Jedro

Glede na nespornost tožbene trditve, da je bil toženec obsojen za navedeno kaznivo dejanje, so neutemeljene pritožbene navedbe o neobstoju tožbenih trditev in o nedokazanosti namerne povzročitve škode. Te so namreč vključene v trditev o pravnomočni kazenski sodbi.

Ugotovitev, ali je tožnica zaradi toženčevih ravnanj utrpela posttravmatsko stresno motnjo, ni odločilna. Bistveno je, kakšne posledice so se zaradi toženčevih ravnanj kazale v tožničinem doživljanju in ravnanjih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 528,02 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo 23.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2014 (I. točka izreka), v presežku do zahtevanih 40.000 EUR z zamudnimi obrestmi pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Toženec v pritožbi zoper I. in III. točko izreka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži povrnitev stroškov postopka.

Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da odpust obveznosti, izrečen v postopku osebnega stečaja, ne učinkuje na obravnavano terjatev. Med zakonskimi znaki dejanja po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ni povzročitve škode ali naklepa do povzročitve škode. Tudi kazenska sodba ne vsebuje nobene ugotovitve o toženčevem odnosu glede povzročitve škode. Po 14. členu ZPP je pravdno sodišče vezano na obsodilno sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, da bi toženec povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti, pa tožnica ni zatrjevala in še manj izkazala. Sodišče je zato napačno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti. Posledično je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršeni pravici do enakega varstva pravic in do sodnega varstva.

Ob pravilni uporabi 173. člena in 27. člena KZ-1 ter prvega odstavka 408. člena in 5. točke drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) sodišče ne bi smelo šteti, da odpust obveznosti ne učinkuje na vtoževano terjatev. Tudi stališče, da terjatev ni nastala do ... 2016, je v nasprotju s 408. členom ZFPPIPP. Pravne posledice stečajnega postopka nastanejo z njegovim začetkom in tedaj se nedenarne terjatve pretvorijo v denarne. Terjatev je bila pred začetkom stečajnega postopka prijavljena v kazenskem postopku. Tudi zamudne obresti so prisojene od 29. 10. 2014. Ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zmotne so ugotovitve o nastanku in višini škode ter o vzročni zvezi. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker sodišče ni postavilo novega izvedenca psihiatra, ampak je v celoti in nekritično sledilo postavljeni izvedenki. Sam je izpostavil pomanjkljivosti v mnenju ter nepojasnjene razlike med njenim mnenjem in mnenjem izvedenca A. A. Z neizvedbo primerjave med obema mnenjema je bila storjena kršitev 8. člena ZPP in bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj zato, ker je izvedencu A. A. pred zaslišanjem prenehal status izvedenca, njegovega mnenja ni bilo dopustno ignorirati. Ker kljub opozorilu na nejasnosti in pomanjkljivosti v mnenju izvedenke in na bistvene razlike med njenim mnenjem in mnenjem izvedenca A. A. sodišče ni postavilo novega izvedenca, ki je ključen dokaz v postopku, je sodišče kršilo 5. člen, 7. člen in 254. člen ZPP ter 22. in 23. člen Ustave ter storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izvedensko mnenje izhaja iz napačnega izhodišča, da se je pri tožnici nekaj mesecev po razkritju razvila simptomatika posttravmatske stresne motnje, ki je trajala eno leto in je vplivala na slabše funkcioniranje in zmanjšanje življenjske aktivnosti. Izvedenka ni pojasnila, na katerih konkretnih podatkih, izvidih in delih izpovedb temelji navedena ugotovitev. Te ugotovitve v mnenju izvedenca A. A. ni.

Napačna je ugotovitev, da je bila tožnica pred obravnavanimi dogodki zdravo, odraščajoče dekle, ki se je dobro vklopilo v novo okolje, si ustvarilo socialno mrežo in da se je nato zaprla vase, ni želela govoriti, da so v šoli opazili spremembe v funkcioniranju, upad uspeha in spremembo v vedenju. Te ugotovitve so v nasprotju z izpovedjo tožnice pri izvedencu A. A. Napačno je sklicevanje na izvide in karton izbranega zdravnika in psihologinje. Psihologinja ni podala diagnoze, ki jo je podala izvedenka. Iz njene in tožničine izpovedbe izhaja, da dogodki s tožencem niso bili predmet obravnave. Zaključki mnenja so v nasprotju z izpovedbo psihologinje, da je tudi tožničino zgodnje otroštvo doprineslo k njenim čustvenim stiskam v času obravnave. Glede na to, da je zapustila tedanjo družino in domovino in odšla živet v drugo državo, kjer ni imela socialnih vezi in ni poznala jezika, je bila travma, ki jo je doživela v državi B., kritična. Ni mogoče, da je bila pred dogodki zdravo odraščajoče dekle. Posledično je napačno ugotovljen obstoj in obseg škode ter obstoj vzročne zveze z ravnanjem toženca. Gre kvečjemu za posledice travmatičnih izkušenj tožnice iz matične družine v državi B. (mačehino fizično in psihično nasilje ter odnos z očetom), preselitve in težavnega odnosa z materjo ter njenega poskusa samomora in hospitalizacije. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve dostojanstva, strahu in neugodnosti je neutemeljen.

