Jedro

Obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe je v smislu določbe 425. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1 prevzel tožnik kot edini družbenik. Glede na drugi odstavek 425. člena ZGD-1 lahko upniki uveljavljajo terjatve do delničarjev (družbenikov), ki so dali izjavo iz prejšnjega odstavka v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Ob upoštevanju vsega navedenega gre v tem primeru za obveznosti (izbrisane) družbe, ki se prenašajo na družbenika in je zato prvostopenjski organ postopek pravilno uvedel zoper družbenika v smislu določbe 50. člena ZUP. Kot že navedeno se je tožnik pred izdajo sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku s posebno notarsko overjeno izjavo obvezal, da prevzema plačilo morebitnih preostalih obveznosti družbe B. d.o.o.. Glede na navedeno je bil tudi po presoji sodišča sklep o uvedbi DIN izdan pravilno in je prvostopenjski organ za to navedel tudi ustrezno pravno podlago. Pravilno pa je bila tudi odločba izdana tožniku kot edinemu pravnemu nasledniku izbrisane družbe.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na odpravljeni del izreka izpodbijane odločbe Davčnega urada Velenje št. DT 0610-233/2013, 14-16-2001-10 z dne 29. 4. 2013 v točkah od II.6 do vključno II.10 in pod drugo alinejo III. točke, zavrže. II. V ostalem delu se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Velenje zavezancu za davek A.A. (v nadaljevanju tudi tožnik), družbeniku družbe B. d.o.o., ki je prenehala po skrajšanem postopku, ugotovil zmanjšanje davčne izgube za leto 2007 v višini 4.491,00 EUR (točka I. izreka); dodatno odmeril davek od dohodka pravnih oseb za leto 2007 in leto 2008 s pripadajočimi obrestmi, obresti od neplačanih akontacij davka od dohodka pravnih oseb za leto 2008 in leto 2009 in davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje oktober - december 2007 in za leto 2008 po posameznih davčnih obdobjih s pripadajočimi obrestmi (točka II. izreka). Nadalje je odločil, da morajo biti odmerjeni davek in obresti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe (točka III. izreka), da zavezanec ni zahteval povrnitve stroškov, da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka IV. izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka V. izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopni organ navaja, da je pri zavezancu za davek opravil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN), v katerem je preveril pravilnost in pravočasnost obračunavanja in plačevanja DDV ter davka od dohodkov pravnih oseb in sicer upravičenost odbitka DDV od nabav blaga in storitev po računih prejetih od podjetja C. d.o.o. in D. d.o.o.. Družba B. d.o.o. je bila na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju po skrajšanem postopku Okrožnega sodišča v Celju št. Srg ... z dne 7. 9. 2012 izbrisana iz sodnega registra. Obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe pa je na podlagi 425. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) prevzel tožnik na podlagi izjave z dne 19. 7. 2012. Postopek DIN se je zato vodil proti tožniku, katerega je pooblaščena oseba prvostopnega organa po telefonu seznanila o predvidenem DIN in mu nato tudi posredovala sklep o začetku DIN z dne 29. 1. 2013. Tožnik je prejel tudi sklep o razširitvi DIN in zapisnik o ugotovitvah, na katere je v zakonskem roku podal pripombe.

