Jedro

Sodna praksa se je že izrekla o vprašanjih, 1.) ali so sodišča pri odločanju vezana na Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine kot podzakonski predpis (Navodilo) in 2.) ali Navodilo velja tudi za nepremičnine, ki so bile olastninjene po določbah ZZad. Na obe vprašanji je sodna praksa odgovorila pritrdilno.

Sodišče druge stopnje je spregledalo, da Navodilo ne velja le za nepremičnine, pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji (torej tudi na podlagi arondacije po 1. točki prvega odstavka 5. člena Navodila), pač pa tudi za vse druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom nadomestila v višini več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine (9. točka prvega odstavka 5. člena Navodila). Iz analize 5. člena Navodila izhaja, da je pri lastninjenju spornih nepremičnin odločilna izključno odplačnost in ne temelj prehoda v družbeno lastnino. Predmet lastninjenja so bile namreč vse nepremičnine zadrug v družbeni lastnini ne glede na temelj prehoda. Temelj prehoda je odločilen le za opredelitev, kdaj morebitno nadomestilo, plačano ob prehodu nepremičnin v družbeno lastnino, ne zadostuje za zaključek o odplačnem prehodu. Stališče pritožbenega sodišča, da Navodila ni potrebno uporabiti, ker je šlo za plačilo v klasičnem obligacijskem razmerju, je zato pravno zmotno.

Toženka na relevantnost omenjenih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni bila opozorjena niti s strani sodišča ob uporabi določbe 285. člena ZPP, niti s strani nasprotne stranke. Revizijsko sodišče bi v takšni procesni situaciji pri odločanju o reviziji na podlagi do sedaj postavljenih ugovornih trditev toženke kršilo njeno pravico do izjave iz 5. člena ZPP, zato niso izpolnjeni pogoji za spremembo sodb sodišč nižjih stopenj.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah v k. o. ..., pri katerih je v zemljiški knjigi kot lastnica vknjižena toženka. Tožnica je trdila, da je v postopku lastninjenja zadružnega premoženja v družbeni lastnini na podlagi drugega odstavka 74. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) postala lastnica omenjenih nepremičnin, ker jih je pravni prednik toženke pridobil neodplačno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je pravni prednik toženke nepremičnine pridobil odplačno, tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 95/2013 z dne 21. 3. 2013 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je pravilna presoja sodišča, da za ugotovitev kriterija (ne)odplačne pridobitve nepremičnin na podlagi 74. člena ZZad ni potrebno uporabiti 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (v nadaljevanju Navodilo).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Izpodbija stališče pritožbenega sodišča, da sama višina plačanega nadomestila za pridobljena zemljišča ni pomembna, ker je šlo za klasičen način poravnavanja obveznosti v obligacijskih razmerjih, in da zato ni potrebno uporabiti določbe 5. člena Navodila. Poudarja, da so se na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju Sklad) skladno z določbo drugega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) prenesla tudi zemljišča, ki so postala last Republike Slovenije po drugih predpisih, torej tudi po določbi drugega odstavka 74. člena ZZad. Na podlagi določb ZSKZ je minister sprejel Navodilo, ki v 5. členu določa, katere nepremičnine so bile pridobljene na neodplačen način. Opozarja, da je v 9. točki prvega odstavka 5. člena Navodila kot merilo razlikovanja med odplačnostjo in neodplačnostjo postavljeno plačilo nadomestila za pridobljena zemljišča najmanj v višini 30 % takratne vrednosti nepremičnine, česar sodišči nižjih stopenj nista upoštevali. Če nadomestilo ne dosega te vrednosti, je pridobitev neodplačna, kar narekuje ugoditev zahtevku.

4. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema nižjih stopenj, in na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je naslednje: - Nepremičnine, ki so predmet zahtevka, so gozdna in kmetijska zemljišča. Zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine je toženka. Kot podlaga te vknjižbe je navedena odločba Oddelka za gospodarstvo in finance Skupščine občine Logatec št. ... z dne 30. 5. 1968, delni zgodovinski izpisek iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Kranju ter določbi 2. člena in 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).

