen v primarni zahtevek in bi meritorno odločanje o podrednem tožbenem zahtevku predstavljalo ponovno odločanje o isti stvari.

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, ki se nanaša na ugoditev zahtevku za povrnitev premoženjske škode zaradi izdatkov za tujo pomoč. Pritožbeno sodišče je s citiranim sklepom sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 63/2010 z dne 31. 5. 2011 razveljavilo le v izpodbijanem delu, tj. v II. tč./3a in 3b, III. in IV. tč. izreka, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitve o plačilu odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 961,00 EUR, v katerem so zajeti tudi stroški tuje pomoči v znesku 700,00 EUR in zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od 30. 3. 2010, ter zavrnitve obrestnega zahtevka od navedenega zneska za obdobje od 25. 6. 2008 do 29. 3. 2010, pa pritožbeno sodišče ni razveljavilo, in je v tem delu sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna. S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločilo o (primarnem in podrednem) zahtevku za povrnitev materialne škode za tujo pomoč v znesku 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga je tožnik ponovno postavil v pripravljalni vlogi 1. 2. 2012, je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovljena kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi drugega odstavka 355. člena ZPP narekovala delno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka ter zavrženje tožbe z zahtevkom za plačilo zneska 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2008 do plačila.

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo zaradi prikrajšanja pri plači. Pri tožniku se šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobival tudi po škodnem dogodku. V konkretnem primeru je podana dovolj visoka stopnja verjetnosti, da bi zaslužek pridobival, pri čemer ni nobenega dvoma, da so tožnikove delovne sposobnosti zmanjšane in da zaradi tega trpi premoženjsko prikrajšanje najmanj v znesku 3.793,10 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo prognozo o višini zaslužka, ki bi ga pridobival, če ne bi bil poškodovan s primerjavo zaslužka dveh sodelavcev in tožniku zaradi prikrajšanja pri izplačilu plač na podlagi tretjega odstavka 168. člena OZ in 174. člena OZ utemeljeno prisodilo vtoževani znesek.

Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del (glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo zaradi prikrajšanja pri plači) sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Na podlagi tretjega odstavka v povezavi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridržalo za končno odločbo.