3. V postopku DIN je prvostopni organ ugotovil nelogičnost oz. nesorazmernost ter neskladja iz izkazanih podatkov o poslovanju. Zavezanec za davek je v inšpiciranih davčnih obdobjih prejel od podjetja C. d.o.o. za storitve spajkanja 5 računov in od podjetja D. d.o.o. 1 račun. V nadaljevanju obrazložitve je prvostopni organ prikazal podrobne podatke o omenjenih izvajalcih storitev spajkanja, pridobljene iz razpoložljivih evidenc in opravljenih davčno inšpekcijskih nadzorov. Glede družb C. in D. d.o.o. je ugotovil, da gre za družbi tipa missing trader - neposlujoča gospodarska subjekta, ki na trgu ne opravljata gospodarske dejavnosti, temveč jo zgolj simulirata. Družbi nista imeli zaposlenih delavcev in tudi ne kadrovskih in materialnih pogojev za opravljanje dejavnosti, zato zaračunanih storitev nista mogli opraviti. Za družbi je značilen hiter in močan porast prometa na TRR v zelo kratkem času in popolno prenehanje po uvedbi DIN. Davčni organ je na podlagi ugotovitev podvomil v dejansko opravljanje dejavnosti obeh družb in s tem posledično v verodostojnost izdanih računov. Iz izdanih računov ni bilo razvidno, kdo je opravil zaračunane storitve spajkanja, zato davčni organ ni mogel opraviti navzkrižne kontrole, saj zavezanec za davek ni razpolagal z nobeno dokumentacijo, iz katere bi bili ti podatki razvidni. Na podlagi prvega odstavka 67. člena Zakona o davku na dodano vredost (v nadaljevanju ZDDV-1) davčni organ ni priznal DDV v skupnem znesku 3.240,00 EUR (za davčno obdobje oktober - december 2007 v višini 1.000,00 EUR, za davčno obdobje januar - marec 2008 v višini 400,00 EUR, za davčno obdobje april - junij 2008 v višini 400,00 EUR, za davčno obdobje julij - september 2008 v višini 740,00 EUR in za davčno obdobje oktober - december 2008 v višini 700,00 EUR), ki ga je s pripadajočimi obrestmi dolžan plačati zavezanec za davek. Zavezanec za davek mora namreč imeti za uveljavljanje pravice do odbitka DDV v zvezi z dobavo blaga ali storitev račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom ZDDV-1. Na podlagi 87. člena ZDDV-1 mora predložiti obračun DDV, ki mora vsebovati vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna.

4. V zvezi z davkom od dohodkov pravnih oseb je prvostopni organ zaključil, da v postopku DIN zavezanec za davek davčnemu organu ni z ničemer dokazal, kdo je storitve spajkanja opravil. Davčni organ zato ni priznal vstopnega DDV v davčnih obdobjih oktober - december 2007 in v trimesečnih davčnih obdobjih leta 2008, kar posledično pomeni, da je prejete račune od podjetja C. d.o.o. in D. d.o.o. opredelil kot neverodostojne knjigovodske listine za knjiženje odhodkov in jih iz stroškov izločil na podlagi 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Zavezanec za davek je v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 izkazal davčno izgubo v višini 4.491,00 EUR. Davčni organ dveh računov družbe C. d.o.o. v skupni višini 5.000,00 EUR ni priznal kot verodostojni knjigovodski listini za knjiženje stroškov, zato jih je v letu 2007 iz stroškov izločil na podlagi 29. člena ZDDPO-2. V skladu s 97. členom ZDDPO-2 je davčni organ od novo ugotovljene osnove za davek v višini 509,00 EUR, obračunal 23% davek od dohodkov pravnih oseb v znesku 117,07 EUR. Za leto 2008 je zavezanec za davek izkazal davčno osnovo v višini 2.069,47 EUR in uveljavljal pokrivanje izgube iz leta 2007 do višine davčne osnove. Davčni organ štirih računov družb C. d.o.o. in D. d.o.o. v skupni višini 11.200,00 EUR ni priznal kot verodostojne knjigovodske listine za knjiženje stroškov, zato jih je v letu 2008 izločil iz stroškov na podlagi 29. člena ZDDPO-2. V skladu s 97. členom ZDDPO-2 je davčni organ od novo ugotovljene osnove za davek v višini 13.269,47 EUR, obračunal 22% davek od dohodkov pravnih oseb v znesku 2.919,28 EUR. Ker je prvostopni organ ugotovil nepravilnosti v obračunih DDPO za leti 2007 in 2008 in posledično višjo davčno osnovo, ima to za posledico spremembo v višini obrokov akontacije DDPO za leti 2008 in 2009 in sicer za leto 2008 v višini 3,25 EUR in za leto 2009 v višini 29,00 EUR, od katerih se v izpodbijani odločbi obračunajo in naložijo v plačilo le zamudne obresti v skladu s 95. členom ZDavP-2. 5. V zaključku izpodbijane odločbe je prvostopni organ zapisal pripombe zavezanca za davek glede na ugotovitve v DIN ter nanje podal odgovor.

6. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-16-157/2013 z dne 29. 10. 2015 pritožbi tožnika delno ugodilo. Prvostopenjsko odločbo je v delu, ki se nanaša na plačilo DDV-ja odpravilo in jo v tem delu vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. Razlog za takšno odločitev je bil v tem, da prvostopenjski organ objektivnih okoliščin na strani tožnika ni raziskal v zadostni meri in na način, da bi bilo možno v celoti pravilno presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje oziroma nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Glede obračuna in odmere davka od dohodkov pravnih oseb pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka se drugostopni organ sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in sicer na 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP in ugotavlja, da kršitev načela zaslišanja stranke ni podana. Po ugotovitvah tožene stranke je bil sklep o DIN, katerega predmet je bil DDV za obdobje od 1. 10. 2007 do 31. 12. 2008, izdan dne 29. 1. 2013 in tožniku vročen 2. 2. 2013, sklep o razširitvi DIN na davek od dohodkov pravnih oseb za leti 2007 in 2008 pa je bil izdan 26. 2. 2013 in tožniku vročen 28. 2. 2013. Nanaša pa se na iste inšpicirane račune in dokumentacijo oz. aplicira na ugotovitve pri inšpiciranju DDV kar pomeni, da v postopku inšpiciranja davka od dohodkov pravnih oseb ni bila pregledana nobena dodatna dokumentacija. Zavezanec za davek je tekom celotnega postopka sodeloval, kar je razvidno tudi iz njegove izjave z dne 13. 2. 2013 in še pred tem prejetega odgovora z dne 11. 2. 2013. Zapisnik o ugotovitvah v DIN je bil tožniku vročen 28. 2. 2013 in nanj je podal pripombe. Upoštevaje vse navedeno po mnenju drugostopnega organa ne drži, da tožnik ni imel možnosti sodelovanja v postopku. Zavezancu za davek je bila v postopku na prvi stopnji dana možnost, da se udeležuje postopka, da se pri tem seznani z ugotovitvami davčnega organa in se o njih izjavi.

8. V zvezi z davkom od dohodka pravnih oseb za leti 2007 in 2008 drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno presodil vsebino knjigovodskih listin, ki jih je predložil tožnik in jih utemeljeno opredelil kot (vsebinsko) neverodostojne v smislu SRS. Upoštevaje 54. člen ZGD-1, v katerem je določeno, da mora gospodarska družba voditi poslovne knjige na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, odhodkov knjiženih na podlagi pomanjkljivih knjigovodskih listin ni mogoče upoštevati kot davčno priznane odhodke. Pri tožniku je bilo ugotovljeno, da družbi C. d.o.o. in D. d.o.o. nista opravili zaračunanih storitev po spornih računih, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal odhodke v davčnih obračunih. Odhodke je torej uveljavljal na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin, ker niso odraz resnično zatrjevanih dogodkov, kar je v nasprotju s SRS 22.13, po katerem morajo biti vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Če narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino. Drugostopni organ ne dvomi, da je prvostopni organ poleg računov upošteval in vsebinsko obravnaval ter ocenil tudi vse druge predložene listine (knjigovodske evidence), te pa ne zadoščajo za ugotovitev, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene s strani obeh navedenih družb. Knjigovodske listine na podlagi katerih je bilo opravljeno knjiženje v poslovne knjige, so bile tako sestavljene v nasprotju s SRS 21 in gre tako za navidezne oz. fiktivne listine, ki se na podlagi 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčno ne upoštevajo. Prvostopni organ je zato ravnal pravilno, da pritožniku zadevnih odhodkov ni priznal v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leti 2007 in 2008, zato je pritožbo v tem delu zavrnil kot neutemeljeno.

9. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijalo odločbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Pojasnjuje, da je bil šele po izbrisu družbe B. d.o.o. uveden postopek ugotavljanja davčne obveznosti. Na dan izbrisa in podpisa izjave, da družbenik jamči za dolgove družbe, te obveznosti sploh še niso bile znane oziroma davčni organ sploh še ni uvedel DIN, da bi lahko davčni organ štel tožnika kot naslednika družbe. Postopek DIN je bil uveden z vročitvijo sklepa družbeniku šele 5 mesecev po izbrisu družbe, to je dne 2. 2. 2013. Zapisnik, v katerem so zapisane ugotovljene obveznosti, je datiran na dan 28. 2. 2013, odločba, s katero so bile naložene obveznosti izbrisane družbe tožniku, pa je bila izdana šele 29. 4. 2013. Tožnik ni univerzalni, niti ne more biti singularni pravni naslednik. Naslednik bi lahko bil zgolj za obveznosti, ki so bile na dan izbrisa, t.j. 26. 9. 2012, znane, oziroma se je za njih že vedelo, ali če bi se postopek ugotavljanja davčnih obveznosti pričel že pred izbrisom družbe. V obravnavanem primeru pa družba dolgov ob izbrisu ni imela, niti ni tekel noben postopek ugotavljanja le-teh. S tem, ko je davčni organ 5 mesecev po izbrisu družbe šele pričel s postopkom ugotavljanja davčnih obveznosti izbrisane družbe, je ravnal v nasprotju z določili ZGD-1, kot tudi v nasprotju z določili ZFPPIPP in ZUP, zato je odločba prvostopnega organa neveljavna. Družba B. d.o.o. je bila izbrisana po skrajšanem postopku. V notarskem zapisu SV 396/12 z dne 19. 7. 2012 je tožnik jamčil, da so plačane vse do izbrisa znane obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci, in da prevzema obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra, kar pomeni, da bi morale biti obveznosti do dneva izbrisa družbe davčnemu organu že znane, ne pa da jih je davčni organ z uvedbo davčnega postopka šele pričel ugotavljati in to zoper tožnika kot pravnega naslednika izbrisane družbe. Davčni organ je bil dolžan med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tožnik lahko stranka v postopku. Ob subsidiarni uporabi ZUP se lahko nadaljuje upravni postopek zoper osebe, ki odgovarjajo za obveznosti izbrisane pravne osebe, ne more pa se več uvesti postopka ugotavljanja davčnih obveznosti izbrisane družbe za nazaj in to zoper družbenika, saj ta ni univerzalni niti singularni pravni naslednik. Postopek je potekal zoper osebo, ki po zakonu ne more biti stranka v postopku. Davčni organ je kršil postopek tudi s tem, ker v odločbo ni zapisal vseh izjav, ki jih je pridobil v DIN. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da neupravičeno plačani davek vrne, skupaj z zamudnimi obrestmi.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V postopku gre za družbo, ki je bila na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju po skrajšanem postopku z dne 7. 9. 2012 izbrisana iz sodnega registra. Obveznost plačila morebitnih obveznosti je prevzel tožnik na podlagi izjave z dne 19. 7. 2012, podane v obliki notarskega zapisa. Zato je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora za družbo B. d.o.o. voden proti tožniku, ki je bil družbenik v 26% poslovnem deležu, preostanek deleža pa je bil lastni delež same družbe. Takšna vsebina sklepa je skladna z določili 522. člena ZGD-1 in tožnik je bil edini družbenik družbe B. d.o.o. Izbris iz sodnega registra brez likvidacije ureja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v členih od 424. do 444. Z izbrisom iz sodnega registra pravna oseba preneha, aktivni družbenik pa je na podlagi 442. člena ZFPPIPP oseba: 1. ki je imela ob prenehanju izbrisane pravne osebe položaj družbenika in 2. oseba, ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno uveljavljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da bi izbrisana pravna oseba pravočasno izvedla ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja. Pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno, sta bila v predmetnem postopku tudi izpolnjena. Po prvem odstavku 42. člena ZUP je stranka v postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na zahtevo katere je začet postopek, ali zoper katero teče postopek. ZUP sposobnost biti stranka opredeljuje kot sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti, ki so predmet upravnega odločanja. Je procesna predpostavka in pogoj za vodenje upravnega postopka, zato ima lahko lastnost stranke v posameznem upravnem postopku le oseba, ki ji pravice in obveznosti daje oziroma nalaga materialni predpis. Za zaključek upravnega postopka pa organ, ki je pristojen za odločanje v stvari, ki je predmet postopka, izda odločbo, s katero se odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti. Odločba se torej mora glasiti na stranko, zoper katero se je vodil postopek, tako kot je bilo storjeno v tem primeru. Stranka je lahko le aktivni družbenik, zoper katero je bil v tej zadevi tudi voden postopek, v enoletnem prekluzivnem roku, določenem v desetem odstavku 442. člena ZFPPIPP.

11. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi na vseh svojih stališčih vztraja. Družba B. d.o.o. je prenehala iz ekonomskih razlogov na podlagi podjetniške svobode, saj ni imela več razlogov za obstoj, tožnik pa se je zaradi zmanjšanja obsega poslovanja družbe upokojil že leta 2007. Družba je imela vse obveznosti poravnane, zato je tudi lahko prenehala. Če obveznosti ne bi bile poravnane, bi davčni organ preprečil izbris družbe po skrajšanem postopku oziroma bi zoper njo uvedel postopek prisilne izterjave. Tožnik ne more jamčiti za obveznosti, za katere še davčni organ ni vedel, da so ali da bodo sploh nastale, saj je davčni organ to začel ugotavljati šele po izbrisu družbe. Po mnenju tožnika njegova izjava, da prevzema obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, ne pomeni, da lahko davčni organ po izbrisu družbe kadarkoli znotraj enoletnega roka šele prične ugotavljati obveznosti in to z inšpekcijskim nadzorom na podlagi morebitnih ugotovljenih nepravilnostih iz obračunov za skoraj 5 let nazaj. Tožnik bi lahko vstopil v položaj stranke v postopku, v kolikor bi že tekel inšpekcijski postopek zoper družbo B. d.o.o. in bi se postopek nadaljeval zoper tožnika, kot singularnega naslednika. Postopek pa se je začel zoper tožnika in to za obveznosti ne iz zadnjega obračuna, ampak za skoraj 5 let nazaj. Torej za obveznosti, ki ob izbrisu še niso obstajale. Davčni organ je tožnika s svojim postopkom prisilil v to, da je postal protizakonito stranka v postopku ugotavljanja bodočih obveznosti in to za družbo, ki je ni bilo več.

12. Tožbo je bilo potrebno deloma zavreči. 13. Glede na to, da je Ministrstvo za finance s svojo odločbo DT-499-16-157/2013 z dne 29. 10. 2015 v točkah od II.6 do vključno II.10 in pod drugo alinejo III. točke odpravilo odločbo prvostopnega organa in mu jo vrnilo v ponovni postopek, tožnikova tožba v tem delu pogojev iz prvega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za izpodbijanje take odločitve v upravnem sporu, ne izpolnjuje. Na podlagi rednega pravnega sredstva v razveljavljenem delu izpodbijane odločbe postopek odločanja o zadevi namreč ni končan, pač pa vrnjen v ponovni postopek. To pa posledično pomeni, da v tem delu akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, kot to določa 4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zato je sodišče tožbo tožnika v tem delu kot nedovoljeno zavrglo.

14. V ostalem delu je tožba neutemeljena.

15. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča v neodpravljenem delu pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se davčni organ v njej sklicuje. Sodišče se tudi strinja z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi tožnikove pripombe in identične pritožbene ugovore zavrneta davčna organa.

16. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je bil inšpekcijski pregled začet pri izbrisani in s tem neostoječi pravni osebi, sodišče poudarja, da je bila družba B. d.o.o. dne 26. 9. 2012 izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku, kar med strankama niti ni sporno. Obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe je v smislu določbe 425. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1 prevzel tožnik kot edini družbenik. Glede na drugi odstavek 425. člena ZGD-1 lahko upniki uveljavljajo terjatve do delničarjev (družbenikov), ki so dali izjavo iz prejšnjega odstavka v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. V davčnem smislu mora družba kot davčni zavezanec, glede na prvi odstavek 369. člena ZDavP-2 na dan pred izbrisom iz ustreznega registra sestaviti davčni obračun in ga predložiti davčnemu organu v 30 dneh od dneva izbrisa. Sestavni del davčnega obračuna so v tem primeru tudi notarsko overjene izjave družbenikov oziroma delničarjev o prevzemu obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe (drugi odstavek 369. člena ZDavP-2). Ob upoštevanju vsega navedenega gre v tem primeru za obveznosti (izbrisane) družbe, ki se prenašajo na družbenika in je zato prvostopenjski organ postopek pravilno uvedel zoper družbenika v smislu določbe 50. člena ZUP. Kot že navedeno se je tožnik pred izdajo sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku s posebno notarsko overjeno izjavo obvezal, da prevzema plačilo morebitnih preostalih obveznosti družbe B. d.o.o.. Glede na navedeno je bil tudi po presoji sodišča sklep o uvedbi DIN izdan pravilno in je prvostopenjski organ za to navedel tudi ustrezno pravno podlago. Pravilno pa je bila tudi odločba izdana tožniku kot edinemu pravnemu nasledniku izbrisane družbe.

17. Tožena stranka se sicer v odgovoru na tožbo sklicuje tudi na določbe ZFPPIPP, zlasti njen 442. člen, ki ureja aktivne družbenike. Ugotavlja, da sta oba zakonska pogoja, ki sta potrebna, da se družbeniku prizna status aktivnega družbenika, izpolnjena. Glede na dejansko stanje v obravnavanem primeru, ko je prišlo do izbrisa družbe iz sodnega registra po skrajšanem postopku na podlagi 425. člena ZGD-1 in je obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti izbrisane družbe prevzel tožnik na podlagi izjave podane v obliki notarskega zapisa, vprašanje aktivnega družbenika in določbe ZFPPIPP niso relevantne in na pravilnost odločitve ne vplivajo.

18. Sodišče dodaja, da je DIN namenjen preverjanju pravilnosti poslovanja davčnega zavezanca. S poglobljenim vpogledom želijo davčni inšpektorji preveriti, ali se podatki iz davčnega obračuna ujemajo z dejanskim stanjem v določenem obdobju. DIN se opravi na podlagi objektivnih kriterijev (ki so pripravljeni zlasti na podlagi statističnih metod, naključnega izbora in predhodnih ugotovitev v postopkih nadzora), ki morajo upoštevati načelo enakomernega inšpekcijskega nadziranja vseh zavezancev za davek in načelo pomembnosti davka, ki ga zavezanec za davek prispeva v javnofinančnih prihodkih. DIN se torej nanaša na določeno preteklo obdobje za katero se preveri poslovanje davčnega zavezanca. Ugotovljene nepravilnosti v zvezi s plačevanjem davčnih obveznosti, imajo za posledico nastanek dodatnih obveznosti, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. Zato ne drži navedba tožnika, da davčni organ ne bi smel začeti s postopkom DIN po tem, ko je bila družba B. d.o.o. že izbrisana iz sodnega registra. Prav tako ne drži trditev, da je tožnik s podpisano izjavo na podlagi 425. člena ZGD-1 jamčil, da so plačane vse do izbrisa znane obveznosti družbe, in da torej prevzema le obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, ki so bile davčnemu organu do dneva izbrisa družbe že znane. V kolikor bi namreč navedeno držalo, bi v primeru obstoja davčnih obveznosti družbe, do izbrisa le-te po skrajšanem postopku niti ne moglo priti. Pomembno je le, da upniki uveljavljajo terjatve do delničarjev, ki so dali izjavo, v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. V konkretnem primeru je bil ta rok upoštevan.

19. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami pravil postopka se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge prvo in drugostopnega davčnega organa, v smislu 71. člena ZUS-1 in jih na tem mestu ne ponavlja.

20. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojani že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

22. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.