Jedro

Pomoč sorodnikov se praviloma šteje v korist obeh zakoncev.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se razveljavita sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o solastninskem deležu pravdnih strank na prizidku hiše in glede pravdnih stroškov (izrek pod 1., 3. in 4.) in sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je odločeno o pritožbi zoper navedeni prvostopni izrek ter o stroških pritožbenega postopka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika I.G. na ugotovitev, da znaša njegov solastninski delež na prizidku hiše 3/5, toženkin pa 2/5, ugodilo pa je zahtevku toženke H.V.G. in ugotovilo, da znaša njen delež na prizidku 60 %, tožnikov pa 40 %. Delno je ugodilo tožnikovemu zahtevku na plačilo vrednosti njegovih vlaganj v počitniško hišo na Krvavcu v znesku 27.001,00 Sit z zamudnimi obrestmi, višji zahtevek pa je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v znesku 75.397,00. Ugotovilo je, da je bil prispevek obeh strank pri pridobivanju skupnega premoženja enak. Tožnik je imel večje osebne dohodke, toženka pa je prevzela večji del skrbi za otroka. Oba sta skrbela za potek gradnje. Oba sta opravljala dodatno delo izven redne zaposlitve. Ni upoštevalo zneska 10.000 DEM, ki ga je tožnik uveljavljal v svojo korist kot darilo staršev, prav tako ne njegovega zaslužka od dela v Libiji in večjega deleža pri odplačevanju kreditov. Pač pa je kot odločilno za toženkin večji delež štelo darilo toženkinih sorodnikov in sicer parcelo, na kateri stoji prizidek. Tožnikov prispevek h gradnji počitniške hiše na Krvavcu je sodišče upoštevalo tako, da je tožniku priznalo polovico uveljavljenih stroškov, ker je štelo, da je tožnik račune plačeval s skupnimi sredstvi, njegov delež na skupnem premoženju pa je polovica.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Potrdilo je prvostopne ugotovitve, razen glede darila tožnikovih staršev 10.000 DEM, kar je upoštevalo v korist tožnika. Vendar pa solastninskih deležev ni spremenilo, ker je vrednost zemljišča, ki jo je upoštevalo v toženkinem solastninskem deležu, tolikšna, da upravičuje prisojeni solastninski delež.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je njegov zaslužek več kot za 10 % presegal toženkinega. Izpodbija ugotovitev, da je toženka prevzela večjo skrb za mladoletna otroka. Opisuje svojo in toženkino udeležbo pri gradnji prizidka. Opozarja na nekatere netočnosti v sodbi, n.pr., da je bil začasno zaposlen na R. Navaja, katera dodatna dela je opravljal. Nasprotuje temu, da sodišče ni upoštevalo njegovega zaslužka od dela v Libiji, to je v času, ko zakonska skupnost še ni razpadla. Poudarja, da sodba v nasprotju s podatki spisa ugotavlja, da je bil prizidek zgrajen leta 1977, saj dela niso bila dokončana še niti po vselitvi leta 1983. Obravnava darilo staršev 10.000 DEM in dokazuje, da je vrednostno pomenilo mnogo več, kot ugotavlja sodba druge stopnje. Uveljavlja večji delež zaradi odplačevanja kreditov. Nasprotuje temu, da se darilo zemljišča upošteva v korist toženke in navaja izčrpne razloge, ki temu nasprotujejo. Glede svojih vlaganj v počitniško hišo na Krvavcu meni, da bi bilo treba upoštevati vrednost ob času sojenja, pri čemer ocenjeni računi sploh ne pomenijo celega njegovega prispevka.

Toženka v odgovoru na revizijo zavrača tožnikove navedbe in predlaga, da sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Na revizijski odgovor je tožnik odgovoril s posebno vlogo.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena, kolikor tožnik z njo izpodbija odločitev o solastninskih deležih pravdnih strank na prizidku, zemljišču in bazenu, ni pa utemeljena v delu, s katerim tožnik izpodbija odločitev o njegovih vlaganjih v počitniško hišo. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih uzakonja domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka; zakonca pa lahko to domnevo izpodbijata in uveljavljata drugačne deleže (1. odst. 59.čl.). Razlogi, s katerimi je mogoče uveljaviti drugačno razmerje deležev na skupnem premoženju, morajo biti tehtni. Pri tem ne šteje samo finačni prispevek in neposredni prispevek v delu, ampak celoten odnos do družine, do domačih del, in kot pravi zakon "vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja" (2. odst. 59.čl.). Upoštevajoč to določbo in dejanske ugotovitve obeh sodišč, ki jih na revizijski stopnji ni več mogoče preiskušati (3. odst. 385.čl. ZPP), revizijsko sodišče šteje za pravilno ugotovitev obeh sodb, da je prispevek obeh pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja enak. Tega ne morejo spremeniti tožnikove revizjske navedbe o rednem in izrednem zaslužku vsake od strank, o skrbi za otroke, o doplačevanju kreditov in o neposrednem sodelovanju pri graditvi prizidka. Ne glede na to, da gre pri vsem tem za dejstva, ki so bila ugotovljena na prvi in drugi stopnji in so zato podlaga tudi za revizijsko odločanje, pa tudi iz revizijskih navedb tožnika ne izhaja, da toženka ni prispevala po svojih možnostih k pridobivanju skupnega premoženja, bodisi s svojim rednim in izrednim zaslužkom, bodisi z domačim delom, bodisi z udeležbo pri pripravi in organizaciji gradnje. Pri takem stanju stvari razlike v osebnem dohodku, večji odtegljaji za odplačevanje kreditov ipd., ne morejo spremeniti razmerja, ki ga predpostavlja zakon. Pri tem ni brez pomena, da je bilo izhodiščno stališče obeh pravdnih strank ob začetku tega postopka leta 1987, da sta solastninska deleža na prizidku enaka. Stališče obeh sodb, ki rezultira iz dokaznega postopka, se s tem ujema. Revizijsko sodišče izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja in šteje to ugotovitev za pravno pravilno.