Izhodišče izvedenke, da je prišlo do neznanega števila občevanj, nima podlage v kazenski sodbi, na katero se je opirala tožnica. Izvedenka in sodišče sta v strah mešala elemente, ki z vidika 179. člena OZ niso upoštevne. Strah pred izgubo matere, ker naj bi ji o tem govoril toženec, ni bil del niti kazenskega niti tega postopka. Z upoštevanjem te okoliščine sta bili kršeni razpravno načelo in načelo kontradiktornosti.

Ker sodišče ni ocenilo tožničine izpovedbe niti izvedenskega mnenja, razlogi o odločilnih dejstvih niso jasni in je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Skladno s 181. in s 179. členom OZ ne gre odškodnina za sámo kršitev dostojanstva, za strah in neugodnosti, ampak za duševne bolečine, ki iz teh kršitev izhajajo. Duševne bolečine niso ugotovljene, niti ni ovrednotena njihova intenzivnost. Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti ni upoštevno pri odškodnini zaradi kršitve dostojanstva. Navedeno zmanjšanje ni opredeljeno. Ugotovitve se pri posameznih oblikah škode podvajajo. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prisojena odškodnina je bistveno previsoka. Glede na ugotovitev izvedenca A. A., da je odnose s tožencem tožnica doživljala z mešanimi občutki, je zmotna ugotovitev, da je bilo tožnico strah od poletja 2012 do ... 5. 2013. V okviru neugodnosti ne bi smela biti upoštevana obravnava pri klinični psihologinji, s katero se nista pogovarjali o dogodkih iz kazenske obsodbe ali v zvezi s tožencem.

Zadevi II Ips 278/95 in II Ips 414/2010 nista primerljivi z obravnavano, ker sta oškodovanki imeli bistveno hujše posledice kot tožnica, ki je po ugotovitvah v sodbi celotno situacijo že bolj ali manj predelala. Ker taka ugotovitev izhaja že iz mnenja z dne 20. 5. 2018, to velja že za takrat in ne šele za čas ob izdaji sodbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek o zmotnosti stališča, da odpust obveznosti, izrečen tožencu v postopku osebnega stečaja, ne učinkuje na terjatev, ki je predmet te pravde. Po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje za terjatev iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil toženec pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Po prvem odstavku 173. člena KZ-1, ki opredeljuje navedeno kaznivo dejanje, se kaznuje, kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let. Že v izpodbijani sodbi je pravilno obrazloženo, da je lahko navedeno kaznivo dejanje storjeno le z naklepom in da tudi glede kazenske odgovornosti velja vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo (14. člen ZPP). Za pravilnost sodbe zato ni pomembno, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje o nastanku tožničine terjatve.

6. Glede na nespornost tožbene trditve, da je bil toženec obsojen za navedeno kaznivo dejanje, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o neobstoju tožbenih trditev in o nedokazanosti namerne povzročitve škode. Te so namreč vključene v trditev o pravnomočni kazenski sodbi.

7. Neutemeljeni so očitki o kršitvi pravil o dokazovanju z izvedenci (254. člen ZPP). Sodišče je podalo izčrpne, pravilne in prepričljive razloge tako o tem, zakaj ni upoštevalo mnenja izvedenca A. A., kot tudi o tem, zakaj po pridobitvi pisnega in ustnega mnenja izvedenke C. C. ni postavilo novega izvedenca. Pritožnik ni navedel razlogov, zaradi katerih bi moralo sodišče kljub njegovi oceni, da je mnenje izvedenca A. A. nejasno, nepopolno in nepravilno, opraviti primerjavo med obema mnenjema. Razlog za nedopolnitev njegovega mnenja ni bil le v prenehanju statusa izvedenca. Potem ko je izvedenec sporočil, da ni več sodni izvedenec in da zaradi uničenja ne razpolaga več z dokumentacijo, toženec ni vztrajal pri njegovem zaslišanju, ampak zavzel stališče, da njegovo mnenje ne more imeti teže izvedenskega mnenja in predlagal postavitev novega izvedenca. Ker ga ni bilo mogoče dopolniti, obe mnenji pa se izrekata o isti dokazni temi, tj. tožničinem doživljanju toženčevega nedopustnega ravnanja, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče zaradi razlik v mnenjih postaviti novega (tretjega) izvedenca. Dolžno je bilo strankam omogočiti, da v neposrednem stiku s postavljanjem vprašanj preverita pisno mnenje izvedenke, in tako dopolnjeno mnenje v sodbi natančno in skrbno oceniti. To je sodišče storilo. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka zato niso podane.