- Pred prehodom nepremičnin v družbeno lastnino je bila lastnica nepremičnin A. A.., ki je umrla 22. 11. 1959. Njena edina dedinja je bila B. B., ki se je dedovanju odpovedala. Ker ni bilo drugih dedičev, je bila celotna zapuščina A. A. izročena Občini Logatec na podlagi sklepa o dedovanju Občinskega sodišča Škofja Loka O 82/65 z dne 16. 9. 1967. Na nepremičninah je bila zato vpisana družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Občine Logatec, kasneje pa Občine Škofje Loke zaradi spremembe območij občin Logatec in Škofja Loka.

- Oddelek za gospodarstvo in finance Skupščine občine Logatec je z odločbo z dne 30. 5. 1968 na prošnjo pravnega prednika toženke odločil, da se mu sporne nepremičnine dodelijo v brezplačno uporabo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so nepremičnine zapuščina po pokojni A. A. in da jih pravni prednik toženke že uporablja.

- Toženka je dokazala, da je njen pravni prednik nepremičnine pridobil odplačno, in sicer tako, da je dedinji B. B. v zameno za odpoved dedovanju plačal vrednost spornih nepremičnin, plačal pa je tudi stroške oskrbnika teh nepremičnin C. C., kar je bila sicer obveznost občine. Občina Logatec kot dedinja je zato z odločbo navedene nepremičnine neodplačno prepustila v upravljanje pravnemu predniku toženke.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženki, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru je ponovila svoje stališče, da je nepremičnine pridobila odplačno in da višina plačanega nadomestila ni pomembna.

6. Revizija je utemeljena.

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP lahko revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizija, ki presega te okvire, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Ob reševanju revizije je moralo revizijsko sodišče najprej ugotoviti, ali je presojo o (ne)odplačnosti pridobitve spornih nepremičnin treba opreti na določbo 5. člena Navodila. Ta določba vključuje definicijo (ne)odplačnosti prehoda nepremičnin v družbeno lastnino.(1) V primeru pritrdilnega odgovora je moralo preizkusiti še, ali je opravljena presoja sodišč nižjih stopenj o (ne)odplačnosti pridobitve glede na vsebino Navodila materialnopravno pravilna.

8. Med pravdnima strankama je v pravdi prišlo do spora, katera od njiju je v postopku lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini pridobila lastninsko pravico. Lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov je zakonodajalec uredil v več predpisih. Glede v tej pravdi spornih nepremičnin je to vprašanje urejeno v določbah 74. člena ZZad,(2) ki predstavljajo materialnopravno podlago za njihovo lastninjenje. Citirane določbe so kot kriterij razlikovanja za pridobitev lastninske pravice pri prehodu iz sistema družbene lastnine v klasična lastninskopravna razmerja določile (ne)odplačnost pridobitve. Nepremičnine v družbeni lastnini so z uveljavitvijo ZZad ex lege postale last zadruge, razen če so bile pridobljene neodplačno. V primeru neodplačne pridobitve so te nepremičnine postale last Republike Slovenije. Takšna ureditev je prestala ustavnosodno presojo.(3)

9. Skladno z določbo drugega odstavka 14. člena ZSKZ so se na Sklad prenesla kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije tudi po drugih predpisih, torej tudi na podlagi ZZad. Upravljalci teh zemljišč (med njimi je bila tudi toženka) so morali na tej podlagi in na podlagi prvega odstavka 16. člena ZSKZ ta zemljišča prenesti na Sklad ter mu predložiti bilanco po stanju 31. 12. 1992 skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona. Kaj šteje za urejeno dokumentacijo, je na podlagi pooblastila iz sedmega odstavka 16. člena ZSKZ določeno v zgoraj citiranem Navodilu, ki v 5. členu določa tudi, katere nepremičnine so bile pridobljene neodplačno.