Večji delež sta sodišči prve in druge stopnje priznali toženki, ker sta upoštevali podarjeno zemljišče izključno njej v korist. To stališče pa glede na ugotovljena dejstva pravno ni pravilno. Načeloma se pomoč sorodnikov šteje v korist obeh strank. Premoženje, ki ga zakonca pridobivata, je njuno skupno premoženje; prispevki sorodnikov in drugih bližnjih oseb povečujejo premoženje kot celoto, praviloma pa ne spreminjajo deležev. V obravnavanem primeru sta T.V. in C.P.V. podarili toženki 1/6, tožniku pa 3/6 nepremičnine. Darilo, namenjeno tožniku, je bilo večje, z njim pa sta se solastniška deleža pravdnih strank izenačila. Darilo kot prispevek k skupni gradnji je bilo torej namenjeno obema strankama. Zgolj dejstvo, da sta darovalki tožničini sorodnici, ne upravičuje stališča, da je treba celo darilo šteti v korist toženki. To tem manj glede na okoliščine, v katerih je prišlo do gradnje na podarjeni parceli. Te okoliščine tožnik zatrjuje v teku postopka in obširno razčlenjuje v reviziji. Stališče, izraženo v izpodbijanih sodbah, da je treba zemljišče upoštevati samo v korist toženke, ker sta ga podarili njeni sorodnici, je pravno napačno. Tako napačno pravno izhodišče, se enako nepravilno kaže tudi v upoštevanju darila 10.000 DEM s strani tožnikovih staršev samo v korist tožniku. Zaradi takega stališča ni bilo popolno ugtovljeno dejansko stanje glede vsebine darilne pogodbe z dne 19.7.1976 Ker je ta pogodba po stališču obeh sodb odločilno vplivala na velikost solastninskih deležev pravdnih strank, bo treba v nadaljevanju postopka ugotoviti takratni namen darovalk in obdarjencev in glede na ugotovitve znova odločiti o solastninskih deležih strank na sporni nepremičnini. Enako velja za 10.000 DEM kot darilo tožnikovih staršev. Ugotoviti pa bo treba tudi morebiten vpliv tožnikovega zaslužka od dela v Libiji na obseg skupnega premoženja in pri tem upoštevati ugotovitev, da je do razdora zakonske skupnosti prišlo kasneje, vskladiti pa bo treba tudi podatke o času gradnje prizidka, na kar opozarja tožnik v reviziji. Neutemeljena pa je tožnikova revizija glede odločitve o njegovem zahtevku v zvezi z naložbami v počitniško hišo na Krvavcu. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek v višini 32.400,00 Sit izhajajoč iz izvedeniškega mnenja, da znaša vrednost zneskov, ki jih zajemajo predloženi računi, 54.002.- din. S tem izvedeniškim mnenjem se je tožnik strinjal (zapisnik o glavni obravnavi dne 5.12.1991 - l.št. 117 spisa) in uveljavljal 60% ugotovljenega zneska v skladu s svojim stališčem, da znaša njegov solastninski delež na skupnem premoženju 60 %. Sodišče je sodilo v mejah zahtevka (2.čl. ZPP) in v skladu z ugotovitvijo o polovičnem deležu strank prisodilo tožniku polovico zneska, ki ga je ugotovil izvedenec. Sodišče ni moglo upoštevati nobenih del in materialov, ki jih tožnik ni zajel s svojim zahtevkom in tudi ni moglo zneska valorizirati na vrednost ob času sojenja, ker bi s tem prekoračilo zahtevek. Je pa v skladu z zahtevkom priznalo tožniku zamudne obresti od datuma, ki ga je sam postavil, pri čemer zamudne obresti vsebujejo tudi valorizacijski faktor. O tem zahtevku je bilo torej razsojeno pravilno in uveljavljani revizijski razlogi niso podani.

Kar navaja tožnik o deviznih prihrankih in naložbah v toženkino stanovanje, ni zajeto z zahtevkom in zato ne more biti predmet odločanja (2. čl. ZPP).

Razveljavitveni izrek temelji na 2. odst. 395. čl. ZPP, zavrnilni izrek na 393.čl. ZPP in stroškovni izrek na 3. odst. 166. čl. ZPP.