Jedro

V postopku za izdajo projektnega soglasja predmet odločanja ne more biti skladnost PGD s prostorskim aktom, temveč izključno skladnost projektnih rešitev s projektnimi pogoji.

Z navajanjem pravnih podlag v izreku (2. in 3. točka) je toženka povzročila nedoločnost oziroma nejavnost izreka, ki je zato v nasprotju s šestim odstavkom 213. člena ZUP.

Pravilo, da v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odpravita 2. in 3. točka odločbe Občine Krško št. 351-160/2010 z dne 29. 9. 2011. V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izdala soglasje k rekonstrukciji, nadzidavi in dozidavi obstoječega stanovanjsko poslovnega objekta na tam navedenih parcelah, v varovalnem pasu lokalne mestne ceste LK 192051, Cesta krških žrtev, na podlagi tam navedene projektne dokumentacije. Poleg tega je v izreku odločbe navedla še, da je soglasje izdano na podlagi 48. in 67. člena Odloka o občinskih javnih cestah ter drugih javnih površinah v Občini Krško (v nadaljevanju Odlok, 2. točka izreka) in da soglasje ni izdano na podlagi 35. člena Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za ureditev dela starega mestnega jedra Krško - umestitev knjižnice (v nadaljevanju OPPN, 3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da projektna dokumentacija izpolnjuje projektne pogoje z dne 3. 3. 2010. Prvostopenjski organ v postopku ni preverjal dopustnosti odstopanja od rešitev po Odloku o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za ureditev dela starega mestnega jedra Krško (umestitev knjižnice), ker to ni predmet tega postopka.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko v obravnavanem postopku ni preverjal dopustnosti odstopanja od rešitev, načrtovanih z OPPN. V nadaljevanju obrazložitve povzema pogoje za dopustnost teh odstopanj.

Tožnika se s to odločitvijo ne strinjata in v obširni tožbi med drugim navajata, da se zadeva nanaša na izdajo soglasja po 50. a členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Menita, da iz izreka izpodbijane odločbe ne sledi, da toženka daje soglasje k predloženim projektnim rešitvam kot celoti, temveč da je zavrnila soglasje k projektnim rešitvam v delu, ki se nanaša na cestni priključek iz Bohoričeve ulice. V tem delu odločba sploh ni obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Zaprošeno soglasje se nanaša na poseg v varovalni pas lokalne ceste LK 122050, Cesta krških žrtev, in na priključitev obstoječe dovozne ceste do objekta tožnikov na obstoječo Bohoričevo ulico, kar jasno izhaja tudi iz projektnih pogojev z dne 3. 3. 2010. V postopku izdaje soglasje je bilo treba presojati izključno skladnost projektnih rešitev s projektnimi pogoji. Kljub temu je tožena stranka kot materialni predpis uporabila OPPN, kar je v nasprotju s 50. a členom ZGO-1. Ker je toženka ugotovila, da predložena projektna dokumentacija izpolnjuje izdane projektne pogoje, bi morala izdati odločbo, da se izdaja soglasje k projektnim rešitvam predložene projektne dokumentacije in temu ustrezno oblikovati tudi izrek odločbe. V njem ne bi smela navesti pravnih podlag za odločitev, saj je to lahko le predmet postopka izdaje projektnih pogojev. Tudi sicer je bila s tem storjena kršitev 213. člena ZUP, ki je glede na tretji odstavek 50. člena ZGO-1 povzročila nezakonitost odločbe. Toženka sploh ni pristojna za presojo skladnosti projektnih rešitev s prostorskim aktom, zato ni imela nobene podlage, da o tem odloča in to celo v izreku odločbe.

Tožnikoma so v upravnem postopku, s pritožbo z dne 4. 10. 2011, nastali stroški, ki sta jih tožnika tedaj tudi priglasila in specificirala. Drugostopenjski upravni organ je v 2. točki izpodbijane odločbe odločil, da tožnika sama krijeta svoje stroške postopka, ker s pravnim sredstvom nista uspela. Prej navedena pritožba pa je pripeljala do ponovnega odločanja in do ugotovitve naslovnega sodišča, da je bila zavrnitev njunega zahtevka neutemeljena. Tožnika sta torej s prej navedeno pritožbo uspela, zato bi morala toženka v izpodbijani odločbi odločiti, da se jima povrnejo stroški, nastali s pritožbo z dne 4. 10. 2011, in sicer v priglašeni višini 384,25 EUR.