8. Neutemeljeni so očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Ugotovitev, da je bila tožnica ob prihodu v Slovenijo zdravo odraščajoče dekle, ki se je dobro vključilo v novo okolje, se naučilo jezika in si ustvarilo socialno mrežo, ima zanesljivo podlago v izpovedbah tožnice, njene matere in tem, kar je tožnica povedala izvedenki. Primerjava s povzetkom razgovora, ki ga je podal izvedenec A. A., ne utemeljuje nasprotja med tem, kar je tožnica povedala v razgovoru z njim, in tem, kar je povedala kasneje, ampak bolj kaže na to, da izvedenec tega, kako se je vključila v novo okolje, ni natančneje ugotavljal. Nenazadnje pritožnik ne dvomi o pravilnosti ugotovitve, da je tožnica prvo šolsko leto po prihodu v Slovenijo kljub neznanju slovenskega jezika zaključila uspešno, to pa prepričljivo podpira ugotovitev, da se je v novem okolju hitro znašla.

9. Ugotovitev, ali je tožnica zaradi toženčevih ravnanj utrpela posttravmatsko stresno motnjo, ni odločilna. Bistveno je, kakšne posledice so se zaradi toženčevih ravnanj kazale v tožničinem doživljanju in ravnanjih. Že zato je nepomembno tudi dejstvo, da psihologinja, ki je obravnavala tožnico, ni postavila take diagnoze. Neprepričljiva je pritožbena izpostavitev dejstva, da toženčeva ravnanja niso bila predmet tožničine obravnave pri psihologinji. Ni dvoma, da je obravnava potekala zaradi toženčevih ravnanj, upoštevaje njen namen pa ni bila osredotočena na toženčeva ravnanja – temu je bil namenjen kazenski postopek – ampak na tožničino kasnejše doživljanje teh ravnanj. Glede na to, da je obravnava potekala neposredno potem, ko je tožničina mati zalotila toženca pri prepovedanem ravnanju, ne more biti dvoma, da se izpovedba psihologinje nanaša na tožničino doživljanje, pomembno za odločitev o zahtevku. Sodišče prve stopnje se je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno opredelilo tudi o toženčevem stališču, da so ugotovljene tožničine čustvene stiske v pomembni zvezi z dogajanjem v njenem otroštvu. Izvedenka ni zanikala, da je na tožničino doživljanje toženčevih ravnanj vplivalo tudi dogajanje v njenem zgodnjem otroštvu, a je tudi ovrednotila težo posameznih stresnih dejavnikov. Tako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti mnenja, da je spolna zloraba neprimerljivo hujši stresni dejavnik kot mačehino nasilje in selitev v drugo državo. Toženec je zlorabil ranljivost odraščajočega dekleta, ki ni imelo druge varne osebe, in posegel v njen najintimnejši prostor v obdobju, ko tega še ni bila zmožna razumeti. Neutemeljeno je zato tudi sklicevanje na materin poskus samomora in hospitalizacijo.

10. Neutemeljen je očitek, da odločitev o odškodnini za strah temelji na dejstvih, ki ne bi smela biti upoštevana. Sodba ne temelji na ugotovitvi, nasprotni kazenski sodbi, da je šlo za neznano število občevanj. Sodišče je sprejelo izvedenkino pojasnilo, da ni odločilno, kolikokrat je prišlo do tega, ampak da je do tega prišlo v dolgem časovnem obdobju (od poletja 2012 do maja 2013) in da tožnica ni mogla vedeti, ali in kdaj se bo zaključilo. Ni sporno, da je dogajanje skrivala pred materjo in da ga ni zaupala niti drugi odrasli osebi. Prepričljiv je tudi argument, da na veliko stisko tožnice v tem obdobju kaže tudi intenzivnost njenega odziva na razkritje dogajanja. Za zaključek o stalnosti in veliki intenzivnosti strahu v tem obdobju zato tudi ni odločilno niti dejstvo, ali ji je toženec zagrozil, da se bo morala mati v primeru, če ji bo razkrila dogajanje, vrniti v državo B. 11. Po 179. členu OZ pripada oškodovancu odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Določba izrecno govori o bolečinah in strahu. Besedilo zakona tako ne podpira pritožnikovega razumevanja, da za prisojo odškodnine ne zadostujejo ugotovitve o obstoju strahu pri oškodovancu, ampak bi morale biti ob tem ugotovljene še duševne bolečine zaradi strahu. Take razlage ne podpira niti pomen določbe. Strah že po svoji vsebini pomeni duševno doživljanje, ki poruši notranje ravnotežje v osebi, prav v tem pa se kažejo tudi duševne bolečine. Da strah po svoji intenzivnosti in trajanju ne bi utemeljeval prisoje denarne odškodnine, pritožnik ne trdi, niti takega zaključka ne utemeljuje preizkus po uradni dolžnosti.

