Jedro

Za sklepčnost izreka zadošča, da so v opisu dejanja navedena vsa objektivna dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu, subjektivni odnos storilca pa mora sodišče obrazložiti v razlogih sodbe, saj se ta dokazuje z drugimi dejstvi, ki sama zase niso elementi kaznivega dejanja in zato ne sodijo v izrek sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec A. B. je dolžan plačati sodno takso v znesku 700,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenca A. B. in A. C. pod I. točko izreka sodbe spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena in 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), obsojenca A. D. pa za krivega storitve kaznivega dejanja pranja denarja po petem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1. Obsojencu A. B. je izreklo kazen eno leto zapora in stransko denarno kazen 4.980,00 EUR, obsojencu A. C. kazen eno leto in osem mesecev zapora ter stransko denarno kazen 9.960,00 EUR, obsojencu A. D. pa pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo treh let. Po določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je odločilo o vštevanju obsojencem odvzete prostosti v izrečene kazni. Vsem trem obsojencem je naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovani družbi AA, v skupnem znesku 318.601,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na način, kot je podrobneje opredeljen v izreku sodbe. Odločilo je tudi, da sta obsojenec A. B. in A. C. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), obsojenca A. D. pa je plačila teh stroškov oprostilo.

2. Pod II. točko izreka sodbe je sodišče prve stopnje A. B. in A. C. na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kazniva dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena in 20. členom KZ-1 ter skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo o stroškovni posledici. Pod III. točko izreka sodbe je odločilo, da obdolžena pravna oseba D., d.o.o. ni odgovorna za kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi s 25. členom Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju: ZOPOKD) in 3. točko 4. člena ZOPOKD ter skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo o stroških kazenskega postopka.

3. Višje sodišče v Ljubljani je ob ugoditvi pritožbama zagovornikov obsojenca A. B. in A. D., po uradni dolžnosti pa tudi glede obsojenca A. C., izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je družbo AA, s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. V ostalem je pritožbi obeh zagovornikov in v celoti pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenca A. B. iz razlogov po prvem, drugem in tretjem odstavku 420. člena ZKP (očitno mišljeno po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, op. Vrhovnega sodišča). Prvi in drugi sklop očitkov se nanaša na konkretizacijo in obrazložitev obsojenčeve zavesti, da denar izvira iz kaznivega dejanja, ter njegovega naklepa, da s svojim ravnanjem zakrije ali poskuša zakriti izvor denarja. Tretji del zahteve uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov, zadnji del pa kršitev kazenskega zakona v povezavi z izrečeno kazensko sankcijo. Vložniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca A. B. na podlagi 2. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. 5. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in jo ocenil za neutemeljeno. Meni, da je obsojenčeva zavest o izvoru denarja konkretizirana v delu izreka, ki ga izpostavlja višje sodišče, kot tudi v opisu, da je bilo nakazilo denarja opravljeno na transakcijski račun slovenske družbe D. d.o.o., katere direktor je A. B., kar v povezavi z nadaljnjim opisom, kjer se slednjemu očitajo izvršitvena ravnanja pranja denarja, kaže, da je subjektivni del opisa sklepčen najmanj do mere, da obsojenec ni mogel biti (in tudi ni bil) v dvomu glede vsebine obtožbe. Na subjektivni odnos storilca do dejanja se po sodni praksi sklepa na podlagi okoliščin iz izreka sodbe, dokazna ocena o določenem namenu storilca pa je del obrazložitve, kar velja tudi za konkretno sodbo. Glede dopustnosti očitka (tudi) eventualnega naklepa se je opredelilo že višje sodišče, ki je v zadostni meri odgovorilo tudi na ostale pritožbene navedbe, vsebinsko nasprotovanje sprejeti dokazni oceni glede obsojenčeve zavesti pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Vrhovni državni tožilec se glede obsojenčevega naklepa, da prikrije izvor denarja, strinja, da bančna nakazila sama po sebi ne morejo utemeljiti kriminalne dejavnosti, vendar pa zahteva prezre, da sta nižji sodišči ta objektivna dejstva ocenili v sklopu nedokazanosti vsakršne drugačne (razumne in poslovno utemeljene) podlage za obsojenčevo ravnanje, zato sklepa o dokazanosti namena prikrivanja (in s tem pranja denarja) ni moč izpodbiti. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili razloge za zavrnitev dokaznih predlogov in je zato zahteva v tem delu neutemeljena, prav tako pa je treba zavrniti očitke o kršitvi kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji, saj izhodiščna vložnikova trditev o obsojenčevi malomarnosti ne drži. Predlaga, da se zahteva kot neutemeljena zavrne.

