Jedro

Izrecno in jasno podlago za obdelavo osebnih podatkov, ki izhajajo iz nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ima tožnica le v ZKP.

Sodišče je pri presoji upoštevalo, da (i) ZKP načeloma prepoveduje, da bi se občutljiva gradiva, pridobljena z ukrepi, ki na tajen in prikrit način posegajo v človekove pravice in svoboščine, hranila drugje kot pri sodišču in (ii) da morajo biti vsa zakonska določila v zvezi s PPU jasna, razumljiva, določna, nedvoumna in predvidljiva. Za obravnavano zadevo to pomeni, da bi tožnica imela pravno podlago za obdelavo iz PPU izvirajočih osebnih podatkov le v primeru jasne zakonske določbe, ki bi takšno obdelavo predvidevala kot izjemo od siceršnjega pravila ZKP o izključnem sodnem hranjenju takšnih podatkov.

Določba prve točke 125. člena ZNPPol je splošna, velja za vse vrste postopkov in kaznivih dejanj. Jasne in nedvoumne podlage za to, da bi se v evidenci kaznivih dejanj obdelovali osebni podatki, pridobljeni s PPU, ZNPPol ne daje.

Določbi 148. člena ZKP, ki ureja delovanje policije v predkazenskem postopku ter 112. člena ZPPol, ki ureja obdelavo osebnih podatkov s strani policije, sta generalni določbi, ki na splošni ravni urejata nekatere pristojnosti policije. PPU pa so posebna kategorija ukrepov, ki zaradi izjemno invazivnega poseganja v človekovo zasebnost terja posebno zakonsko ureditev. Ureditev PPU v ZKP tako natančno določa pristojnosti organov pregona v zvezi s temi ukrepi. Ob upoštevanju izhodišča, da mora biti ureditev PPU določna in predvidljiva, pravil o izvedbi PPU ni mogoče dopolnjevati z generalnimi zakonskimi določbami o pristojnostih policije.

Sodišče v obravnavani zadevi zakonitost izpodbijane odločbe presoja z vidika varstva osebnih podatkov in ne z vidika dovoljenosti dokazov v kazenskem postopku. Dejstvo, da določen dokaz v kazenskem postopku ni dovoljen, ne more imeti vpliva na vprašanje, ali je obdelava podatkov, ki izhajajo iz tega dokaza, skladna z zahtevami ZVOP-1. Tožnica je v zvezi s PPU zadolžena le za njihovo operativno izvedbo, nato pa mora gradivo, pridobljeno s temi ukrepi, nemudoma posredovati državnemu tožilcu. Zakon torej ne predvideva kakršnegakoli dodatnega tožničinega postopanja z zvezi s temi podatki, kar pomeni, da tožnica nima podlage za njihovo proučevanje in vključevanje v kazensko ovadbo oz. njeno dopolnitev.

ZKP je v razmerju do ZVDAGA lex specialis, zato ZVDAGA za izsledke PPU ne velja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da mora tožnik z vseh svojih nosilcev podatkov v 15 dneh nepovratno izbrisati vse osebne podatke, ki jih je pridobil z izvajanjem ukrepov po 150. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer na podlagi odredb Okrožnega sodišča v A., razvidnih iz izreka izpodbijane odločbe, in jih v času izdaje te odločbe še hrani na kateremkoli svojem nosilcu podatkov (1. točka izreka). Tožniku je bilo naloženo, da mora v 3 dneh po odpravi nepravilnosti obvestiti toženo stranko in ji posredovati morebitne dokaze, da je to storil (2. točka izreka). Tožena stranka je še ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka inšpekcijski nadzor nad spoštovanjem zakonov začela na podlagi prijave, da tožnik s posnetki prisluhov, nastalih pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov (v nadaljevanju PPU) zoper B.B., ni ravnal v skladu z določbami ZKP, saj naj bi jih nezakonito hranil po tem, ko bi jih moral predati državnemu tožilcu.

3. Tožena stranka je povzela tožnikove izjave, iz katerih je razvidno, da od 23. 7. 2010 nima ne izvirnikov ne kopij posnetkov nadzora elektronskih komunikacij, ki so nastali pri izvajanju PPU, saj so bili predani Okrožnemu državnemu tožilstvu. Tožnik je menil, da mora predati le gradivo, ki je bilo na podlagi prvega odstavka 153. člena ZKP izročeno državnemu tožilcu in je v sodnem spisu. Navedena predaja pa po tožnikovem stališču ne velja za gradivo, ki se hrani v arhivu policije.

4. Iz tožnikovih nadaljnjih izjav je razvidno, da kriminalisti po pripravi dokazov, ki bodo predani državnemu tožilcu, hranijo le kopije lastnih zapisov - komentarjev in prepisov, ki so bili natipkani v programu za pregledovanje prisluhov in nato prilepljeni v program Word ali pa so bili v tem ali drugem zunanjem programu pisani že od začetka. Tožnik je pojasnil, da imajo tovrstni zapisi naravo uradnega zaznamka po 148. členu ZKP, uporabijo pa se za dopolnitev kazenske ovadbe ali za pripravo na pričanje pred sodiščem. Menil je, da se 153. člen ZKP nanaša le na obseg zbranega gradiva in ne na število izvodov. V zvezi z upravičenostjo do obdelave osebnih podatkov v navedenih zapisih in siceršnjim upravljanjem evidenc kaznivih dejanj se je skliceval na Zakon o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Tožnik je še pojasnil, da so navedeni podatki v arhivskem izvodu kazenske ovadbe, s katerimi posluje skladno z Uredbo o upravnem poslovanju.

