Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnica ni izpolnila pogoja pravočasnosti prijave pri zavodu za zaposlovanje, kot pogoja za pridobitev pravice do oskrbnine. Pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od izgube pravice do vdovske pokojnine iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 je treba interpretirati tako, da rok prične teči takrat, ko se zavarovanec seznani z izgubo pravice. Tožnica namreč prijavne dolžnosti za priznanje pravice do oskrbnine ni mogla izpolniti, še preden je bila seznanjena s prenehanjem pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine. V konkretnem primeru je bila tožnica o izgubi pravice obveščena z vročitvijo odločbe dne 27. 11. 2012. Od tega dne dalje je začel teči 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Ker se je tožnica na zavod prijavila dne 16. 11. 2012, torej še preden je rok sploh začel teči, je pogoj pravočasnosti prijave iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 izpolnjen in da tožnica izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do oskrbnine po 2. odstavku 129. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in tožnici priznalo pravico do oskrbnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odločbi toženca, št. ... z dne 20. 12. 2013 in št. ... z dne 28. 5. 2013 se odpravita.

Tožnici se od 6. 9. 2012 dalje prizna pravica do oskrbnine.

Tožena stranka je dolžna v 30 dneh od vročitve te sodbe izdati odločbo o odmeri in izplačevanju oskrbnine.

Tožena stranka je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska oskrbnine v plačilo, do plačila.

Tožena stranka je dolžna za tožnico na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... povrniti stroške postopka v znesku 353,88 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbe v višini 245,60 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, št. ... z dne 20. 12. 2013 in št. ... z dne 28. 5. 2013, priznanje pravice do oskrbnine od 5. 9. 2012 dalje in naložitev, da izda odločbo o odmeri in izplačevanju oskrbnine ter plačilu zakonskih zamudnih obresti (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Meni, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se ni pravočasno prijavila pri zavodu za zaposlovanje. Iz sodbe ne izhaja, kdaj je sodišče pričelo šteti rok za prijavo in kdaj se je prijavila pri zavodu. Poleg tega tudi ni opravilo primerjave med datumoma, da bi lahko presodilo, če je bila prijava na zavodu pravočasna. Sodba zato ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih je sodišče zaključek sprejelo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, in je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženec ni podal nobenih navedb o tem, kdaj naj bi pričel teči rok za prijavo, kdaj se je iztekel in zakaj prijava ni pravočasna. Ni ugotavljal pravočasnosti prijave, niti ni tega zatrjeval ali dokazoval pred sodiščem.

Rok za prijavo ni začel teči dne 5. 9. 2012, temveč šele takrat, ko se je seznanila z izgubo vdovske pokojnine. Določbo o 30-dnevnem roku je potrebno interpretirati v smislu, odkar je zavarovanec izvedel za izgubo pravice, saj je pravno nevzdržno, da bi rok pričel teči, še preden bi bil obveščen o izgubi pravice. Z izgubo pravice se je seznanila šele z vročitvijo odločbe z dne 22. 11. 2012. Pred tem ni bila seznanjena, da je hči kot souživalka družinske pokojnine diplomirala. Prijava dne 16. 11. 2012 je bila zato pravočasna. Sklicuje se na stališče v zadevi Psp 837/2005. Prijavne dolžnosti za priznanje pravice do oskrbnine ni mogla izpolniti, še preden je bila seznanjena s prenehanjem pravice do vdovske pokojnine.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. V tej zadevi, ko gre za pravico iz pokojninskega zavarovanja (točka d. 1. odstavka 4. člena Zakona pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št.109/06 s spremembami), ki se v tem sporu uporablja na podlagi 1. odstavka 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012), je bila sicer v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave (zapisnik z glavne obravnave z dne 21. 5. 2015). Po 60. členu ZDSS-1 je javnost izključena le v sporih o pravicah do in iz invalidskega in zdravstvenega zavarovanja. Gre za kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Ugovora v tej smeri tožnica ni podala.

5. V tej zadevi, ko se na podlagi 81. člena v zvezi z 61. členom ZDSS-1 presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 20. 12. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 28. 5. 2013, gre za spor o pravici do oskrbnine. Toženec je namreč z izpodbijanima odločbama zavrnil tožničino zahtevo za priznanje te pravice. S prvostopenjsko odločbo zaradi neizpolnjevanja premoženjskih pogojev za priznanje pravice do varstvenega dodatka, v dokončni odločbi pa se je postavil na stališče, da so do te pravice upravičene le vdove, tožnica pa s pokojnim zavarovancem ni sklenila zakonske zveze.

6. Tožnica je bila po odločbi pravnega prednika toženca z dne 27. 9. 1989 skupaj z dvema hčerama souživalka pravice do družinske pokojnine po pokojnem A.A.. Po odločbi toženca z dne 15. 6. 2010 je bila po zaključku šolanja ene od hčera nadalje souživalka pravice do družinske pokojnine skupaj s preostalo hčerjo, ki je dne 4. 9. 2012 zaključila šolanje. Toženec je zato izdal (dokončno in pravnomočno) odločbo z dne 22. 11. 2012, s katero je odločil, da obema uživalkama družinske pokojnine pravica preneha z dnem 5. 9. 2012. Tožnici je bila vročena dne 27. 11. 2012. Dne 16. 11. 2012 se je prijavila v evidenco brezposelnih oseb pri zavodu za zaposlovanje. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede pogoja pravočasnosti prijave pri zavodu za zaposlovanje.