6. Z odgovorom so bili seznanjeni obsojenec in njegovi zagovorniki, ki so vztrajali pri podani zahtevi in jo še dodatno utemeljili. Kolikor so s svojo izjavo presegli v zahtevi opredeljene kršitve, Vrhovno sodišče njihovih navedb ni upoštevalo, saj so bile podane po poteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP.

B.

7. Vložniki v prvem sklopu očitkov podajajo trditve, ki se nanašajo na zavest storilca o nezakonitem izvoru denarja. Navajajo, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretiziran zakonski znak, da je obsojeni A .B. vedel, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem, saj v dejstvenem opisu ni navedenih nobenih konkretnih okoliščin, ki bi omogočale takšno sklepanje. Na tej podlagi uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave RS in kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, saj se obsojenec zoper tak očitek ne more braniti. Vložniki trdijo, da je sodišče prve stopnje presojo obsojenčeve zavesti utemeljilo na podlagi ugibanja in ne na podlagi zanesljivo ugotovljenih dejstev, kar podkrepijo s podajanjem lastne ocene obsojenčevega zagovora pred preiskovalno sodnico ter izpovedbe priče A.E. Po njihovem mnenju kaže obsojenčev zagovor kvečjemu na malomarnost glede izvora denarja, kar bi narekovalo uporabo pravne kvalifikacije po petem odstavku 245. člena KZ-1. Višje sodišče je zavest storilca o izvoru denarja utemeljevalo z bančnimi prenakazili, kar je napačno in predstavlja kršitev kazenskega zakonika. Pritožbene navedbe so bile poleg tega zavrnjene na pavšalen način, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da morajo biti v opisu dejanja v izreku sodbe s konkretnimi življenjskimi dejstvi in okoliščinami opisani objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, ki navzven in v objektivnem smislu opredeljujejo očitano dejanje, pri subjektivnem odnosu storilca pa zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejanja, medtem ko sodijo okoliščine, s katerimi se ta subjektivni odnos dokazuje, v obrazložitev sodbe.1 Dosedanja praksa je enotna v tem, da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na obstoj t.i. notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen ipd.), saj je to stvar dokazne ocene sodišča, ki spada v obrazložitev sodbe.2