5. V nadaljevanju je tožena stranka predstavila pravno podlago izpodbijane odločbe. Ob upoštevanju 38. člena Ustave (varstvo osebnih podatkov) je pojasnila, da upravičenost za obdelavo osebnih podatkov v javnem sektorju, kamor spada tožnik, urejata 8. in 9. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), dolžnost predaje gradiva, ki ga je tožnik pridobil z izvajanjem PPU, pa 153. člen ZKP, ki ga je v celoti povzela. S tem v zvezi je citirala tudi 154. člen ZKP.

6. Glede na navedeno pravno podlago je tožena stranka ugotovila, da je tožnik državnemu tožilcu sicer izročil gradivo (posnetke pogovorov), ki ga je pridobil z uporabo PPU, vendar pa je obdržal prepise nekaterih telefonskih pogovorov in SMS sporočil ter drugo gradivo, ki je nastalo pri izvajanju tega ukrepa in vsebuje osebne podatke.

7. V nadaljevanju je tožena stranka presodila, da tožnik z izvajanjem PPU pridobiva osebne podatke posameznikov tako, da snema njihovo komunikacijo. Menila je, da gre za resen in močen poseg v njihovo informacijsko zasebnost, zaradi česar je poudarila, da je obdelava tako pridobljenih osebnih podatkov zakonita le, če za to obstaja zakonska podlaga. S tem povezan 153. člen ZKP pa je po njenem mnenju jasen, kar pomeni, da tožniku hramba osebnih podatkov po prenehanju izvajanja PPU ni dovoljena, ne glede na to, v kakšni obliki so (posnetki komunikacij, prepisi, povzetki, izsledki). Po presoji tožene stranke je namreč bistveno, da tovrstni zapisi, ki so posledica izvajanja PPU, vsebujejo osebne podatke, nanašajoče se na vsaj določljivega posameznika (v zvezi z razlago besedne zveze »izsledki PPU« se je tožena stranka sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/14 z dne 24. 3. 2017). Zato je menila, da ni pomembno mesto hrambe osebnih podatkov in nosilci, na katerih so shranjeni, ampak ali za hrambo obstaja pravna podlaga. Pri tem je poudarila, da se prvi odstavek 153. člena ZKP nanaša tako na obseg zbranega gradiva kot tudi na število izvodov in da bi bili z razlago navedene zakonske določbe, za katero se zavzema tožnik, kontrolni mehanizmi v ZKP, ki so v preprečitvi nadaljnjega poseganja v informacijsko zasebnost, neučinkoviti. Zato bi bilo po stališču tožene stranke predpisovanje strogih pogojev za hrambo izsledkov PPU brez pomena, če hramba ne bi bila centralizirana, torej le na sodišču in ne pri drugih državnih organih.

Povzetek tožnikovega trditvenega gradiva

8. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma je menil, da se v obravnavani zadevi ni mogoče sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča, saj v navedeni zadevi ni šlo za presojo upravičenja policije glede hrambe in uporabe kopij PPU, ampak za presojo obveznosti sodišča pri predaji gradiva pristojnemu arhivu (izpostavlja 17. in 37. točko obrazložitve). Zato je po njegovem stališču tožena stranka napačno razlagala 153. in 154. člen ZKP, da je za hrambo izsledkov PPU pooblaščeno le sodišče. Poudaril je, da je iz navedene odločbe Ustavnega sodišča jasno razvidno, da je policijska in tožilska hramba izsledkov PPU urejena v drugih predpisih in ne v ZKP, ki ureja le sodno hrambo.

9. V nadaljevanju je tožnik predstavil svoje stališče glede uporabe prava. Menil je, da je pravna podlaga za hrambo osebnih podatkov, ki so pridobljeni s PPU, razvidna iz določb ZNPPol, in sicer od 112. do 129. člena. Pojasnil je, da policija skladno s sedmo točko prvega odstavka 125. člena navedenega zakona upravlja tudi z evidenco oseb, zoper katere so bili izvedeni PPU. Hrambo osebnih podatkov, nanašajočih se na izsledke PPP, po njegovem mnenju omogočata 128. in 129. člen ZNPPol. 10. Glede na navedeno tožnik opozarja na nerazumnost situacije, ko bi moral skladno s stališčem tožene stranke po predaji gradiva, pridobljenega s PPU, uničiti tudi predloge za njihovo uvedbo, podaljšanje ali razširitev, odredbe preiskovalnega sodnika za njihovo uvedbo in kazenske ovadbe. Pojasnjuje, da mora v kazenski ovadbi navesti le pomembno vsebino PPU in ne tudi očitno nepomembne osumljenčeve komunikacije. Zato meni, da je resnični obseg s tem povezane hrambe na policiji bistveno manjši kot na sodišču, kjer se hrani celotno dokumentacijo.

11. Iz nadaljnjih tožbenih trditev je razvidno, da bi bilo treba v obravnavani zadevi upoštevati tudi mednarodno policijsko sodelovanje in s tem v zvezi spoštovati 117. člen ZNPPol, ki določa posredovanje osebnih podatkov organu mednarodne organizacije. Po tožnikovem prepričanju navedeno ne bi bilo možno, če bi obveljalo stališče tožene stranke.

