Up-244/97

11. 4. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. ob Z. na seji dne 11. aprila 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 139/96 z dne 27. 5. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik navaja, da je bil kot kmet obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 11. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 27/83 in naslednji - v nadaljevanju: ZPIZ-83) in da je plačeval prispevke po šestem zavarovalnem razredu. Pri odmeri pokojnine v letu 1993, ko je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, sprejet v letu 1992 (Uradni list RS, št. 12/92 - v nadaljevanju ZPIZ- 92), naj bi pristojni zavod in sodišča zaradi neupoštevanja višine osnove, od katere je v letih 1984 do 1989 plačeval prispevke, zmotno šteli, da je bil zavarovan le za ožji obseg pravic in da mu zato ne gre odmera pokojnine od najnižje pokojninske osnove po 20. členu ZPIZ-92. Pritožnik zatrjuje tudi neenako obravnavanje zavarovancev iz 11. člena ZPIZ-83, katerih zavarovalne osnove so predstavljale zneske, ki so bili enaki ali višji od najnižje zavarovalne osnove (zavarovalni razredi 6 do 10) z zavarovanci iz npr. 9. člena ZPIZ-83 (obrtniki, umetniki, odvetniki), ki naj bi jim praksa priznavala zavarovanje za celoten obseg pravic. Zatrjuje kršitev 14. in 50. člena Ustave.

2.Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo za varstvo ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar so te kršene s posamičnim aktom državnega organa, torej tudi s sodno odločbo (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču - Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Ustavna pritožba ne postavlja Ustavnega sodišča v vlogo instance rednemu sodstvu in Ustavno sodišče zato ne presoja samih po sebi kršitev pri uporabi materialnega ter procesnega prava in nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja. Ustavno sodišče preizkusi izpodbijani akt le glede vprašanja, ali so bile z njim kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

3.Kolikor gre za očitek nepravilne uporabe materialnega prava, Ustavno sodišče lahko presoja, ali je sodišče v rednem postopku sprejelo sodbo na podlagi zakona, ki je v nasprotju z Ustavo ali na podlagi z Ustavo neskladne interpretacije zakona, oziroma ali je izpodbijana sodba očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. Izpodbijani sodbi v obravnavanem primeru takšnih pomanjkljivosti ni mogoče očitati.

4.Po stališču Vrhovnega sodišča so imeli kmetje, zavarovani po 11. členu ZPIZ-83, torej tisti, ki niso imeli statusa združenega kmeta, pravice le v obsegu, določenem z ZPIZ-83, to je ožji krog pravic in to ne glede na višino zavarovalne osnove, od katere so bili zavarovani po lastni izbiri. Takšni interpretaciji določbe ni mogoče očitati neskladnosti z Ustavo. ZPIZ-83 je v tretjem odstavku 22. člena določal, da pravice do najnižje pokojnine nimajo zavarovanci iz tretjega odstavka 10. člena (torej združeni kmetje, ki so se zavarovali le za obseg kot kmetje po 11. členu) in zavarovanci iz 11. člena. Za ostale zavarovance je bilo v prvih dveh odstavkih 22. člena določeno, da se najnižja pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove, ki ne more biti nižja od določenega odstotka poprečnega nominalnega osebnega dohodka vseh delavcev, zaposlenih v SR Sloveniji, doseženega v preteklem letu. Združeni kmetje so imeli po 10. členu možnost izbire med zavarovanjem od osnove, ki ni bila nižja od zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo (kar jim je izrecno zagotavljalo enak obseg zavarovanja kot delavcem v združenem delu) in med zavarovanjem od osnove, ki je bila nižja od navedene, kar jim je izrecno zagotavljalo le tak obseg zavarovanja, kot je šel "drugim kmetom" iz 11. člena.