9. V obravnavani zadevi vsebuje kazenskopravni očitek v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe navedbo, da je obsojeni A. B. vedel, da je bil denar, ki je bil nakazan na račun družbe D. d.o.o, pridobljen s kaznivim dejanjem, dodatno pa je v opisu navedeno tudi, da je bil obsojenec eden izmed direktorjev te družbe in da je takoj po nakazilu dne 24. 8. 2015, še istega dne, v sostorilstvu s soobsojenim A. C. s prejetim denarjem razpolagal. Po presoji Vrhovnega sodišča je na tak način v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirana zavest obsojenega A. B. o nezakonitem izvoru denarja, na obstoj katere je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi okoliščin, opredeljenih v obrazložitvi sodbe, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP ni podana. Prvostopenjska dokazna ocena na straneh 38. do 40. sodbe ne temelji le na obsojenčevem zagovoru v preiskavi, kot to prikazuje vložnik, temveč tudi na ugotovitvah, da je imela družba D. d.o.o. v kritičnem času izredno malo prometa, da je brez kakršnegakoli opravljenega posla na svoj račun prejela skoraj 400.000 USD, da v zvezi s tem poslom ni bilo nikakršne dokumentacije, da je bil denar takoj, ko je bil evidentiran na računu, pretvorjen v evrsko valuto in nato plasiran na različne transakcijske račune, ter da računovodkinja A. E. od obsojenega A. B. o poslu ni dobila nobenih pojasnil, čeprav jih je pri njem iskala. Sodišče prve stopnje je na podlagi celokupne ocene naštetih okoliščin z dopustnim logičnim sklepanjem presodilo, da je obsojenec A. B. vedel, da je bil denar, ki je bil nakazan na račun družbe D. d.o.o., pridobljen s kaznivim dejanjem, kar je zatrjevano tudi v izreku izpodbijane sodbe. Z vidika ustavnega načela zakonitosti iz 28. člena Ustave RS je nepomembno, ali so znaki kaznivega dejanja vsebovani v izreku ali obrazložitvi sodbe, ampak je ključno, da sodba vsa tista dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov določenega kaznivega dejanja, ima.3 Zaradi opisa dejanja, kot je oblikovan v izreku sodbe, pa ni bila prekršena niti obsojenčeva pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS, saj je inkriminiran očitek dovolj jasen in določen, da je obsojencu nudil vse možnosti za učinkovito obrambo, ki jih je slednji v postopku tudi izkoristil. 10. Vložniki skozi svoja izvajanja zatrjujejo, je bil obsojenec glede na izvedene dokaze do nezakonitega izvora denarja kvečjemu malomaren, s čimer skušajo izpodbiti dokazno oceno pravnomočne sodbe o vsebini obsojenčeve zavesti in na ta način doseči drugačno presojo odločilnih dejstev, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tudi zavzemanje za uporabo pravne kvalifikacije iz petega odstavka 245. člena KZ-1 izhaja iz drugačne ocene dokazov, kot jo vsebuje izpodbijana pravnomočna sodba, s čimer zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 4. točke prvega odstavka 372. člena ZKP ni mogoče uspešno utemeljiti.

11. Zahteva sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložniki vidijo v posplošeni zavrnitvi njihovih pritožbenih argumentov. Po vsebini bi navedeni očitki lahko predstavljali samo uveljavljanje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa v konkretni zadevi ni podana. Sodišče druge stopnje se je do pritožbenih navedb glede konkretizacije obsojenčeve zavesti o izvoru denarja v izreku sodbe vsebinsko opredelilo v 22. točki sodbe, nestrinjanje vložnikov s podanim odgovorom pa navedene procesne kršitve zakona ne more utemeljiti.

12. Drugi del zahteve se osredotoča na vprašanje obsojenčevega naklepa, da s svojimi ravnanji zakrije izvor denarja. Vložniki zastopajo stališče, da v izpodbijani sodbi niso konkretizirana dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bil razpoznaven zakonski znak, da je bilo ravnanje storjeno zato, da bi se s pranjem prikril izvor denarja. V opisu dejanja je navedeno, da je A. B. „tako prikril dejanski izvor“ protipravno pridobljenih denarnih sredstev, kar ne predstavlja očitka, da je imel namen s svojimi ravnanji prikriti izvor denarja. Zagovorniki trdijo, da samo na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev razpolaganja z nakazanim denarjem ni mogoče samodejno sklepati, da je pri obsojencu obstajal namen ravnati na tak način. Nižjima sodiščema očitajo, da sta na podlagi istih okoliščin (tj. bančnih prenakazil) utemeljili dve različni zavesti, ki se zahtevata za obravnavano kaznivo dejanje, kar nasprotuje načelu zakonitosti. Vložniki nadalje uveljavljajo, da z očitanim načinom razpolaganja (pretvorba v drugo denarno valuto, prenakazila med slovenskimi bankami oziroma bankami znotraj EU) ni mogoče utemeljiti prikrivanja izvora denarja, saj ne gre za nobene posebne operacije, temveč za sledljive in preverljive denarne transakcije, s katerimi ni mogoče prikrivati izvora denarja ali otežiti njegovega iskanja. Ker se z očitanimi ravnanji za denarjem ni izgubila nobena sled, tudi obsojencu A. B. ni mogoče očitati, da je s svojimi dejanji zavestno prikrival ali poskušal prikriti izvor denarja. Po prepričanju vložnikov je opis dejanja tudi v tem delu pomanjkljiv, zato očitano dejanje ni kaznivo dejanje.