12. Tožnik v nadaljevanju povzema 41. točko obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča, in sicer, "da je pod določenimi pogoji mogoče uporabiti izsledke PPU tudi v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni bil odrejen (če gre za kataloško kaznivo dejanje), če seveda ne gre za naklepne zlorabe organov pregona". S tem v zvezi pojasnjuje, da v praksi nove dokaze za drugo kataloško kaznivo dejanje skoraj vedno odkrije policija pri poslušanju zapisov komunikacije odrejenega ukrepa po 150. členu ZKP, preden jih preda državnemu tožilcu. Meni, da policija, če bi obveljalo stališče tožene stranke, praktično ne bi mogla preiskati novega kataloškega kaznivega dejanja, ki bi ga zaznala pri izvajanju navedenega ukrepa. Na tem mestu opozarja na strnjeno verigo PPU, torej da so posamezni na ta način pridobljeni dokazi podlaga za odreditev naslednjih tovrstnih ukrepov.

13. Poleg tega bi stališče tožene stranke po tožnikovem mnenju pomenilo, da bi moral tudi državni tožilec izbrisati vse osebne podatke, ki jih je pridobil z izvajanjem PPU. Po predaji gradiva torej ne bi smel razpolagati s predlogi policije za uvedbo, podaljšanje ali razširitev ukrepa po 150. členu ZKP, kazenskimi ovadbami, tovrstne podatke pa bi moral izbrisati tudi iz zahteve za preiskavo, obtožnega akta in drugih dokumentov; navedeno dokumentacijo pa državni tožilec hrani v tožilskem spisu.

14. Tožnik je še navedel, da bi bilo z uveljavitvijo stališča tožene stranke onemogočeno izvajanje Zakona o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb (v nadaljevanju ZPNOVS), saj na podlagi prvega odstavka njegovega 25. člena ne bi bil možen vpogled komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb v dokumente nadzorovane službe, torej tudi v vso dokumentacijo o izvajanju PPU. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe.

15. Iz tožnikovih pripravljalnih vlog je še razvidno, da je Ustavno sodišče v 17. točki obrazložitve navedene odločbe presodilo, da izpodbijana in presojana ureditev po ZKP ne ureja vodenja policijskih in tožilskih spisov oziroma evidenc o izvajanju PPU, ampak se nanaša na hrambo in uničevanje izsledkov PPU na sodišču, ne glede na to, kateri organ je izsledke v prvi fazi pridobil. Navedeno po tožnikovem mnenju pomeni, da se ureditev po 153. členu ZKP ne nanaša na vodenje policijskih spisov, zaradi česar je izpodbijano stališče tožene stranke diametralno nasprotno stališču Ustavnega sodišča. Odveč naj bi bila tudi bojazen o ogroženosti osebnih podatkov, saj njihovo hrambo določa 128. člen ZNPPol, blokiranje pa 129. člen tega zakona. Glede na navedeno tožnik meni, da javnost nima dostopa do teh podatkov.

16. Poleg tega po tožnikovem stališču izrek izpodbijane odločbe ni oblikovan glede na navedbe tožene stranke, da se ne nanaša na izbris podatkov, ki so z nosilcev podatkov prešli v besedilo tožnikovih uradnih dokumentov. Pojasnjuje, da se kot nosilci podatkov ne štejejo le elektronske naprave, ampak tudi papir, magnetofonski trak, ali drug material, na katerega se zapisujejo in ohranjajo določeni podatki. Zato meni, da so tudi uradni dokumenti na nosilcih podatkov, zaradi česar bi bilo glede na izrek izpodbijane odločbe treba izbrisati vse osebne podatke z vseh nosilcev podatkov.

17. Tožnik še navaja, da bi bilo treba inšpekcijski nadzor nad delom policije presojati glede na Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (v nadaljevanju Direktiva), ki v 2. točki 3. člena določa, da se ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov, kadar se postopek obdelave nanaša na dejavnosti države na področju kazenskega prava. Enako naj bi bilo določeno tudi z 2. členom Uredbe (EU) 2016/679 z dne 27. 4. 2016, ki se uporablja od 25. 5. 2018. Povzetek trditvenega gradiva tožene stranke

18. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo poudarila, da je iz navedene odločbe Ustavnega sodišča jasno razvidno, da lahko le sodišče hrani izsledke PPU. Meni, da iz te odločbe ne izhaja, da bi tàko hrambo tožniku omogočali drugi predpisi, saj po njeni presoji le ZKP določa način tožnikovega obdelovanja izsledkov PPU. S tem v zvezi opozarja, da je policija dolžna ravnati skladno z določbami ZNPPol le, če drug zakon ne določa drugače. Glede na navedeno je po njeni presoji v obravnavani zadevi treba uporabiti specialnejši zakon, torej določbo 153. člena ZKP. Meni, da podlage za hrambo izsledkov PPU ne dajeta niti 1. in 7. točka 125. člena ZNPPol. 19. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da tožniku ni bil naložen poseg v dokumentacijo, kot so na primer kazenske ovadbe in predlogi za uvedbo ali razširitev ukrepa, ampak le izbris osebnih podatkov, ki so bili pridobljeni na podlagi odredb in so bili v času izdaje odločbe na tožnikovih nosilcih podatkov. Zato poudarja, da se izrek izpodbijane odločbe ne nanaša na izbris podatkov, ki so z navedenih tožnikovih nosilcev prešli v besedila njegovih uradnih dokumentov in s tem postali njihov sestavni del. 20. Tožena stranka je še navedla, da so tožnikove trditve v zvezi z mednarodnim sodelovanjem pavšalne in prvič navedene šele v tožbi. Prav tako je pojasnila, da predmet obravnavane zadeve ni presoja pravne podlage za hrambo izsledkov PPU pri državnem tožilcu, pravno nepomembne pa so tudi tožnikove navedbe o nujnosti uporabe tovrstnih izsledkov zaradi priprave na pričanje.

21. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožena stranka ponavlja svoja stališča, med drugim tudi, da tožniku z izpodbijano odločbo ni bil naložen izbris osebnih podatkov iz uradnih dokumentov, ampak le z njegovih nosilcev podatkov. Tožnikove navedbe, da so tudi uradni dokumenti na teh nosilcih, pa šteje za sprenevedanje. Poleg tega meni, da Direktiva le določa področje in postopke obdelave osebnih podatkov, za katere se ne uporablja, in posamezni državi članici ne prepoveduje njihovega urejanja. Trdi, da je zakonodajalec v Republiki Sloveniji to storil z ZVOP-1, ki ne vsebuje nobene določbe, na podlagi katere tožniku pri hrambi osebnih podatkov ne bi bilo treba upoštevati tega zakona in ki bi izključevala pristojnost tožene stranke za nadzor nad zakonitostjo tožnikove hrambe osebnih podatkov.

22. Tožba ni utemeljena.

23. V obravnavani zadevi je sporen pomen besedne zveze „nosilci podatkov“, torej obseg gradiva, iz katerega bi morala tožena stranka v skladu z izpodbijano odločbo izbrisati osebne podatke, pridobljene s PPU.

24. Natančnega opisa navedene besedne zveze v izpodbijani odločbi ni. Kot izhaja iz odgovora na tožbo, jo tožena stranka razume in uporablja v smislu digitalnega zapisa podatkov (npr. zapisi, narejeni v programu Microsoft Word). Tožnica pa si to besedno zvezo razlaga širše, in sicer, da se za nosilce podatkov štejejo tudi papir, magnetofonski trak ali katerikoli drug material, na katerega se zapisujejo in na katerem se ohranjajo določeni podatki.

25. Tudi iz določb ZVOP-1 ni razvidna definicija pomensko nedoločenega (elastičnega) pojma „nosilec podatkov“. Zato jo je treba napolniti ob reševanju konkretnih življenjskih primerov. Po presoji sodišča pa se ta besedna zveza ne nanaša le na nosilce digitalnih zapisov podatkov. Besedna zveza „nosilec podatkov“ namreč lahko brez dodatnih opredelitev njenega pomena označuje vsak predmet, ki „nosi“, v obravnavani zadevi vsebuje podatke, torej tudi papir1. Zato bo v nadaljevanju te obrazložitve navedena besedna zvezo uporabljena v smislu „katerikoli predmet, na katerega je mogoče zapisati podatek (vključno (a ne omejeno na) z elektronskimi napravami in papirjem)“. Kot bo pojasnjeno, je izpodbijana odločba pravilna in zakonita tudi, če ima pojem „nosilec podatkov“ pomen, ki mu ga pripisuje tožena stranka.

26. Kot je razvidno iz tožbenih navedb, tožnica osebne podatke, pridobljene s prikritim preiskovalnim ukrepom nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem (oblika PPU, ki je bila izvedena v zadevi, na katero se nanaša izpodbijana odločba), hrani oz. vsaj začasno poseduje (preden jih preda državnemu tožilcu) v naslednjih oblikah: (i)2 na optičnih digitalnih ploščah (DVD) nosilcih, na katerih so zapisani zvočni posnetki, nastali s prisluškovanjem, skupaj z opombami, ki jih policisti ob poslušanju posnetkov zabeležijo v za to namenjenem programu (ki ga tožnica imenuje „KT sistem“); po prenehanju izvajanja ukrepov jih tožnica preda državnemu tožilcu, (ii) v obliki vnosov v evidenco kaznivih dejanj (v skladu s prvo točko drugega odstavka 123. člena ZNPPol), (iii) v obliki komentarjev in (delnih) prepisov zvočnih posnetkov, ki jih tožnica zapiše v programu Microsoft Word ali drugem programu in jih obravnava kot uradne zaznamke v skladu s 148. členom ZKP in (iv) kot navedbe v kazenskih ovadbah, dopolnitvah kazenskih ovadb, predlogih za uvedbo, podaljšanje ali razširitev PPU in odredbah za izvedbo PPU.

27. Tožnica v zvezi z vprašanjem obdelave osebnih podatkov, pridobljenih s PPU, sicer omenja tudi evidenco PPU, ki jo vodi na podlagi sedme točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol. V skladu s sedmo točko 125. člena ZNPPol se v tej evidenci (poleg podatkov iz 124. člena ZNPPol) obdelujejo naslednji podatki: vzdevek ali lažno ime osebe, njene družinske in premoženjske razmere, šolska izobrazba, poklic in zaposlitev, številka pisne odredbe državnega tožilca ali preiskovalnega sodnika ter način, obseg in trajanje ukrepov. Zakon torej ne predvideva, da bi se v to evidenco vnašali podatki, pridobljeni s samo izvedbo ukrepov. Zato ta evidenca z vidika preizkusa zakonitosti izpodbijane odločbe po presoji sodišča ni odločilna.

28. Z izpodbijano odločbo je bil tožnici naložen izbris vseh osebnih podatkov, pridobljenih s PPU, z vseh nosilcev podatkov. Glede na predhodno stališče sodišča, da je nosilec podatkov katerikoli predmet, na katerega je mogoče zapisati podatek (vključno (a ne omejeno na) z elektronskimi napravami in papirjem), mora tožena stranka za to, da v celoti izpolni, kar ji je naloženo z izpodbijano odločbo, ustvariti takšno stanje (glede predmetov, ki jih ima v svoji posesti), kot bi obstajalo, če PPU sploh ne bi izvedla. Kot je razvidno iz odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog tožene stranke, tožena stranka ob izdaji odločbe sicer ni imela takšnega namena in je želela tožnici naložiti ožjo obveznost (saj je štela, da se njena odločba nanaša samo na zapise na elektronskih napravah). Vendar pa to za presojo obravnavane zadeve ni pomembno, saj tožena stranka z navedbami v upravnem sporu ne more spremeniti izreka izpodbijane odločbe, ki velja tako, kot se glasi.