Zavarovanci iz 11. člena niso imeli tudi drugih pravic, pri urejanju katerih je zakon to posebej določal. Način plačevanja prispevkov za zavarovance iz 10. in 11. člena je določil Sklep Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SRS, št. 41/83), ki je določil 10 osnov za odmero pravic. ZPIZ- 83 je torej vsebinsko že ločeval med "ožjim obsegom" zavarovanja in zavarovanjem "za vse primere". Združenim kmetom je dal možnost izbire med enim ali drugim obsegom zavarovanja, pri čemer je bila kot instrument uporabljena višina osnove za zavarovanje. Višina osnove, ki si jo je izbral kmet iz 11. člena, pa ni imela enakega pomena oziroma ni vplivala na obseg zavarovanja, saj je zakon možnost izbire obsega zavarovanja določil samo za združene kmete. Podzakonski akt takšne pravice tudi za druge kmete ni mogel oblikovati. Izbrana višina osnove je bila zato pri drugih kmetih pomembna le za odmero (višine) starostne pokojnine po 20. členu ZPIZ-83, po katerem se je odmerila od pokojninske osnove, ki se je izračunala z upoštevanjem osnov, od katerih so bili plačani prispevki. S tem, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je pravna podlaga za priznanje in odmero pokojnine pritožniku, ki je zahtevek vložil v letu 1993, vsebovana v 19. in 20. členu ZPIZ-92 in da se zato pri odmeri njegove pokojnine upošteva načelo pretežnosti obdobja, prebitega v posameznem svojstvu zavarovanca v skupnem zavarovalnem obdobju, pritožnikova pravica do socialne varnosti ni bila kršena.

5.Ustavno relevanten bi lahko bil očitek pritožnika, da naj bi sodišče v njegovem primeru odločilo drugače kot v siceršnjih podobnih primerih. Če namreč sodišče samovoljno in arbitrarno odloči drugače, kot sicer redno odločajo sodišča v podobnih primerih, je lahko prekršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic. Vendar je v obravnavani zadevi tudi ta očitek neutemeljen. Pritožnik svojega položaja ne more primerjati z zavarovanci po 9. členu ZPIZ-83. Ocenjevanje različne zakonske ureditve za posamezne skupine zavarovancev bi sicer lahko bilo predmet abstraktne presoje posameznih zakonskih določb, vendar je Ustavno sodišče že večkrat pojasnilo, da načela enakosti ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. V neskladju z načelom enakosti bi bilo, če bi zakonska ureditev znotraj skupine, kakršni pripada pritožnik, brez utemeljenega razloga uvedla razlikovanje. Obrtniki, umetniki in odvetniki, ki so bili zavarovanci po navedenem 9. členu, že zaradi narave dejavnosti, ki so jo opravljali do upokojitve, predstavljajo drugačno skupino. Ena od razlikovalnih okoliščin je na primer ta, da morajo ob uveljavitvi pravice do pokojnine praviloma odjaviti svojo dosedanjo dejavnost. Drugačne so tudi njihove potrebe po dodatnem zagotavljanju socialne varnosti. Gre torej za različne položaje, ki temeljijo na različnih okoliščinah, v katerih sta skupini lahko kot zavarovanci obveznega in morebitnega prostovoljnega zavarovanja vplivali na svojo bodočo socialno varnost za čas po izpolnitvi pogojev za uveljavljanje pravice do pokojnine. Kmetje imajo možnost prejemanja pokojnine po splošnih predpisih šele krajši čas. Tradicionalno so zagotavljali svojo socialno varnost s pridržanimi pravicami ob izročitvi kmetije potomcu. Praksa sodišč kaže, da ta tradicija še ni zamrla. Različno dejansko stanje, ki se tako kaže, pa se lahko različno pravno uredi. Pri odločanju o morebitnem kršenju načela pravne enakosti se zato presodi, ali je zakonodajalčevo razlikovanje objektivno utemeljeno in ali gre res za različne situacije, ki opravičujejo različno urejanje. V sklepu št. U-I- 338/96 z dne 9. 12. 1999 (ki je priložen) je Ustavno sodišče na podlagi navedenega ugotovilo, da gre v obravnavanih primerih za različne položaje in da načelo enakosti pred zakonom zato ni kršeno. Tudi če bi bile, ker Zakon ne velja več, izpolnjene posebne predpostavke za oceno ustavnosti različnih ureditev zavarovanja zavarovancev iz 11. člena in zavarovancev iz 9. člena ZPIZ-83, v pritožnikovi vlogi ni takšnih navedb, ki bi mogle privesti do spremembe že sprejetega stališča. Sodišče zato tudi z vidika uporabe 11. člena v primerjavi z 9. členom ZPIZ-83 ni kršilo pritožnikove pravice. Da pa bi sodišče v njegovem primeru odločilo drugače, kot je sicer odločalo v enakih primerih, pritožnik ne izkaže.

6.Ker v obravnavani zadevi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Milojka Modrijan