10. Sodna praksa se je že izrekla o vprašanjih, 1.) ali so sodišča pri odločanju vezana na omenjeno Navodilo kot podzakonski predpis in 2.) ali Navodilo velja tudi za nepremičnine, ki so bile olastninjene po določbah ZZad. Na obe vprašanji je sodna praksa odgovorila pritrdilno.(4) Glede prvega poudarja, da so sodniki pri odločanju na podlagi 125. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) res vezani le na ustavo in zakon, kar pa ne pomeni, da podzakonskih predpisov ne upoštevajo. Njegovo uporabo lahko odklonijo le, če tak predpis nasprotuje ustavi ali zakonu (exceptio illegalis). Kot kriterij za opredelitev odplačnosti je v predpisih, ki urejajo denacionalizacijo, na več mestih določeno nadomestilo v višini 30 % vrednosti premoženja.(5) Določba 5. člena Navodila vsebinsko torej sledi ostalim predpisom, ki se nanašajo na ureditev razmerij pri odpravi krivic in prehodu v nova lastninskopravna razmerja, zato je po oceni revizijskega sodišča skladna z ustavo in zakonom. Zavzeto je že bilo stališče, da odplačnosti ravno zaradi posebnosti ureditve pri lastninjenju ni mogoče enačiti z odplačnostjo po splošnih pravilih obligacijskega prava. V zvezi z drugim vprašanjem sodna praksa opozarja, da je bilo Navodilo sicer sprejeto na podlagi določb ZSKZ, vendar velja tudi za nepremičnine, ki jih je Republika Slovenija pridobila na podlagi drugih predpisov (drugi odstavek 14. člena ZSKZ), torej tudi na podlagi ZZad. Poleg tega se Navodilo v uvodu sklicuje ravno na določbo 74. člena ZZad, ki ureja lastninjenje spornih nepremičnin. Revizijsko sodišče zato ne vidi utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi lahko odklonilo uporabo 5. člena Navodila, ki ureja vprašanje odplačnosti pridobitve nepremičnin.

11. Sodišče druge stopnje je uporabo Navodila odklonilo z utemeljitvijo, da nepremičnine niso bile pridobljene na podlagi odločbe o arondaciji, ampak so prešle v družbeno lastnino s plačilom v denarju, kar je klasičen način poravnavanja obveznosti v obligacijskem pravu. Ker je plačilo v celoti izvedla toženka, uporaba 5. člena Navodil po stališču pritožbenega sodišča ni bila potrebna. Takšno stališče je materialnopravno napačno.

12. Določba 5. člena Navodila določa, kdaj se šteje, da so bile nepremičnine pridobljene neodplačno. Pri definiciji neodplačnosti ločuje med različnimi načini pridobitve, ki jih je mogoče razdeliti v dve skupini. V prvo spadajo pridobitve, določene od 1. do 3. točke in v 9. točki prvega odstavka 5. člena Navodila, pri katerih je bilo za zemljišča sicer plačano določeno nadomestilo, vendar je Navodilo postavilo neizpodbojno domnevo, da je bila pridobitev neodplačna, če nadomestilo ni preseglo 30 % vrednosti nepremičnine v času pridobitve. V drugo skupino spadajo pridobitve, urejene od 5. do 8. točke prvega odstavka 5. člena Navodila, pri katerih gre vedno za neodplačno pridobitev, neodvisno od višine morebitnega plačanega nadomestila.

13. Sodišče druge stopnje je spregledalo, da Navodilo ne velja le za nepremičnine, pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji (torej tudi na podlagi arondacije po 1. točki prvega odstavka 5. člena Navodila), pač pa tudi za vse druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom nadomestila v višini več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine (9. točka prvega odstavka 5. člena Navodila). Iz gornje analize 5. člena Navodila izhaja, da je pri lastninjenju spornih nepremičnin odločilna izključno odplačnost in ne temelj prehoda v družbeno lastnino. Predmet lastninjenja so bile namreč vse nepremičnine zadrug v družbeni lastnini ne glede na temelj prehoda. Temelj prehoda je odločilen le za opredelitev, kdaj morebitno nadomestilo, plačano ob prehodu nepremičnin v družbeno lastnino, ne zadostuje za zaključek o odplačnem prehodu. Stališče pritožbenega sodišča, da Navodila ni potrebno uporabiti, ker je šlo za plačilo v klasičnem obligacijskem razmerju, je zato pravno zmotno. Revizijsko sodišče še dodaja, da je položaj upravljalcev, ki so ob prehodu zemljišč v družbeno lastnino plačali določeno nadomestilo (ne glede na pravni temelj plačila), varovan z določbo prvega odstavka 17. člena ZSKZ.(6)