Navajata tudi, da OPPN zaradi svojih rešitev de facto preprečuje uporabo njunega objekta, zato je z njim kršena ustavna pravica tožnikov do zasebne lastnine (33. člen Ustave) upoštevana pa ni niti gospodarska, socialna in ekonomska funkcija te lastnine (67. člen Ustave). Zato menita, da bi moralo sodišče uporabo OPPN kot exceptio illegalis zavrniti. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se izda soglasje k projektnim rešitvam projektne dokumentacije PGD št. 10 0202, ki jo je izdelal A.A. s.p., za rekonstrukcijo, nadzidavo in dozidavo obstoječega stanovanjskega – poslovnega objekta na prc. št. *60/0, 39/1 in 3051/6, vse k.o. …. Poleg tega naj sodišče odloči, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti pritožbene stroške v višini 384,25 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod enakimi pogoji pa tudi povrniti tudi stroške upravnega spora. Podrejeno sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo glede stroškov upravnega postopka v bistvenem ponavlja razloge iz drugostopenjske upravne odločbe, sicer pa podrobno obrazlaga, zakaj po njenem mnenju na podlagi OPPN in ZGO-1 ni mogoče izdati soglasja za nameravano gradnjo.

K I. točki izreka: To sodišče je v sodbah I U 1576/2010 z dne 25. 8. 2011 in I U 36/2012 z dne 26. 4. 2012, ki se nanašata na isto upravno zadevo, natančno in obsežno obrazložilo, da predmet odločanja v postopku za izdajo projektnega soglasja po tretjem odstavku 50. a člena ZGO-1 ne more biti skladnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) s prostorskim aktom, temveč izključno skladnost projektnih rešitev s projektnimi pogoji. Odločanje o skladnosti PGD z OPPN torej ni bilo predmet obravnavanega postopka, niti ni bil OPPN v kakšnem drugem pogledu pravna podlaga za odločanje v tem postopku.

Z izpodbijano odločbo je toženka v ponovljenem postopku sicer izdala zahtevano projektno soglasje, vendar je v izreku te odločbe navedla še, da je to soglasje izdano na podlagi 48. in 67. člena Odloka, ni pa izdano na podlagi 35. člena OPPN. Na ta način je na videz v celoti ugodila zahtevku tožnikov, saj navedba pravnih podlag za odločitev v izreku (čeprav ni v skladu z določbami ZUP) načeloma ne more vplivati na njegovo vsebino.

Vendar pa tožnika po presoji sodišča utemeljeno opozarjata na določbi prvega in šestega odstavka 213. člena ZUP po katerih je treba v izreku odločiti o predmetu postopka in o zahtevkih strank, izrek pa mora biti kratek in določen.

Po podatkih upravnega spisa (vloga tožnikov z dne 26. 3. 2010, ki jo je toženka prejela 30. 3. 2010) sta tožnika zahtevala izdajo soglasja na projekt z rekonstrukcijo, nadzidavo in dozidavo obstoječega stanovanjsko – poslovnega objekta na parceli s parc. št. *60, 39/1 in 3051/6, k.o. …, po projektni dokumentaciji št. 10 0202, izdelovalca A.A. s.p. Toženka je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe odločila, da se k rekonstrukciji, nadzidavi in dozidavi obstoječega stanovanjsko – poslovnega objekta na parc. št. *60, 39/1, 3051/6 k.o. …, v varovalnem pasu lokalne mestne ceste LK 192051 Cesta krških žrtev izda soglasje na podlagi projektne dokumentacije PGD št. 10 0202, ki jo je izdelal A.A. s.p. Tožnika imata sicer prav, da bi po tretjem odstavku 50. a člena ZGO-1 toženka morala namesto izdaje posebne odločbe potrditi projektne rešitve z izjavo „rešitve so ustrezne“, odločbo pa izdati le v primeru zavrnitve izdaje soglasja. Vendar pa navedena kršitev 50. a člena ZGO-1 po presoji sodišča v ničemer ne vpliva na pravni položaj tožnikov.

Tega, da je toženka soglasje izdala „na podlagi“ nedvoumno določene projektne dokumentacije“, namreč po presoji sodišča ni mogoče razumeti drugače, kot da se to soglasje nanaša na ustreznost projektnih rešitev v tej dokumentaciji. Ta del izreka je torej dovolj določen, da ustreza šestemu odstavku 213. člena ZUP, saj je v njem volja upravnega organa izražena jasno in nedvoumno.