13. Vrhovno sodišče se je v okviru kaznivega dejanja pranja denarja s konkretizacijo zavesti storilca, da s svojimi ravnanji zakriva izvor denarja, ukvarjalo že v sodbi I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019, nazadnje pa tudi v sodbi I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020. Sprejeto je bilo stališče, da za sklepčnost izreka zadošča, da so v opisu dejanja navedena vsa objektivna dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu, subjektivni odnos storilca pa mora sodišče obrazložiti v razlogih sodbe, saj se ta dokazuje z drugimi dejstvi, ki sama zase niso elementi kaznivega dejanja in zato ne sodijo v izrek sodbe. Takšnemu izhodišču opis dejanja v izpodbijani sodbi ustreza, saj je v njem zatrjevano, da je obsojenec A. B., skupaj s soobsojenim A. C., zavestno sodeloval pri storitvi očitanega kaznivega dejanja s tem, da sta denar velike vrednosti, za katerega sta vedela, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, sprejela in z njim prosto razpolagala na način, da sta takoj po prejetem nakazilu dne 24. 8. 2015 z njim prosto razpolagala, ga prenakazovala med bančnimi računi in opravljala gotovinske dvige ter tako prikrila dejanski izvor protipravno pridobljenih denarnih sredstev, pri čemer so v nadaljevanju opisa podrobneje navedena tudi posamezna razpolaganja z denarnimi sredstvi. Na ta način so po objektivni plati opisana vsa ravnanja, ki opredeljujejo očitano kaznivo dejanje pranja denarja, medtem ko mora biti subjektivna plat dejanja obrazložena v razlogih sodbe.

14. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je razvidno, da sta nižji sodišči vsa razpolaganja z denarjem (pretvorba valute, prenakazila med bančnimi računi, nakazila v tujino) ovrednotili ob odsotnosti vsakršne razumne in poslovno utemeljene podlage za takšno ravnanje, pri čemer je sodišče prve stopnje posebej poudarilo tudi časovnico razpolaganj, ko so bila denarna sredstva takoj, ko so bila evidentirana na računu družbe D. d.o.o., pretvorjena v evrsko valuto in nato plasirana naprej na različne transakcijske račune. Prvostopenjska sodba ugotavlja, da je bilo delovanje obsojenca A. B. skupaj s soobsojenim A. C. usmerjeno v zakrivanje izvora „umazanega“ denarja, saj sta kot sostorilca delovala v smeri drobitve denarnih sredstev, ko je A. B. denar najprej konvertiral iz dolarske v evrsko valuto, nato sta ga drobila s prenakazovanjem na različne transakcijske račune, zatem pa bodisi prenakazovala v tujino bodisi dvigovala v gotovini. Zahteva vsako posamezno razpolaganje z denarjem predstavlja samostojno in skuša uveljaviti, da na opisan način zakrivanje izvora denarja že po naravi stvari ni mogoče, vendar pri tem prezre skupni učinek vseh razpolaganj in odsotnost vsakršne poslovne podlage za takšno ravnanje. Vrhovno sodišče je v povezavi z nakazili znotraj bančnega sistema že v sodbi I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 presodilo, da je treba takšna nakazila šteti za prenos denarja in da vsako nadaljnje nakazilo na drug bančni račun otežuje odkrivanje izvora denarja, kot tudi ugotavljanje nahajališča premoženja, kar je bilo nato sprejeto tudi v sodbah I Ips 47710/2014 z dne 16. 11. 2020 in I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020 ter enako velja za obravnavan primer. Kolikor pa vložniki trdijo, da opisana dejstvena podlaga ne utemeljuje obsojenčevega direktnega naklepa do zakrivanja izvora denarja, ampak kvečjemu eventualni naklep oziroma malomarnost, s tem na nedovoljen način izpodbijajo dokazno oceno pravnomočne sodbe (drugi odstavek 420. člen ZKP).