14. Toženka se je zahtevku upirala s trditvijo, da je nepremičnine pridobila odplačno na način, ki ustreza primeru iz 9. točke prvega odstavka 5. člena Navodila. Za odločitev je zato pravno odločilno, kakšna je bila višina plačanega nadomestila in ali je to presegalo 30 % vrednosti nepremičnine. Trditveno in materialno dokazno breme za omenjena dejstva na podlagi določb 16. člena ZSKZ in 5. člena Navodila leži na strani toženke.

15. Sodišči nižjih stopenj zaradi zmotne uporabe določb drugega odstavka 74. člena ZZad, 14. člena ZSKZ, 16. člena ZSKZ in 5. člena Navodila pri vprašanju odplačne pridobitve nista presojali, ali je plačano nadomestilo presegalo 30 % vrednosti spornih nepremičnin. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer opozorila na dolžnost uporabe Navodila pri tem pravnem vprašanju, vendar te svoje navedbe ni konkretizirala s trditvijo, da toženka ni navedla višine nadomestila in da ta ne presega 30 % vrednosti spornih zemljišč. Konkretno je na to opozorila šele v pritožbi, vendar pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava teh pritožbenih navedb ni štelo za odločilne. Toženka na relevantnost omenjenih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni bila opozorjena niti s strani sodišča ob uporabi določbe 285. člena ZPP, niti s strani nasprotne stranke. Revizijsko sodišče bi v takšni procesni situaciji pri odločanju o reviziji na podlagi do sedaj postavljenih ugovornih trditev toženke kršilo njeno pravico do izjave iz 5. člena ZPP, zato niso izpolnjeni pogoji za spremembo sodb sodišč nižjih stopenj. Navedeni razlogi so revizijskemu sodišču na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP narekovali razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ob upoštevanju gornjih materialnopravnih izhodišč. Odločitev o revizijskih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, se štejejo:

1. nepremičnine, pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji, ki so bile s ali po podržavljenju brezplačno dodeljene v uporabo, upravljanje oziroma razpolaganje upravljalcem;

2. nepremičnine, s katerimi je upravljalec upravljal oziroma razpolagal oziroma jih uporabljal neodplačno brez pravnega naslova;

3. nepremičnine agrarnih in njim podobnih skupnosti;

4. nepremičnine iz 1. do 3. točke tega odstavka, za katere je organ, ki jih je podržavil, oziroma upravljalec plačal odškodnino do 30 % takratne vrednosti;

5. nepremičnine, kupljene z interventnimi sredstvi Republike Slovenije oziroma občin, oziroma iz sredstev odškodnin (prej prispevkov in še prej davkov) po predpisih o kmetijskih zemljiščih;

6. nepremičnine, kupljene iz kupnin oziroma zakupnin za odprodane oziroma v zakup dane nepremičnine;

7. nepremičnine, pridobljene po predpisih o preživninskem varstvu kmetov, če so bila sredstva zagotovljena po 5. in 6. točki tega odstavka;

8. nepremičnine, pridobljene z zamenjavo za nepremičnine po prejšnjih točkah;

9. druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine (prvi odstavek 5. člena Navodila).

Op. št. (2): Premoženje obstoječih zadrug in delovnih organizacij kooperantov, temeljnih organizacij v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljenih zadrug in zadružnih zvez postane zadružno premoženje (prvi odstavek 74. člena ZZad). Ne glede na določbe prejšnjega odstavka postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije iz prejšnjega odstavka pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad).

Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-78/93. Op. št. (4): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 166/2006. Op. št. (5): Primerjaj 4. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), prvi odstavek 72. člena ZDen, 90. člen ZDen.

Op. št. (6): Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-78/93.