7. Po 1. odstavku 129. člena ZPIZ-1 ima pravico do oskrbnine vdova (oziroma vdovec) po prenehanju izplačevanja odpravnine, če se v 30 dneh od dneva izgube pravice do odpravnine prijavi pri zavodu za zaposlovanje in če izpolnjuje premoženjske pogoje za pridobitev pravice do varstvenega dodatka po posebnem zakonu. To pravico ima tudi vdova, ki je izgubila pravico do vdovske pokojnine, ker še ni dopolnila 53 let starosti, če se je v 30 dneh od dneva izgube pravice do vdovske pokojnine prijavila pri zavodu za zaposlovanje (2. odstavek 129. člena ZPIZ-1).

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo sicer pravilno oprlo na 2. odstavek 129. člena ZPIZ-1 in pravilno pojasnilo, da morajo biti za priznanje pravice do oskrbnine kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji, in sicer 1. da gre za vdovo oziroma vdovca, 2. za izgubo pravice do vdovske pokojnine, ker ni izpolnjen pogoj starosti 53 let, in 3. za prijavo na zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od izgube pravice do vdovske pokojnine.

8. Glede prvega pogoja iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 je upoštevaje tudi sodno prakso(1) , da je pri priznanju pravice do oskrbnine zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko zvezo, pravilno presodilo, da bi tožnici kljub temu, da s pokojnim ni sklenila zakonske zveze, ta pravica ob izpolnjenih zakonskih pogojih lahko bila priznana. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje je izpolnjen tudi drugi pogoj iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1. Tožnica, rojena leta 1963, ob prenehanju pravice do družinske pokojnine dne 5. 9. 2012, namreč ni dopolnila 53 let starosti. Zmotno pa je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnica ni izpolnila pogoja pravočasnosti prijave pri zavodu za zaposlovanje, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba.

9. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od izgube pravice do vdovske pokojnine iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 interpretirati tako, da rok prične teči takrat, ko se zavarovanec seznani z izgubo pravice. Pritrditi je namreč pritožbi, da tožnica prijavne dolžnosti za priznanje pravice do oskrbnine ni mogla izpolniti, še preden je bila seznanjena s prenehanjem pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine. Pravno nevzdržno je, da bi pričel rok za prijavo teči, še preden je bila tožnica seznanjena z izgubo pravice. Takšno razlago pogoja pravočasnosti prijave je pritožbeno sodišče že sprejelo v podobnih primerih, ko je šlo za pravico iz oziroma do obveznega zavarovanja, vezano na pravočasnost prijave pri zavodu za zaposlovanje(2) .

10. V konkretnem primeru je bila tožnica z izgubo pravice obveščena z vročitvijo odločbe z dne 22. 11. 2012, dne 27. 11. 2012 (vročilnica v upravnem spisu). Od tega dne dalje je začel teči 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Ker se je tožnica na zavod prijavila dne 16. 11. 2012, torej še preden je rok sploh začel teči, je pogoj pravočasnosti prijave iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 izpolnjen. Pomeni, da tožnica izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do oskrbnine po 2. odstavku 129. člena ZPIZ-1. 11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na temelju 2. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Torej izpodbijani odločbi odpravilo in tožnici v skladu z 2. odstavkom 129. člena ZPIZ-1 priznalo pravico do oskrbnine.

Toženec bo v 30 dneh od vročitve te sodbe izdal odločbo o odmeri in izplačevanju oskrbnine. Razpolaga s podatki, potrebnimi za odmero in izplačevanje oskrbnine iz 1. odstavka 130. člena ZPIZ-1, ugotavljanje teh podatkov pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami. Po 2. odstavku 130. člena ZPIZ-1 ima vdova pravico do oskrbnine najdlje 24 mesecev po prenehanju izplačevanja odpravnine oziroma vdovske pokojnine.

Hkrati je pritožbeno sodišče toženca zavezalo, da tožnici plača odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, kar je tožnica uveljavljala s tožbenim zahtevkom. Z odpravo izpodbijanih odločb in priznanjem pravice do oskrbnine je namreč podan dejanski stan iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. 12. Ob spremenjeni prvostopenjski sodbi je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela. Zato je bilo potrebno hkrati odločiti, da je toženec v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami), ob tem, da je tožnico odvetnica v postopku pred sodiščem prve stopnje zastopala na podlagi odločbe BPP, št. 1/2014 z dne 17. 1. 2014, dolžan povrniti na račun sodišča stroške postopka na prvi stopnji v znesku 353,88 EUR, kot so bili že odmerjeni s sklepom Delovnega sodišča v Celju, št. Bpp 11/2014 z dne 1. 6. 2015. 13. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženec dolžan povrniti stroške pritožbe v znesku 245,60 EUR, in sicer 225,60 EUR nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, kot so bili priglašeni.

(1) Na primer sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 510/2009 z dne 21. 1. 2010. (2) Na primer sodba Višjega Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 254/2012 z dne 23. 8. 2012.