15. Zahteva ob sklicevanju na ustavnosodno prakso zatrjuje še, da nižji sodišči na podlagi istih okoliščin (tj. bančnih prenakazil) utemeljujeta dve različni zavesti storilca pri pranju denarja, vendar navedeno ne drži. Zlasti iz sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je treba pri ugotavljanju obsojenčeve zavesti o nezakonitem izvoru denarja dati poudarek takojšnjemu razpolaganju z denarnimi sredstvi, ki ga je družba D. d.o.o. dobila na svoj račun brez dokumentirane podlage, pri obsojenčevem direktnem naklepu do zakrivanja izvora denarja pa je poudarek na hitrem razpolaganju, prenakazovanju in s tem drobljenju prejetih denarnih sredstev na različne transakcijske račune, ki nima nobene poslovne opore, kar utemeljuje obsojenčev namen zakriti sled za izvorom denarja.

16. Tretji del zahteve uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do učinkovite obrambe, ker sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili izvedbo predlaganih dokazov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da storilci predikatnega kaznivega dejanja obsojenega A. B. ne poznajo in zanj niso vedeli. Teh očitkov ni bilo mogoče preizkusiti, saj vložniki samo na načelni ravni povzemajo stališča (ustavno)sodne prakse glede odločanja o dokaznih predlogih, v zvezi z obravnavano kazensko zadevo pa ne konkretizirajo, kateri dokazi bi morali biti v dokaznem postopku izvedeni, pa niso bili. Zahteva se sklicuje na pritožbo z dne 17. 7. 2017, vendar takšna obrazložitev v postopku z izrednim pravnim sredstvom ne zadošča, saj je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, v katerem mora vložnik določno utemeljiti zatrjevane kršitve zakona (prvi odstavek 424. člena ZKP) ter opredeliti, katerih predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo, zakaj je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kako je ta vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).4

17. Zadnji del zahteve je namenjen uveljavljanju kršitve kazenskega zakona iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP. Vložniki pri utemeljevanju te kršitve izhajajo iz podmene, da bi bilo mogoče obsojencu A. B. v konkretni zadevi očitati samo malomarnost do izvora denarja, kar bi narekovalo pravno opredelitev po petem odstavku 245. člena KZ-1 in posledično izrek milejše kazni. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da takšno izhodišče nasprotuje dejstvom, kot so ugotovljena v pravnomočni sodbi in ki jih z zahtevo ni mogoče izpodbijati, zato tudi uveljavljanje kršitve kazenskega zakona na način, kot jo v zahtevi utemeljujejo vložniki, ne more biti uspešno.

C.

18. Ker uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

19. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 700,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. 7112, 7119 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

1 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 58/2004 z dne 22. 4. 2004, I Ips 37772/2010-68 z dne 12. 6. 2013 (tč. 6), I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017 (tč. 3), I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 (tč. 23) in druge. 2 Prav tam. 3 Odločba Ustavnega sodišča Up-883/14-35 z dne 20. 4. 2015, tč. 20. obrazložitve. 4 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 366/2005 z dne 16. 3. 2006. Glej tudi sodbi I Ips 223/2003 z dne 30. 10. 2003 in I Ips 22478/2013 z dne 30. 8. 2018.