29. ZVOP-1 v prvem odstavku 9. člena določa, da se osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Z zakonom se lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika.

30. Glede na navedeno izhodišče bi bila izpodbijana odločba (delno) nezakonita v primeru, če bi tožena stranka imela pravno podlago za kakršnokoli obdelavo osebnih podatkov, ki izhajajo iz PPU, onkraj obdelave, opredeljene pod točko (i) v 26. točki obrazložitve te sodbe. Po presoji sodišča pravne podlage za to nima, zato je izpodbijana odločba zakonita.

31. Pri podatkih, na katere se nanaša izpodbijana odločba, ne gre le za osebne podatke, ampak za podatke, ki so bili pridobljeni s PPU. Ti ukrepi izjemno intenzivno posegajo v posameznikovo zasebnost in s tem v pravice, varovane s 35., 36., 37. in 38. členom Ustave. Kot je poudarilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017, je posledično za vsa vprašanja v zvezi s PPU podana ustavna zahteva poudarjene jasnosti, razumljivosti, določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti ustreznih zakonskih določb. To ne velja samo za pravne podlage za samo izvedbo PPU, temveč tudi za predpise, ki urejajo nadaljnjo obdelavo izsledkov teh ukrepov.

32. Izrecno in jasno podlago za obdelavo osebnih podatkov, ki izhajajo iz nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ima tožnica le v ZKP. Ta v petem odstavku 153. člena določa, da policija izvrši odredbo preiskovalnega sodnika o izvedbi prikritih preiskovalnih ukrepov iz 150., 150.a, 150.b in 151. člena ZKP. V prvem odstavku 153. člena ZKP, veljavnem v času izdaje izpodbijane odločbe3, je bilo določeno, da mora policija po prenehanju uporabe ukrepov iz 149.a, 150., 151., 155. in 155.a člena tega zakona vse posnetke, sporočila in predmete, pridobljene z uporabo teh ukrepov, skupaj s poročilom, ki obsega povzetek zbranih dokazov, predati državnemu tožilcu. Navedene določbe predstavljajo pravno podlago za izvedbo PPU, pripravo poročila s povzetkom zbranih dokazov in predajo tega gradiva državnemu tožilcu.

33. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožena stranka posnetke prisluškovanja predala državnemu tožilcu. Sporno je, ali obstaja podlaga za to, da bi tožena stranka podatke, ki izhajajo iz izvedenega ukrepa, obdelovala še na drug način, predvsem v smislu hranjenja na nosilcih, opisanih v točkah (ii), (iii) in (iv) v 26. točki obrazložitve zgoraj.

34. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-246/14 z dne 24. 3. 2017 v 37. točki obrazložitve presodilo, da »[…] ZVDAGA kot mlajši in splošnejši zakon v tem primeru ne more razveljavljati prepovedi iz ZKP, da bi se občutljiva gradiva, pridobljena z ukrepi, ki na tajen in prikrit način posegajo v človekove pravice in svoboščine, hranila kje drugje kot pri sodišču: kategorija izsledkov PPU se toliko kakovostno razlikuje od drugih (pa čeprav po različnih podlagah varovanih) kategorij osebnih podatkov, da jo treba drugače pravno vrednotiti in obravnavati oziroma jo še posebej zavarovati pred morebitno nepotrebno nadaljnjo hrambo in možnostmi zlorab.« Ustavno sodišče je sicer obravnavalo vprašanje razmerja med ZKP in ZVDAGA, vendar pa iz citiranega dela odločbe izhaja stališče, da je namen ZKP, da se gradivo, pridobljeno s PPU, hrani izključno pri sodišču. 35. Tožnica s tem v zvezi navaja, da Ustavno sodišče ni presojalo obveznosti policije v zvezi s PPU, ampak le obveznosti sodišča pri predaji gradiva pristojnemu arhivu. Posebej opozarja na odlomek iz 17. točke obrazložitve te odločbe, v kateri je Ustavno sodišče presodilo, da izpodbijana in presojana ureditev po ZKP ne ureja vprašanj vodenja policijskih in tožilskih spisov oziroma evidenc o izvajanju PPU. Tožničine navedbe po presoji sodišča sicer držijo, vendar pa so stališča, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo v navedeni zadevi, širše pravno pomembna za področje PPU, saj iz njih izhaja presoja o namenu določb ZKP, povezanih s PPU in omejitvah, ki za te ukrepe izhajajo iz Ustave.

36. Zato je sodišče pri presoji upoštevalo, da (i) ZKP načeloma prepoveduje, da bi se občutljiva gradiva, pridobljena z ukrepi, ki na tajen in prikrit način posegajo v človekove pravice in svoboščine, hranila drugje kot pri sodišču (glej 34. točko obrazložitve te sodbe) in (ii) da morajo biti vsa zakonska določila v zvezi s PPU jasna, razumljiva, določna, nedvoumna in predvidljiva (glej 30. točko obrazložitve te sodbe). Za obravnavano zadevo to pomeni, da bi tožnica imela pravno podlago za obdelavo iz PPU izvirajočih osebnih podatkov le v primeru jasne zakonske določbe, ki bi takšno obdelavo predvidevala kot izjemo od siceršnjega pravila ZKP o izključnem sodnem hranjenju takšnih podatkov.