Odločba je bila izdana tudi v predpisani – torej pisni – obliki. Izdaja soglasja v obliki klavzule na projektni dokumentaciji, ki jo določa tretji odstavek 50. a člena ZGO-1, namreč pomeni predvsem poenostavitev izdaje tega soglasja, ki je mogoča, ker je vsebina upravne odločbe opredeljena že z izdajo projektnih pogojev (sedmi odstavek 50. člena ZGO-1). Da bi zakonodajalec s to določbo želel doseči še kaj drugega, ne izhaja ne iz zakonskega besedila, ne iz zakonodajnih gradiv, ki so se nanašale na spremembo prejšnje ureditve, po kateri je zakon v takem primeru izrecno predvideval tudi možnost izdaje posebne odločbe (predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov, EPA 2004-2511-0189 z dne 6. 9. 2007). Sodišče zato ugotavlja, da je bilo s 1. točko izreka izpodbijane odločbe v celoti odločeno o zahtevku tožnikov, saj jima je bilo izdano zahtevano soglasje, oblika izdaje tega soglasja pa ne vpliva na njegovo veljavnost. Z navajanjem pravnih podlag v nadaljevanju izreka (2. in 3. točka) pa je toženka po presoji sodišča povzročila nedoločnost oziroma nejasnost izreka, ki je zato v nasprotju s šestim odstavkom 213. člena ZUP. Izrek je namreč mogoče razumeti tudi tako, da je pravna podlaga za izdajo soglasja tudi 35. člen OPPN ter da je bilo soglasje na tej pravni podlagi zavrnjeno. Enako velja za navedbo določb Odloka, ki lahko ustvari vtis, da je soglasje izdano neposredno (in izključno) na podlagi teh določb, ne pa da projektne rešitve ustrezajo projektnim pogojem. Tak izrek ne izpolnjuje kriterija, da mora jasno in nedvoumno izražati voljo upravnega organa.

Upravni organ za gradbene zadeve v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zgolj preveri, ali so pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Delna razjasnitev nedoločnosti izreka izpodbijane odločbe v njeni obrazložitvi zato že smiselno ne more pomeniti sanacije zagrešene kršitve določb upravnega postopka, obrazložitev drugostopenjske odločbe pa – kljub kratki navedbi, da je dopustnost odstopanja od OPPN predmet drugega postopka – s podrobnimi navedbami pogojev za dopustnost teh odstopanj k opisani nejasnosti le še prispeva.

Toženka je torej z navedbo pravnih podlag za odločitev v izreku izpodbijane odločbe prekršila pravila upravnega postopka (šesti odstavek 213. člena ZUP). Ker pa je toženka poleg tega v celoti ugodila zahtevku tožnikov (kot je obrazloženo zgoraj), po drugi strani pa navedba pravne podlage po jasni in nedvoumni določbi 4. točke prvega odstavka 214. člena ZUP ne sodi v izrek, temveč v obrazložitev odločbe, je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo le v delu, ki je povzročil njeno nezakonitost, in s tem odpravilo kršitev določb postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka: Po prvem odstavku 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ v odločbi odloči o stroških postopka, kdo jih trpi, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati. Po prvem odstavku 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka (to pa so tudi stroški za pravno zastopanje) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V zadevi ni sporno, da sta tožnika v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa zahtevala povrnitev stroškov postopka, ki sta jih imela s sestavo prejšnje pritožbe v istem postopku, s katero sta bila uspešna. Gre za stroške za pravno zastopanje po odvetniški tarifi, ki nedvomno predstavljajo stroške upravnega postopka iz prvega odstavka 113. člena ZUP. V zadevi tudi ni sporno, da se je postopek začel na zahtevo obeh tožnikov.

Tožbeno razlogovanje, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov, ker so ji ti stroški nastali zaradi nepravilne odločitve prvostopenjskega organa, ni pravilno.

Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje. Drugi odstavek 118. člena ZUP, po katerem drugostopenjski organ odloči o stroških postopka, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, namreč za odločanje o stroških ne določa drugačnih pravil, kot pri takem odločanju veljajo prvi stopnji (prvi odstavek 113. člena ZUP). Glede na opisano ureditev pa ZUP ne daje tudi nobene podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev upravnega organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku.

Drugačna interpretacija navedenih določb ZUP ne izhaja niti iz sodne prakse tukajšnjega sodišča (prim. npr. sodba IV U 155/2010 in I U 356/2011). Ravnanje toženke, ki je zahtevek tožnikov za povračilo stroškov zavrnila, je bilo torej pravilno in v skladu z določbami upravnega postopka. Sodišče je zato tožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K III. točki izreka: Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnika sta s tožbo sicer uspela le delno, vendar to pomeni, da je bila tožba potrebna za zaščito njunih pravnih koristi, stroški zanjo pa so bili enaki, kot če bi uspela v celoti. Sodišče jima je zato v skladu z navedeno določbo ZUS-1 prisodilo povračilo stroškov upravnega spora.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).