Jedro

Zatrjevana upravičenka, ki je bila italijanska državljanka, rojena na območju, ki je bilo z mirovno pogodbo z Italijo priključeno k FLRJ, je od leta 1935 živela v Kraljevini Jugoslaviji, vendar ni podatka, da bi bila domovinsko pristojna v eni od občin Kraljevine Jugoslavije. Tako si ni mogla pridobiti državljanstva FLRJ niti po Zakonu o državljanstvu FLRJ niti po mirovni pogodbi z Italijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2922/97-11 z dne 13.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 30.9.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote B. z dne 23.1.1995, s katero je organ prve stopnje ugotovil, da se C.L.M.M., rojena 5.7.1914 na P., ki je umrla 6.8.1984 v Avstriji, ni štela za jugoslovansko in slovensko državljanko. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je C.L.M.M. (zatrjevana upravičenka) imela italijansko državljanstvo, v jeseni 1941. leta pa se je poročila z N.M., ki je bil avstrijski državljan. Zatrjevana upravičenka je živela od leta 1935 do konca druge svetovne vojne v B. gradu. Tako ni mogla pridobiti jugoslovanskega državljanstva na podlagi mirovne pogodbe z Italijo, saj 10.6.1940 ni več imela prebivališča na P., torej na ozemlju, ki je bilo po mirovni pogodbi priljučeno FLRJ. Državljanstva FLRJ pa tudi ni mogla pridobiti na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, saj na dan 28.8.1945 ni bila jugoslovanska državljanka po veljavnih predpisih. Za pridobitev tega državljanstva na navedeni zakonski podlagi bi morala biti državljanka bivše Kraljevine Jugoslavije in biti tudi domovinsko pristojna v eni od jugoslovanskih občin na dan 6.4.1941 na ozemlju Kraljevine Jugoslavije, kar pa imenovana ni bila.

V pritožbi in dopolnitvi pritožbe tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ali podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po mnenju tožeče stranke je napačna odločitev v izpodbijani sodbi, da zatrjevana upravičenka ni bila jugoslovanska državljanka oziroma da ni imela domicila na ozemlju Jugoslavije. Zatrjevana upravičenka je na gradu B. živela in stalno bivala od leta 1931 do leta 1945. Tudi v času druge svetovne vojne je živela tam in intenzivno pomagala številnim slovenskim družinam, pa tudi partizanom, kar vedo izpovedati številne priče. Po vojni je želela ostati na gradu, vendar je bila mesec dni pred popisom prebivalstva v letu 1945 nasilno izgnana v Avstrijo. Zato tudi ni mogla prebivati na ozemlju Jugoslavije na dan 28.8.1945. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno državljanstvo FLRJ (kot predhodnega vprašanja denacionalizacije) zatrjevane upravičenke C.L.M.M., rojene 5.7.1914 na P. in umrle 6.8.1984 v Avstriji. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva in do njene smrti oziroma do trenutka, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo zakonitost izpodbijanega akta tudi na podlagi določbe 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž). Po navedeni določbi so se šteli za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so na dan uveljavitve zakona (28.8.1945) bili tudi tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Zato je upravni organ pravilno predhodno ugotavljal, ali je bila zatrjevana upravičenka na dan 6.4.1941 državljanka Kraljevine Jugoslavije.

Po določbah Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 109/28, v nadaljevanju ZD) se je državljanstvo Kraljevine Jugoslavije lahko pridobilo na več načinov: po svojem rodu (paragraf 7 ZD), z rojstvom v Kraljevini Jugoslaviji (paragraf 9 ZD) in z naturalizacijo (paragraf 12 ZD). Ker so bili starši zatrjevane upravičenke italijanski državljani, sama pa je bila rojena na območju nekdanje Italije, prva dva načina pridobitve državljanstva ne bi mogla priti v poštev. Na podlagi naturalizacije pa je lahko tuj polnoletni državljan pridobil državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, če je prebival v Kraljevini Jugoslaviji vsaj deset let, če je imel odpust iz dotedanjega državljanstva ali pa zagotovilo, da ga bo dobil, in če mu je ena od jugoslovanskih občin zagotovila sprejem v domovinsko zvezo. Državljani Kraljevine Jugoslavije so morali namreč biti po določbah ZD tudi domovinsko pristojni v eni izmed jugoslovanskih občin.

Iz upravnih spisov je razvidno, da se je zatrjevana upravičenka dokončno preselila na grad B. v letu 1935 ali celo 1937, njena naselitev na gradu B. v letu 1931 pa je navedena le v pritožbi. V upravnih spisih pa tudi ni podatka, da bi zatrjevana upravičenka zaprosila za jugoslovansko državljanstvo na podlagi naturalizacije in ne podatka, da bi katera od jugoslovanskih občin zagotovila njen sprejem v domovinsko zvezo. Ker državljanstva Kraljevine Jugoslavije tožeča stranka v upravnem postopku ni dokazala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da si zatrjevana upravičenka ni mogla pridobiti državljanstva FLRJ na podlagi določbe 1. odstavka 35. člena ZDrž.

Po podatkih v spisih in tudi po izjavi tožnika samega je zatrjevana upravičenka bila italijanska državljanka. Od naselitve v gradu B. v letu 1935 dalje pa do konca druge svetovne vojne je nesporno živela na B. Od leta 1941 je bila poročena z N.M., ki je bil avstrijski državljan. Ker na dan 10.6.1940 nesporno ni več imela stalnega prebivališča na P., je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče upravnih organov, da ni mogla pridobiti državljanstva nove Jugoslavije na podlagi mirovne pogodbe z Italijo, česar pa tožeča stranka v svoji pritožbi niti ne izpodbija.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.