37. Glede na navedeno je sodišče obstoj pravne podlage za obdelavo iz PPU preverjalo po posamičnih kategorijah načinov obdelave teh podatkov, opredeljenih v 26. točki obrazložitve te sodbe: Podatki, vneseni v evidenco kaznivih dejanj

38. Tožnica evidenco kaznivih dejanj vodi na podlagi drugega odstavka 123. člena ZNPPol. V tej evidenci se v skladu s prvo točko 125. člena ZNPPol obdelujejo naslednji podatki: vzdevek ali lažno ime storilca, osebni opis, upravna enota kraja rojstva, njegove družinske in premoženjske razmere, šolska izobrazba, poklic in zaposlitev, skupni podatki oškodovancev, prijaviteljev in drugih oseb, ki so dale obvestila, skupni podatki fizične osebe, pravne osebe in državnega organa kot prejemnika premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega oziroma drugih, na katere je bila premoženjska korist prenesena (fizične osebe, pravne osebe, državni organi), podatki o kaznivem dejanju (vrsta, kraj, čas, način, motiv, opis predmetov kaznivega dejanja, škoda, fotografije, avdio in videoposnetki ter druge okoliščine), podatki o vrsti in višini premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ter podatki o vrsti in vrednosti premoženja, ki ustreza premoženjski koristi in ga je mogoče odvzeti.

39. Podatki, pridobljeni s PPU, bi po vsebini lahko bili v evidenco vključeni v okviru opisa načina kaznivega dejanja (npr. pri kaznivem dejanju izsiljevanja, kjer bi osumljenec v telefonskem pogovoru, ki bi bil nadzorovan v okviru PPU, izrekel grožnje), vendar pa ZNPPol posebej ne določa, da se lahko v tem okviru v evidenco kaznivih dejanj povzemajo tudi izsledki PPU. Določba prve točke 125. člena ZNPPol je splošna, velja za vse vrste postopkov in kaznivih dejanj. Jasne in nedvoumne podlage za to, da bi se v evidenci kaznivih dejanj obdelovali osebni podatki, pridobljeni s PPU, ZNPPol torej ne daje. Izpodbijana odločba je tako z vidika osebnih podatkov, ki se obdelujejo v evidenci kaznivih dejanj, zakonita.

Komentarji in prepisi zvočnih posnetkov, ki jih tožnica šteje za uradne zaznamke

40. V zvezi s komentarji in prepisi pomembnih delov zvočnih posnetkov, ki jih tožnica izdela med poslušanjem prisluhov, tožena stranka navaja, da je v skladu s 148. členom ZKP dolžna sestaviti kazensko ovadbo in ji med drugim priložiti tudi uradne zaznamke, ki utegnejo biti koristni za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Ob tem kot podlago za obdelavo teh osebnih podatkov navaja še prvi odstavek 112. člena ZNPPol, ki določa, da policija zaradi opravljanja policijskih nalog obdeluje osebne in druge podatke, vključno s podatki o biometričnih lastnostih oseb in podatke iz zaupnih razmerij oziroma poklicnih skrivnosti. Obdelava osebnih podatkov, pridobljenih s PPU, v obliki teh uradnih zaznamkov je po navedbah tožnice nujna tudi zato, ker iz posnetkov PPU pogosto izhajajo dejstva, ki predstavljajo razloge za sum, da je bilo storjeno še kakšno drugo (kataloško) kaznivo dejanje poleg tistega, zaradi katerega so bili odrejeni PPU. Tožnica naj bi v tem primeru zaznamke potrebovala za začetek preiskave novo odkritega kaznivega dejanja. Poleg tega naj bi se policisti, kadar so kot priče zaslišani v kazenskem postopku, zanašali na vsebino teh uradnih zaznamkov, da bi lahko ustrezno izpovedali.

41. Določbi 148. člena ZKP, ki ureja delovanje policije v predkazenskem postopku ter 112. člena ZPPol, ki ureja obdelavo osebnih podatkov s strani policije, sta generalni določbi, ki na splošni ravni urejata nekatere pristojnosti policije. PPU pa so posebna kategorija ukrepov, ki zaradi izjemno invazivnega poseganja v človekovo zasebnost terja posebno zakonsko ureditev (31. točka obrazložitve te sodbe). Ureditev PPU v ZKP tako natančno določa pristojnosti organov pregona v zvezi s temi ukrepi. Ob upoštevanju izhodišča, da mora biti ureditev PPU določna in predvidljiva, pravil o izvedbi PPU ni mogoče dopolnjevati z generalnimi zakonskimi določbami o pristojnostih policije.

42. To še posebej velja za izdelovanje uradnih zaznamkov, v katere se povzema vsebina PPU, saj gre pri tem po vsebini za delno prepisovanje posnetkov nadzorovane komunikacije. Glede tega ZKP v tretjem odstavku 153. člena določa, da lahko organ, ki je odredil ukrep, odredi, da se posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja v celoti ali deloma (poudarek sodišča) prepišejo. V zvezi s to določbo je Ustavno sodišče v 27. točki obrazložitve v zadevi U-I-246/14 izrecno poudarilo, da je pravica odrediti izdelavo prepisa, v izključni pristojnosti organa, ki je odredil izvedbo ukrepa: »Pri tem je treba še omeniti, da tretji odstavek 153. člena ZKP določa, da sme izdelavo prepisa posnetkov telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja odrediti le organ, ki je odredil konkretni ukrep (ne pa tisti, ki ga je izvajal ali nadzoroval).« Ker zakon izrecno zamejuje krog subjektov, ki lahko odredi izdelavo predpisa, to logično (in še toliko bolj) pomeni, da izdelava prepisov posnetkov brez odredbe ni dovoljena. ZKP torej ne samo, da ne daje podlage za tožničino izdelovanje uradnih zaznamkov glede vsebine PPU, temveč ji takšno prepisovanje vsebine prestreženih komunikacij celo prepoveduje.

