Jedro

Pritožba prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca) zoper sklep o stvarni nepristojnosti delovnega sodišča za odločanje v sporu med tožnikom in drugotoženo oziroma tretjetoženo stranko (direktorja in družbenika tožnikovega delodajalca) ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrže. Prvo tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da ni stvarno pristojno za reševanje tožbenega zahtevka tožnika zoper drugo in tretje toženo stranko D.Š. in D.Š. zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, podrejeno zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo in mesečne rente in bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Krškem kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču za odločanje v tej zadevi.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje prvo tožena stranka in predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odloči, da naslovno sodišče ni stvarno pristojno za reševanje tožbenega zahtevka tožeče stranke zoper vse tožene stranke, torej tudi zoper prvo toženo stranko in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Krškem kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču za odločanje o tej zadevi, tožeči stranki pa naj se naloži plačilo vseh stroškov postopka, med njimi tudi priglašenih pritožbenih stroškov. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ko se je izreklo za stvarno nepristojno za reševanje tožbenega zahtevka tožnika zoper drugo in tretje toženo stranko, nepravilna pa v delu, ko se ni izreklo za stvarno nepristojno za reševanje primarnega in podrednega odškodninskega zahtevka tožnika zoper prvo toženo stranko, ki je poleg ostalih dveh toženih strank prav tako podala ugovor stvarne nepristojnosti. Tožnik se je s tem, ko je zoper vse tri tožene stranke vložil zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo oz. podrejeno odškodnino za nepremoženjsko škodo in rento, odločil, da bo škodo iztoževal nerazdelno od vseh treh toženih strank hkrati kot sospornikov, za odločanje o takšnem tožbenem zahtevku pa je pristojno sodišče splošne pristojnosti. Ker ZDSS-1 ne določa izključne pristojnosti delovnega sodišča za sojenje v odškodninskih zadevah zaradi delovnih nezgod, je oškodovancu dana izbira, ali bo odškodnino iztoževal na sodišču splošne pristojnosti ali na delovnem sodišču, kar je odvisno od opredelitve strank v sporu.

Pritožba ni dovoljena, saj jo je vložila oseba, ki nima te pravice.

Prvotožena stranka ni stranka v postopku v zvezi z ugovorom stvarne pristojnosti, saj se je sodišče prve stopnje s sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v sporu med tožnikom in drugo ter tretje toženo stranko. Skladno s 1. odstavkom 333. člena v zvezi s 1. odstavkom 363. člena ZPP imajo pravico do pritožbe zoper sklep opr. št. Pd 102/2009 z dne 5.11.2009 le tožnik in drugo ter tretje tožena stranka, ki so stranke v tem postopku.

Glede na ugotovitev, da pritožba prvo tožene stranke ni dovoljena, jo je pritožbeno sodišče skladno s 352. členom ZPP v zvezi z 2. odstavkom 17. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004), zavrglo.

Ker prvo tožena stranka s pritožbo ni uspela skladno s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.