Jedro

Sodišče do 1. oktobra 2008 predmetnega spora ni moglo voditi po specialnih določbah, ki veljajo za spore majhne vrednosti, zato so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena (razpis poravnalnega naroka, odsotnost procesnih opozoril). Pa tudi sicer je potrebno dodati, da določbe rednega pravdnega postopka zagotavljajo sodno presojo z višjo stopnjo materialne resnice, s tem pa tudi večjo varstvo pravic pravdnih strank, zaradi česar sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem I 2006/00932 z dne 18.10.2006 tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati glavnico v znesku 1.584,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2002 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega in pravdnega postopka.

Pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov vlaga tožena stranka in navaja, da je sodišče pri izdelavi sodbe sledilo postopkovnim določbam, ki veljajo za spor majhne vrednosti, vendar pa teh določb ni spoštovalo tudi tekom postopka na prvi stopnji. Tako strank ni poučilo o njihovih procesnih pravicah v sporih majhne vrednosti, opravilo je poravnalni narok, vse do zaključka glavne obravnave pa jih ni opozorilo, da obravnava spor majhne vrednosti. Obrazložitev sodbe ne zajema le kratke obrazložitve dejanskega stanja in materialnih ter procesnih določb na katere se sodba opira, sodišče pa sodbe tudi ni ustno razglasilo in ni podalo ustnega pouka o tem, pod katerimi pogoji se stranke zoper sodbo lahko pritožijo. Sodišče je prav tako zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je namreč za nakup obljubljala posebne nagrade v obliki otroških odej, a je ostalo le pri besedah, povišala pa je tudi obljubljeno ceno. Toženka je pogodbo podpisala brez očal in tako ni vedela kaj podpisuje. Dobavljene izdelke je zaradi slabe kvalitete reklamirala po telefonu, vendar do zamenjave s strani tožeče stranke ni prišlo. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da ostalih izvedenih dokazov kot nepomembnih ni upoštevalo, vendar nikjer ni navedlo, katerih dokazov in iz katerih razlogov jih ni upoštevalo. Toženka izpodbija tudi izrek o stroških, saj so tožeči stranki priznani stroški razvidni le iz njenega stroškovnika ne pa tudi iz izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Za predmetno zadevo so postale določbe o sporu majhne vrednosti relevantne šele z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (5. odstavek 130. člena ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008, v nadaljevanju: ZPP). To pomeni, da sodišče do 1. oktobra 2008 postopka ni moglo voditi po specialnih določbah, ki veljajo za spore majhne vrednosti in so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri zato neutemeljena (razpis poravnalnega naroka, odsotnost procesnih opozoril). Pa tudi sicer je na tem mestu potrebno dodati, da določbe rednega pravdnega postopka zagotavljajo sodno presojo z višjo stopnjo materialne resnice, s tem pa tudi večjo varstvo pravic pravdnih strank, zato (zgolj) takšno procesno postopanje prvostopenjskega sodišča, ne predstavlja kršitve bodisi po prvem bodisi po drugem odstavku 339. člena ZPP. Upoštevajoč dejstvo, da je sodišče izpeljalo redni pravdni postopek, tako tudi glede izdelave sodbe ni moglo dosledno slediti navodilom tretjega odstavka 457. člena ZPP. Pritožbi je potrebno pritrditi v delu kjer opozarja, da bi bilo sodišče dolžno sodbo ustno razglasiti in strankam dati pravni pouk o pogojih, pod katerimi je pritožba dopustna (prvi in drugi odstavek 457. člena ZPP), vendar pa navedeni kršitvi nista vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

S pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava toženka smiselno izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje (v zvezi s sklenitvijo pravnega posla in reklamacijo dobavljenega blaga), kar je v sporih majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Toženka sodišču očita tudi bistveno kršitev pravdnega postopka, vendar navedenega pritožbenega razloga ne substancira. Sodišče je sicer res zapisalo, da nepotrebnih dokazov ni izvajalo, vendar pa bi pritožnica morala pojasniti, katere dokaze bi bilo potrebno izvesti in v čem bi ti vplivali na presojo prvostopenjskega sodišča. Zato je sodišče prve stopnje le pravilno uporabilo materialno pravo, saj so pravno odločilna dejstva od tega odvisna. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da sta stranki sklenili prodajno pogodbo; tožena stranka pa svojih trditev o reklamaciji ni uspela dokazati. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju zato rezultat v pravdi za toženo stranko tudi po Zakonu o varstvu potrošnikov ne more biti drugačen. Pavšalnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni dolžno upoštevati (prvi odstavek 7. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo tudi v stroškovnem delu, saj je njegovo odločitev mogoče preveriti s pomočjo stroškovnika, ki je z vpogledom v spis dostopen tudi toženi stranki.

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).