43. Neutemeljene so tožbene navedbe, da je izdelava takšnih uradnih zaznamkov nujno potrebna zaradi morebitnega pričanja policistov v kazenskem postopku. V primeru prikritega preiskovalnega ukrepa nadzora elektronskih komunikacij bo namreč sodišče v okviru dokaznega postopka dolžno poslušati same posnetke PPU, vloga priče v (kazenskem) postopku pa je v tem, da izpove, kar je o kaznivem dejanju, storilcu ali drugih okoliščinah sama zaznala, in ne v ponavljanju vsebine drugih dokazov.

44. Prav tako so neutemeljene tožbene navedbe, da gre pri izdelavi zaznamkov za prepis zgolj pomembnih delov vsebine, ki izhaja iz PPU, in da gre pri tem za dokumente, ki v kazenskem postopku nimajo dokazne vrednosti. Kot je sodišče poudarilo v 42. točki obrazložitve te sodbe, tretji odstavek 153. člena ZKP velja tudi za izdelavo delnih prepisov vsebine PPU. Obseg podatkov, ki jih tožnica povzame v svoje uradne zaznamke, tako ni relevanten za presojo zakonitosti njihove izdelave in hranjenja. Prav tako ni pomembno, da ti zapisi v kazenskem postopku nimajo dokazne vrednosti, saj sodišče v obravnavani zadevi zakonitost izpodbijane odločbe presoja z vidika varstva osebnih podatkov in ne z vidika dovoljenosti dokazov v kazenskem postopku. Dejstvo, da določen dokaz v kazenskem postopku ni dovoljen, ne more imeti vpliva na vprašanje, ali je obdelava podatkov, ki izhajajo iz tega dokaza, skladna z zahtevami ZVOP-1. 45. Podlage za izdelavo uradnih zaznamkov tožnici ne daje niti obstoj možnosti, da iz vsebine PPU izhajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno oz. se pripravlja še neko drugo kaznivo dejanje poleg tistega, zaradi katerega so bili odrejeni PPU. V takšnem primeru bo o nadaljnjih ravnanjih, usmerjenih v preiskovanje novoodkritega kaznivega dejanja odločil državni tožilec, ki se bo z vsebino PPU seznanil potem, ko bo od policije prejel gradivo. V skladu z Uredbo o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin (v nadaljevanju Uredba) lahko namreč policija in državno tožilstvo sodelujeta na dva načina: bodisi ravnajo policisti samostojno v okviru zakonskih pooblastil, ki jih imajo za odkrivanje storilcev in kaznivih dejanj (drugi odstavek 10. člena Uredbe), bodisi jih pri tem usmerja državni tožilec (prvi odstavek 10. člena Uredbe). V skladu z 11. členom Uredbe usmerjanje (med drugim) obsega obvezna navodila in predloge za zbiranje obvestil ter izvedbo drugih ukrepov za pridobitev dokazov. Uredba v prvem odstavku 19. člena določa tudi, da državni tožilec usmerja predkazenski postopek, kadar se v tem postopku uporabljajo prikriti preiskovalni ukrepi. Iz navedenega izhaja, da bo v primeru izvajanja PPU državni tožilec tisti organ, ki bo upravičen oz. dolžan odrediti nadaljnja ravnanja za preiskovanje drugih kaznivih dejanj, za katera se bo izvedelo iz izsledkov PPU.

46. Neutemeljene so tudi navedbe, da bi bilo z izbrisom vseh iz PPU izhajajočih osebnih podatkov onemogočeno mednarodno sodelovanje tožnice v skladu s 117. členom ZNPPol. Kot je bilo pojasnjeno v 41. točki te obrazložitve, pravil o izvedbi PPU, ki jih predvideva ZKP, ni mogoče dopolnjevati z generalnimi določili o pristojnostih policije. Ob upoštevanju izhodišča, da mora biti vsako ravnanje z izsledki PPU jasno in določno opredeljeno, splošna določba 117. člena ZNPPol o posredovanju podatkov tujim organom in mednarodnim organizacijam ne more predstavljati podlage za obdelavo osebnih podatkov, ki izhajajo iz izvedbe PPU.

47. Enako velja za navedbe o tem, da naj bi podlago za nadaljnjo hranjenje podatkov, izhajajočih iz PPU, predstavljale določbe Zakona o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb (v nadaljevanju ZPNOVS). Ta v prvem odstavku 25. člena določa, da pooblaščena skupina Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb lahko zahteva vpogled v dokumente, drugo gradivo in podatke nadzorovane službe, ki se nanašajo na pristojnosti in naloge komisije. Iz navedene določbe ni razvidno, da mora tožnica pooblaščeni skupini omogočiti vpogled v vsebino prikritih preiskovalnih ukrepov. Pooblaščena skupina lahko nadzoruje tiste dokumente, s katerimi tožnica razpolaga, tega, kateri so ti dokumenti, pa ZPNOVS ne določa. 48. Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita z vidika obdelave osebnih podatkov, ki so vključeni v tožničine uradne zaznamke.