12. Pravilno je pritožbeno stališče, da je med predpostavkami za prisojo denarne odškodnine v primeru kršitve dostojanstva v 181. členu OZ določen obstoj duševnih bolečin, ni pa utemeljen očitek, da izpolnjenosti te predpostavke sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo. Osrednja nit razlogov, podanih v 12. do 14. točki obrazložitve, na katerih temelji odločitev o prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva, je trajanje in intenzivnost tožničinega odziva na tožnikova nedopustna ravnanja.

13. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da je dejstva, s katerimi je tožnica utemeljevala duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, treba upoštevati v okviru duševnih bolečin zaradi kršitve dostojanstva. Ta namreč praviloma pokriva vse škodljive posledice nedopustnega posega v dostojanstvo osebe. Izjema so le primeri, ko intenzivnost in trajanje oškodovančeve zmanjšane življenjske aktivnosti utemeljujeta prisojo posebne odškodnine na tej podlagi.1

14. Neutemeljen je očitek o pomanjkanju razlogov za odločitev o odškodnini zaradi kršitve dostojanstva. Iz razlogov, navedenih v 12., 13. in 14. točki obrazložitve, jasno izhaja, - da je bila tožnica pred začetkom toženčevih nedopustnih ravnanj zdravo, odraščajoče dekle, ki se je dobro vključilo v novo okolje, se naučilo jezika in si ustvarilo vrstniško socialno mrežo ter s podobnim uspehom kot prej v državi B. zaključilo 7. razred osnovne šole, - da je toženčevo ravnanje tožnici, ki je bila tedaj stara 13 let in njen čustveni in telesni razvoj še nista bila dokončana, povzročilo hudo psihično stisko, - da je bilo ob vsakem spolnem odnosu – sledeč kazenski sodbi je šlo za tri dejanja – kršeno njeno dostojanstvo, - da se je zaradi doživljanja tožnikovih ravnanj umaknila v svoj svet in ji je padel učni uspeh, tako da je morala 8. razred ponavljati, - da so se nekaj mesecev po razkritju pojavili simptomi, značilni za posttravmatsko stresno motnjo (podoživljanje travme, zapiranje vase, razdražljivost, okrnjeno funkcioniranje, občutki krivde in sramu), ki so trajali približno eno leto, in - da bo ostala nezaupljivost do zunanjega okolja in previdnost pri vstopanju v odnose predvsem z osebami moškega spola.

15. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma niti o ustreznosti denarnega ovrednotenja tožničinega duševnega trpljenja zaradi posega v njeno spolno integriteto in s tem v njeno dostojanstvo. V sodbi je navedeno, da je primerov v sodni praksi malo, razpon odškodnin pa zelo velik (med 12 in 80 povprečnimi neto plačami). Posebej so navedene zadeve II Ips 278/95 (19 povprečnih neto plač), II Ips 238/2006 (25 povprečnih neto plač) ter II DoR 404/2018 in II Ips 439/2008 (po 14 povprečnih neto plač). Pritožnik utemeljeno opozarja, da so bile posledice spolnega občevanja pri dvanajstletni oškodovanki v zadevi II Ips 278/95 hujše kot v obravnavanem primeru, vendar pa zanemari, da je bila odškodnina preizkušena le na podlagi toženčeve revizije. Enako velja tudi za zadeve II Ips 238/2006, II Ips 439/2008 in II DoR 404/2018 ter II Ips 414/2010,2 na katero opozarja sam. Tako odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v tožničino dostojanstvo v višini 20.000 EUR, kar je predstavljalo 17 povprečnih neto plač ob izdaji sodbe), kot skupna višina odškodnine v višini 23.000 EUR (19,7 povprečnih neto plač) tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljata ustrezno ovrednotenje ugotovljene škode, ki jo je toženec povzročil tožnici.

16. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni razlogi (drugi odstavek 165. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 528,02 EUR, in sicer gre za nagrado za pritožbeni postopek v priglašeni višini 412,80 EUR (na podlagi tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – v nadaljevanju ZOdvT) in za pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 20 EUR (po tar. št. 6002 ZOdvT), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Prim. sodbo VS RS II Ips 106/2004 z dne 24. 6. 2005, čemur je sledila tudi sodna praksa višjih sodišč. Glej npr. sodbi VSL I Cp 2887/2017 z dne 4. 7. 2018 in I Cp 226/2013 z dne 17. 7. 2013. 2 V tej zadevi je tudi Vrhovno sodišče opozorilo na pomen dejstva, kdo je vlagatelj revizije.