Kazenske ovadbe, dopolnitve kazenskih ovadb, predlogi za uvedbo, podaljšanje ali razširitev PPU in odredbe za izvedbo PPU

49. Tožnica navaja, da bi stališče, da lahko osebne podatke, pridobljene s PPU, po zaključku izvajanja teh ukrepov hrani le sodišče, pripeljalo da absurdov v predkazenskem postopku. Meni, da so predlogi za uvedbo, podaljšanje ali razširitev PPU pogosto utemeljeni s podatki, ki jih je policija pridobila s predhodnim izvajanjem PPU in da mora policija v kazensko ovadbo vključiti vse podatke, s katerimi utemeljuje zatrjevano kaznivo dejanjem, torej tudi s PPU pridobljene podatke.

50. Kot je sodišče pojasnilo v 41. točki obrazložitve, 148. člen ZKP policiji ne daje podlage za kakršnokoli obdelavo iz PPU izvirajočih osebnih podatkov. Tudi Ustavno sodišče je v zadevi U-I-246/14 v 27. točki obrazložitve presodilo: »Očitno mora policija pridobljeno gradivo skupaj s poročilom, ki obsega povzetek zbranih dokazov, predati državnemu tožilcu nemudoma oziroma "takoj" po prenehanju uporabe PPU. Enako velja za državnega tožilca, ko gradivo, zbrano s PPU, ki jih je odredil preiskovalni sodnik, potem ko ga je pridobil od policije, prenaša k preiskovalnemu sodniku. Za posebno odlašanje v obeh primerih namreč ni videti nobenega smotra ali funkcije (v smislu, da bi policija ali tožilec morala v zvezi z izsledki opraviti še kakšna dejanja).« Glede na navedeno je tožnica v zvezi s PPU zadolžena le za njihovo operativno izvedbo, nato pa mora gradivo, pridobljeno s temi ukrepi, nemudoma posredovati državnemu tožilcu. Zakon torej ne predvideva kakršnegakoli dodatnega tožničinega postopanja z zvezi s temi podatki, kar pomeni, da tožnica nima podlage za njihovo proučevanje in vključevanje v kazensko ovadbo oz. njeno dopolnitev. Posledice, ki bi jih stališča tožene stranke in zgoraj citirano stališče Ustavnega sodišča lahko imela za delo tožilstva, na kar tožnica opozarja v III. točki tožbe, pa niso predmet tega postopka, zato se sodišče do njih ne opredeljuje.

51. V zvezi s predlogom za uvedbo (kadar so podlaga za uvedbo PPU podatki iz predhodno izvedenih PPU), podaljšanje ali razširitev PPU, ZKP v prvem odstavku 153. člena določa, da predlog za izvedbo ukrepov iz 150., 150.a, 150.b in 151. člena tega zakona preiskovalni sodnik odredi na podlagi pisnega predloga državnega tožilca. To ob upoštevanju omejene tožničine vloge pri izvedbi PPU (glej 45. in 50. točko obrazložitve te sodbe) pomeni, da ni zakonske podlage za tožničino razpolaganje z navedenimi predlogi.

52. Zadnja vrsta dokumentov, ki vsebujejo osebne podatke, pridobljene s PPU, in za katere tožnica trdi, da bi z njimi lahko razpolagala, so odredbe preiskovalnega sodnika o uvedbi, razširitvi oz. podaljšanju PPU, ki so utemeljene z dokazi, pridobljenimi s predhodnim izvajanjem PPU. Vsebina teh PPU je tako posledično povzeta v obrazložitvi odredbe.

53. Ker je tožnica na podlagi petega odstavka 152. člena ZKP pristojna za izvršitev odredb iz prejšnjega odstavka, osebne podatke, vključene v odredbo, obdeluje z namenom izvršitve te odredbe. ZVOP-1 v 21. členu določa, da se osebni podatki lahko shranjujejo le toliko časa, dokler je to potrebno za dosego namena, zaradi katerega so se zbirali ali nadalje obdelovali. Po izpolnitvi namena obdelave se osebni podatki zbrišejo, uničijo, blokirajo ali anonimizirajo, če niso na podlagi zakona, ki ureja arhivsko gradivo in arhive, opredeljeni kot arhivsko gradivo, oziroma če zakon za posamezne vrste osebnih podatkov ne določa drugače. Glede na citirano določbo tožena stranka po zaključku izvršitve odredbe (s čimer je namen njene obdelave osebnih podatkov iz obrazložitve odredbe dosežen), nima več pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov, vključenih v odredbo. Kot izhaja iz navedene odločbe Ustavnega sodišča je ZKP v razmerju do ZVDAGA lex specialis, zato ZVDAGA za izsledke PPU ne velja (glej tudi 34. točko obrazložitve te sodbe). Prav tako ni druge zakonske podlage, ki bi določala, da se izsledki PPU v tem delu hranijo tudi po tem, ko je namen njihove obdelave izpolnjen. Glede na vse navedeno tožnica nima podlage za to, da bi po izvršitvi odredbe preiskovalnega sodnika še naprej obdelovala (tudi s hrambo) osebne podatke, pridobljene iz PPU, ki so vključeni v obrazložitev takšne odredbe. Izpodbijana odločba je tako tudi z vidika teh dokumentov pravilna.

54. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

55. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena, saj dejansko stanje med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 V nekaterih zakonih se pojavljajo besedne zveze, ki so podobne pojmu »nosilec podatkov« in imajo v teh predpisih širši pomen (zajemajo tudi papir). Tak primer je npr. Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (v nadaljevanju ZVDAGA), ki »nosilec zapisa« definira kot fizični nosilec zapisa, na katerega se zapiše vsebina skladno z obliko zapisa (17. alineja 2. člena ZVDAGA). 2 Med strankama ni sporno, da tožnica ne hrani več podatkov v obliki iz te točke (i). 3 Navedena določba je bila spremenjena z novelo ZKP-N, ki je v veljavo (glede tega člena) stopila dne 26. 6. 2019.